Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Pogovarjali smo se z Martine Rebetez - "V nekaj, kar se še nikoli ni zgodilo, ne verjamemo"

04.11.2009 / Serena Rauzi
Kot ugotavlja švicarska klimatologinja Martine Rebetez, se glede podnebnih sprememb uresničujejo najbolj črnoglede napovedi iz preteklosti. Profesorica neuenburške univerze pogreša jasno politično voljo. A v vlogi svarilke ni povsem obupala: vsaka dodatna desetinka stopinje, ki jo bomo preprečili, je dobra za življenje na tem planetu.
Martine Rebetez
Image caption:
Martine Rebetez - Strokovnjakinja za podnebje © CIPRA International
Gospa Rebetez, povprečna letna temperatura v Alpah se je v zadnjih 30 letih dvignila za dve stopinji. Kakšne bodo Alpe leta 2050?
V Alpah se bo temperatura še nekoliko povečala. To bo vplivalo na višino snežne odeje, zlasti pa na ledenike. Ledeniki se sedaj krčijo z doslej nepoznano hitrostjo. In predvsem to je tisto, kar se bo v alpski pokrajini spremenilo do leta 2050. Ledeniki bi lahko izgubili še 75 odstotkov svoje današnje površine. Ta napoved je popolnoma v mejah možnega. Pokrajina se bo torej dramatično spremenila. Tudi pri rastlinju se bodo pojavile spremembe. To je vidno zlasti po ekstremnih dogodkih, kot se je zgodilo poleti 2003, ko so v določenih predelih Alp na smrekah zabeležili močan napad lubadarja. Þe bo nenadoma poletje spet ekstremno vroče, bo v višjih predelih zagotovo prišlo do odmiranja smrekovih sestojev. Kjer so čisti smrekovi gozdovi, se pokrajina spremeni v trenutku, saj rastline v določenem višinskem predelu izginejo v celoti, pozneje pa jo nadomestijo listnati gozdovi. Vendar pa v gorah traja kar nekaj časa, preden nova vegetacija doseže višino dreves.

Napovedi podnebnih sprememb so izjemno negotove in dovzetne za napake. Kako naj bomo prepričani, da Vaše napovedi držijo?
Napovedi so bile negotove pred desetimi leti, vendar pa se je od takrat kakovost podnebnih modelov zelo izboljšala, predvsem zato, ker se je zelo povečala zmogljivost računalnikov. Tako je danes zanesljivost napovedi veliko večja kot pred desetimi leti in celo boljša kot pred petimi leti. A če si ogledamo splošne napovedi izpred desetih let, istočasno ugotovimo, da so ostale iste ali so se celo poslabšale. Danes je vse bolj jasno, da se lahko uresničijo najhujše napovedi iz preteklosti.

Pravijo, da se bo rastlinski pas pomaknil za 400 do 700 metrov v višje predele. Kaj pomeni pomik vegetacijskih pasov za prebivalce Alp?
Pomeni, da se bo pokrajina spremenila, in sicer naravna pokrajina in posledično spontana vegetacija. Za kulturne rastline bi to lahko bila prednost, saj se prebivalci Alp že od nekdaj borijo s prenizkimi temperaturami in prekratkimi poletji. Sedaj pa se podaljšuje čas pridelave in spravila, temperature se povečujejo. Negativna posledica bi lahko vsekakor bila pogostejša sušna obdobja. In ko bo začelo primanjkovati ledeniške vode za namakanje, bodo nastopile težave. Druga negativna posledica bi lahko bili škodljivci, ki prav tako ljubijo toploto in nenadoma napadejo rastline na območjih, kjer nekoč ne bi bili sposobni preživeti.

Pri projektu cc.alps smo lahko videli, da je bilo storjeno že marsikaj, da bi podnebne spremembe v Alpah upočasnili ali ublažili. Ali sprejeti ukrepi zadostujejo, da bodo imeli naši potomci čez 100 let enakovreden življenjski prostor, kot ga imamo danes?
Kar zadeva prilagajanje, v Alpah pogosto ukrepamo prepozno. Prilagodimo se šele takrat, ko se zgodi katastrofa. Vendar pa tukaj govorimo o državah, ki so dovolj bogate in sposobne, da bi lahko poiskale rešitve za prilagoditev podnebnim spremembam. Potrebno bo veliko denarja, vendar bomo v to prisiljeni. Nasprotno pa je bilo zelo malo storjenega pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. In to velja za vse evropske države, ki ukrepe sicer sprejemajo, a to priložnost na žalost pogosto izkoristijo za sklepanje sporazumov z državami v razvoju in prizadevanja za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov prevalijo nanje. Izpust toplogrednih plinov je treba zmanjšati v razvitih državah, v Evropi in Alpah, ker je tukaj količina izpustov na osebo previsoka. Ne glede na to, kaj počnejo v državah v razvoju - izpuste je treba zmanjšati tukaj.

Zakaj ne storimo več, da bi zmanjšali izpuste?
Pogoj za vsako spremembo je politična volja. Veliko je ljudi, ki se sprememb bojijo. Z ekonomskega vidika bi zaradi takih ukrepov nekateri utrpeli izgubo, čeprav bi družba kot celota od njih imela korist. Interesi ljudi, ki izgubijo kratkoročno, pogosto ovirajo spremembe.

Vsi ukrepi niso trajnostno naravnani, tj. niso prijazni za naravo ali sprejemljivi z družbenega ali gospodarskega vidika. Zakaj se temu zaskrbljujočemu dejstvu ne posveča več pozornosti?
To ni enostavno. Imamo opraviti s področjem, ki za seboj vedno povleče kompleksne posledice na številnih drugih področjih. Zato potrebujemo projekte, kot je cc.alps, ki posledice podnebnih ukrepov analizira, da jih pri izvedbi novih ukrepov lahko ustrezno upoštevamo.

Kot je razvidno iz projekta cc.alps, je bilo sicer nekaj narejenega za zmanjšanje, a zelo malo za prilagajanje na podnebne spremembe. Kako si razlagate omenjeni pojav?
Mislim, da se ukrepi začnejo resno izvajati šele takrat, ko je njihova nujnost dokazana. Zelo težko je dobiti sredstva, da bi ukrepali proti katastrofi, ki se doslej še ni zgodila. Ljudje temu preprosto ne verjamejo. Tu živijo že stoletja in v nekaj, kar se še nikoli ni zgodilo, ne verjamejo, saj mislijo, da to ni mogoče. Šele ko do katastrofe pride, je mogoče dobiti potrebna sredstva.

Podnebne spremembe ne prinašajo le tveganj, temveč tudi priložnosti, na primer širjenje letnega turizma, krajše dobe ogrevanja itd. Ali se ne bi morali enostavno naučiti živeti s tem in narediti iz tega, kar je najbolje?
Do določene meje se z vami strinjam. Vendar pa velja načelo, da se je mogoče na dvig temperature do dveh stopinj prilagoditi brez hujših posledic. Poleg tega bi bili stroški prilagajanja skrajno visoki, in sicer stroški v splošnem smislu, tj. ne samo finančno, temveč tudi za ljudi in razvoj naše družbe.

Kako učinkovita je podnebna politika Švice, vaše domovine?
Odvisno od tega, ali vidimo kozarec napol prazen ali napol poln. Obstaja določena politika, ki bi lahko bila učinkovitejša, če bi se odpovedali, da bi del zmanjšanja naših toplogrednih plinov prenesli na države v razvoju. Navsezadnje je predvideno zmanjšanje zelo majhno. Kljub vsemu so se izpusti toplogrednih plinov ustalili in to je zaradi naraščajočega števila prebivalstva že pozitiven korak. Ni pa nam uspelo dejansko zmanjšati izpustov.

Na srečanju voditeljev G8 v L'Aquili smo lahko še enkrat videli, da si države niso enotne glede podnebne politike. Pred vrati je podnebni vrh v Kopenhagnu. Katere ukrep je treba brezpogojno sprejeti na globalni ravni, da bi zaustavili segrevanje Zemlje?
Izpuste toplogrednih plinov v razvitih državah je treba do leta 2020 brezpogojno zmanjšati za 20-30 odstotkov. To zahtevamo znanstveniki.

Kje je treba zmanjšati izpuste?
Najpreprosteje lahko to naredimo pri gradnjah. Na področju ogrevanja oziroma toplotne izolacije zgradb lahko ukrepe izvajamo hitro, enostavno in stroškovno ugodno. Drugo področje, kjer je to ravno tako sorazmerno enostavno in na katero pogosto pozabimo, je potrošnja, še zlasti potrošnje hrane. Uživanje svežih proizvodov lokalnega izvora, za katere niso potrebne dolge prevozne poti, in sezonskih proizvodov, ki niso zrasli v topli gredi, ima velik vpliv na toplogredne pline. V Švici poteka akcija - ne vem, ali tudi na mednarodni ravni - "Ras la fraise" (Takih jagod smo siti), ki se zavzema za uživanje sezonskih in lokalnih proizvodov. To je drugo področje, kjer lahko nekaj storimo sorazmerno enostavno. Alpske države naj ne bi imel dovolj produktivnega kmetijstva, da bi lahko prehranile svoje prebivalce. Razmere bi se lahko izboljšale, če bi to, česar nimamo, uvažali iz bližnjih držav. Tretje področje je prostorsko načrtovanje. Tu je izvajanje ukrepov težje, ker za to potrebujemo več časa. Pri mobilnosti in prometu se rešitve ponujajo v javnem prevozu itd. A ravno v prostorskem načrtovanju je učinkovitost pogosto omejena in če želimo nekaj spremeniti, za to potrebujemo veliko časa.

Katera izjava politikov o podnebnih spremembah je bila največji nesmisel, kar ste jih doslej slišali?
Veliko jih je... Žal politika problematiko podnebnih sprememb pogosto zanika zato, da ji ni treba ukrepati. Þe prodajate izdelek, ki se ne bi smel več prodajati, od njega pa živite, je jasno, da boste našli vse mogoče razloge, da bi ga na trgu obdržali čim dlje. Tako lahko slišimo vsemogoče razloge, tudi najbolj nesmiselne.

Ali še vedno obstajajo posamezniki, ki zatrjujejo, da so podnebne spremembe iznajdba ekoloških fundamentalistov?
Tega ne slišimo več, saj je vendar dokazano, da podnebne spremembe obstajajo. Vendar pa so isti posamezniki, ki so prej zanikali dvig temperature, sedaj prešli v drugo fazo in trdijo, da dviga temperature niso povzročili ljudje. Trdijo namreč, da so podnebne spremembe posledica naravnih vzrokov, da jih povzroča sonce in podobno. To je druga faza, sledila ji bo tretja faza, ko bodo ljudje govorili: Res je, da se zemlja segreva, in res je tudi, da je tega kriv človek, vendar je bolje, da ne ukrenemo ničesar, ker to manj stane.

Ali zaradi nasprotij, ki nastajajo med poznavanjem problemov in nezadostnim ukrepanjem proti njim, kdaj obupate?
Þeprav bom tudi v prihodnje storila vse, kar je v moji moči, pa kot znanstvenica vedno bolj dvomim, ali nam bo uspelo dvigovanje temperature obdržati pod napovedanim pragom dveh stopinj. To ne pomeni, da dvomim o smiselnosti ukrepanja oziroma potreb po ukrepanju. Vsako dejanje pripomore, da je dvigovanje temperature nekoliko manjše - in to je zagotovo bolje, kot če ne storimo ničesar. Þe preprečimo dvig temperature le za desetinko stopinje, smo za življenje na tem planetu naredili nekaj pozitivnega.


Strokovnjakinja za podnebje

Martine Rebetez je profesorica na Univerzi v Neuenburgu v Švici in vodilna znanstvenica na Švicarskem inštitutu za raziskovanje gozdov, snega in pokrajine (WSL). Ljubiteljica gora je mednarodno priznana strokovnjakinja, ki raziskuje podnebne spremembe in njihove vplive na gozdove.
Na njeno odlično poznavanje omenjenih strokovnih področij se sklicuje večje število inštitucij. Sicer pa Rebetezova kot izvedenka sodeluje z Mednarodnim forumom o podnebnih spremembah (IPCC), v isti vlogi pa je sodelovala tudi pri pripravi poročila Podnebne spremembe in Švica 2050, ki sta ga pred kratkim izdala Posvetovalni organ za vprašanja podnebnih sprememb (OcCC) in Forum za podnebne in globalne spremembe pri Švicarski akademiji naravoslovnih znanosti (ProClim). S CIPRO je Martine Rebetez povezana kot članica mednarodne ekspertne skupine v okviru projekta cc.alps.