Beseda inscenacija je dandanes postala modna in se uporablja zelo pogosto. Þe poiščemo besedo v slovarju, ki ni ravno najnovejši, si lahko pod besedo "inscenacija" preberemo razlago "likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu". Taka razlaga očitno ne ustreza več aktualni jezikovni rabi. Zato je pomembno, da najprej razčistimo, kaj ta pojav sploh pomeni in to še predno se lotimo inscenacije v Alpah.
Tisočletja je bilo za gospodarjenje ljudi značilno pomanjkanje. Osrednji problem je bil v tem, kako sploh kupiti želene dobrine oziroma kako jih kupiti po ugodni ceni. Z industrijsko revolucijo se je proizvodnja dobrin izredno pocenila, vendar pa je trajalo vse do sedemdesetih let, da je bilo pomanjkanje odpravljeno in je izobilje postalo samoumevno. To se je dogajalo sočasno s spremembami v industrijski in storitveni družbi ter spreminjanjem moderne v postmoderno, kar je povezano tudi s temeljnimi spremembami v načinu ravnanja posameznikov .
Danes igra pri zadovoljevanju osebnih potreb osrednjo vlogo nakup dobrin in uporaba storitev. Zaradi vedno večje ponudbe je za potrošnika vedno pomembneje najti ponudbo, ki je zanj najugodnejša, in pri tem preizkusiti vedno nove možnosti. Zato se z rastjo ponudbe povečujejo tudi potrebe, istočasno pa se povečuje strah, da bomo v preobilju ponudb zamudili najugodnejšo.
Za prodajalce je razvoj povezan z nujo, da mora svojo ponudbo oglaševati. Vendar pa običajno oglaševanje proizvodov ne zadostuje več - ponujane dobrine je treba "postaviti na sceno", torej jih inscenirati, če hočemo pritegniti pozornost kupcev, saj je prav pozornost najbolj pičla dobrina postmoderne. To uspe le v primeru, če določen proizvod ali blago povežemo z intenzivnimi občutji, kot je na primer občutek svobode ali avanture, ki ga prinaša cigareta določene vrste, občutek srečnega življenja na deželi ob zaužitju jogurta določene vrste ali pa erotični občutki, ki so bili obljubljeni ob uporabi določenih sredstev za nego telesa. Inscenacije so se medtem začele vedno pogosteje odmikati od neposrednega oglaševanja. Tako avtomobilski koncerni na sedežu podjetja inscenirajo "doživljajski svet avtomobilov", ki slavijo svet avtomobilov, mesta slavnim arhitektom naročajo načrte za posebno spektakularne zgradbe, ki naj tako simbolizirajo inovativnost. V postmodernem času so omenjene inscenacije na vseh področjih postale nekaj povsem samoumevnega.

Prvotne inscenacije v Alpah
Ko se je v času secesije od leta 1880 do 1914 v Alpah pojavil množični turizem, so že obstajali prvi zametki inscenacij. Nazoren primer za to je gorska železnica na panoramsko goro Muottas Muragl na višini 2.453 m v švicarskem Oberengadinu, ki je bila zgrajena leta 1907. Namesto da bi se v gore odpravili peš, kupimo vozovnico za gorsko železnico, saj želimo svoje doživetje še povečati, s tem pa si istočasno kupimo še možnost, da na gorskem vrhu doživimo več in to v najkrajšem času in z manj truda. Poleg tega je pogled z gore (umetno) poveličevan na slikah, risbah, fotografijah, razglednicah itd. in ovrednoten kot simbol Alp par excellence. In kaj takega preprosto ne smemo zamuditi. Doživljanje vrha gore postane z večerjo ob svečah v gorski restavraciji ali pa z glasbenimi, folklornimi in športnimi prireditvami še intenzivnejše. Že ob nakupu karte nam je zagotovljeno, da nas tam zgoraj čaka zaželeno optimalno doživetje.
Pristnost je s tem razvrednotena - tista, ki bi jo lahko bili deležni na neznanem sosednjem vrhu s podobnim razgledom. Kupljeno doživetje na vrhu gore je vedno zagotovljeno že vnaprej. Poleg tega je to proizvod, katerega prestiž je toliko večji, kolikor večje je povpraševanje. S tem pa lastno, zasebno doživetje ne more več konkurirati, razen če ga sami ne tržimo v velikem slogu, kot to počnejo številni gorniki. Ti iz svojega osebnega doživljanja gore ali pohodniške ture naredijo proizvod, ki ga je mogoče kupiti, in sebe sami proglasijo za blagovno znamko.

Važno, da mediji pišejo o nas
Mnoga desetletja sta osebno in kupljeno doživljanje gorskih vršacev brez težav živela drug ob drugemu, saj se je med dopustom zaradi stroškov največkrat opravila le ena vožnja z žičnico. S tem ostaja osebna izkušnja močna. Šele v postmoderni, ko potrebe zaradi vedno večje ponudbe rastejo vzporedno z njo, se začne razvrednotenje lastnega doživljanja. In v takem trenutku postane klasični poletni dopust v Alpah dolgočasen, saj ponuja premalo. In ker je istočasno sodobno doživljanje vrhov z žičnico že poznano in v primerjavi z novimi počitniškimi cilji manj privlačno, se število nočitev v letni sezoni hitro zmanjšuje. Zgodovinski maksimum je bil v avstrijskih Alpah dosežen leta 1980. Strokovnjaki za turistični trg vidijo razloge za zmanjševanje povpraševanja v naslednjem:
- v poznanosti Alp - ljudje stalno zahtevajo novo ponudbo in nova doživetja,
- v zaprašenem poletnem imidžu - samo pokrajina, narava in pohodništvo ne zadostujejo,
- v odvisnosti ponudbe od vremena - ko dežuje, ni doživetij,
- v "zamenljivosti" oblik poletne ponudbe - na svetu ni edinstvenih znamenitosti.
Ali na kratko: v primerjavi s konkurenčnimi proizvodi Alpe ne omogočajo dovolj doživetij, zato strokovnjaki temu prostoru že nekaj časa priporočajo to, kar danes na evropskem trgu prostočasnih dejavnosti že prinaša viden uspeh: možnosti intenzivnejšega doživljanja s prirejanjem množičnih dogodkov in prostočasnih parkov. Za to obstajajo že številni primeri. Veliki dogodki, denimo rock koncerti z mednarodnimi zvezdami ali prireditve ob otvoritvi ali koncu sezone potekajo danes v visokogorskih regijah tudi poleti in v bližini gorskih žičniški postaj. Vedno pogosteje se dogaja, da se postaje gorskih železnic spreminjajo v prave doživljajske parke z velikimi otroškimi in pustolovskimi igrišči, živalskimi vrtovi, kjer je obiskovalcem omogočen stik z živalmi, plezališči, gokart tekmovališči in poletnimi sankališči ter novimi tehničnimi napravami, ki spominjajo na vožnjo z avtomobilčki na ljudskih veselicah.
Poleg tega na gorskih vrhovih v bližini postaj gorskih železnic nastajajo panoramska razgledišča, ki naj bi doživetje razgleda še poglobila. Obenem nastaja dodatna ponudba - od zaščite pred vremenom do restavracij in manjših hotelov. S precejšnjimi sredstvi za tehnično opremo se - večinoma (še) za otroke - gradijo doživljajske poti, ki imajo svoje izhodišče ob postaji gorske železnice. Ali pa se razpravlja o tem, katere simbolične vrhove pomembnih gora bi lahko osvetlili ponoči. Pri nekaterih najspektakularnejših projektih očitno ni trdnega namena, da bi jih v praksi uresničili, temveč je njihov namen le ta, da se o njih piše v medijih in da se pritegne pozornost mednarodne javnosti.
Omenjene investicije poskušajo povečati privlačnost poletne sezone tako, da Alpe inscenirajo kot ogromen prostočasni park na prostem. Ker je tovrstno ponudbo skladno z notranjo logiko postmodernega časa treba neprestano povečevati, da bi ostala privlačna, kmalu nastane investicijska spirala, ki nima konca.

Kako doživljati Alpe?
Tako, kot je prav in smiselno, da si želijo ljudje v Alpah veliko doživeti, tako morajo istočasno biti pozorni na to, da neprestano iskanje vedno optimalnejših doživljajev ne bo privedlo do tega, da ne bodo ničesar več doživeli razen stresa in hektike. In naj bo še tako razumljivo, da z denarjem povečujemo svoja doživetja, stara izkušnja človeštva kaže, da se najlepših trenutkov žal ne da kupiti.
Alpe zagotavljajo očarljivo izkušnjo mogočne narave, ki je lepa in nas obenem ogroža. Za njeno doživljanje je značilna dvojnost značaja: če želimo Alpe doživljati in v njih uživati kot v lepi pokrajini, potem postane doživljanje kar hitro plehek in plitek proces, pri katerem manjkata elementa upiranja in ogrožanja, ki sta značilna za to pokrajino. To nas šele prisili k lastnemu spoprijemanju z naravo in je šele pogoj za poglobljene in impresivne doživljaje. Da bi Alpe inscenirali kot park prostočasnih dejavnosti na prostem, ne more biti rešitev. Občutno pomembneje je načrtno ozaveščanje, ki bo ljudi spodbudilo k samostojnemu pridobivanju izkušenj, namesto da bi si doživljanje kupovali.


Werner Bätzing
Univerza Erlangen-Nürnberg, Nemčija

E. Hanzig-Bätzing/W. Bätzing: Entgrenzte Welten.
Rotpunktverlag, Zürich 2005.