Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Oživljanje znanja v Alpah

20.03.2008 / Christian Vogl
Naravni prostor Alp se že stoletja podreja zahtevam intenzivne, stalno spreminjajoče se rabe človeka. Raznolikost ekosistemov s pestrim rastlinskim in živalskim svetom omogoča avtohtonim prebivalcem, da svoje potrebe zadovoljujejo na najrazličnejše načine.
Image caption:
Značilno podobo alpskih planšarij je v veliki meri zaznamoval človek s tradicionalno kmetijsko rabo. © Susanne Grasser
Kmetje so že zgodaj začeli s krčenjem gozdov na ugodnih lokacijah, krčevine so spreminjali v mozaik najrazličnejših kmetijskih in gozdarskih sistemov in tako občutno povečevali biotsko raznovrstnost. Od tam so dobivali živila, gorivo, gradbeni material, tudi predmete, ki so jih uporabljali v rokodelstvu, kulturi in običajih. Biotska raznovrstnost alpskega sveta je že stoletja vir za surovine v obrtni in industrijski dejavnosti tako znotraj kot tudi zunaj alpskega območja. Ne nazadnje je od biotske raznovrstnosti v veliki meri odvisen tudi turizem. Veliko od tega, kar si danes kot Alpe predstavljajo laiki - gozdovi, planine, alpsko kmetijstvo in cvetoči travniki, je treba pri sedanji podobi alpske regije iskati pretežno v človekovem vplivu in tradicionalni kmetijski rabi.

Kmetijska biotska raznovrstnost v preobrazbi
Pomemben element biotske raznovrstnosti je kmetijska biotska raznovrstnost. V številnih alpskih regijah so bila zemljišča, ki so danes travišča, še ne tako daleč nazaj namenjena intenzivni kmetijski rabi in pridelavi žita, poljščin (fižola, graha, zelja, krompirja), oljnic (maka) in vlaknovk (konoplje, lana). Šlo je za pridelavo tistih kulturnih vrst in sort, ki so po eni strani na gorskem območju dosegale sorazmerno zagotovljen uspeh, po drugi strani pa so bile kot živila zelo primerne za skladiščenje, kar naj bi zagotavljalo preživetje čez daljše zimsko obdobje. Določena stopnja zagotovljenega donosa ni bila dosežena le zaradi pridelave ustreznih sort, temveč tudi zaradi raznolikosti ene same sorte. Seno za domače živali je prihajalo pretežno s planinskih travnikov in bilo največkrat pozimi s sanmi odpeljano do kmetij. Vse te vrste kulturnih rastlin in tudi številne živalske pasme so danes večinoma izginile, nadomestila pa jih je intenzivna živinoreja. Pri nekaterih vrstah kultur je danes le še v genskih bankah najti sorte, prilagojene razmeram, ki vladajo na gorskih območjih. Zaradi vedno širšega opuščanja rabe odročnejših, ne tako zelo donosnih zemljišč, ki so primerna za pašo in košnjo in pri katerih bi prišla v poštev strojna obdelava, izginjajo tudi dragocene življenjske združbe. In podobno se znanje o divjih rastlinah dandanes ohranja le še v knjigah.

Poznavanje rabe divjih rastlin se izgublja
Nabiranje je bilo dolgo sestavni del kmetovanja. Številne rastlinske vrste, ki jih kmetje niso pridelovali na polju, so se uporabljale v prehrani (t.i. samoniklo sadje in zelenjava), v zdravilstvu, pa tudi kot krma, stelja in gnojilo. Medtem ko se je nabiranje pogostokrat opravljalo sočasno z drugimi gospodarskimi dejavnostmi, denimo pri varovanju živine, na poti do polja ali pri gozdarskih opravilih, je danes zaradi upadanja raznovrstnosti rastišč, ki so v rabi, in vse večjega dodatnega zaslužka nabiranje ljubiteljska dejavnost le še maloštevilnih.
Poseben pomen je imelo nabiranje v zdravilstvu. Še ne tako dolgo nazaj v večini odročnejših alpskih dolin ni bilo zdravnikov, kaj šele veterinarjev, bile pa so izkušene babice, ljudski zdravilci, ki so zdravili živino, ter zeliščarji. Raznovrstne rastline, pa tudi minerale in dele živali, so ljudje kot posamezne sestavine ali v kombinaciji z drugimi predelovali po deloma zapletenih receptih in jih uporabljali kot maže, tinkture, kopeli in čaje. Znanstvenoraziskovalne študije kažejo, da tovrstno znanje danes pogosto obstaja le še v knjigah, se ne posreduje mlajšim rodovom, pregnali pa so ga tudi okvirni zakonski pogoji, ki veljajo v humani oz. veterinarski medicini. Danes pač zadostuje le klic po telefonu in zdravnik oz. zdravilo iz lekarne je že pri bolniku.
Nasprotno doživljajo velik preporod samonikla zelišča, ki se uporabljajo za pripravo čajev, v alternativnih kuharskih receptih ali pri zdravilnih terapijah, ki jih hoteli ponujajo na področju zdravja, dobrega počutja in sprostitve. Pri oglaševanju teh storitev se sicer pogosto ponosno omenjajo Alpe, a neredko se zgodi, da so bile surovine, ki se pri tem uporabljajo, pridelane oz. nabrane kot divje rastline v državah v razvoju.

Kmečki vrtovi so v alpskem prostoru vse pomembnejši
Nasprotno od tega, kar se pogosto domneva, so imeli kmečki vrtovi v Alpah še ne tako dolgo nazaj podrejeno vlogo: na njih so bila sicer posajena nekatera pomembna zelišča in začimbe, vendar pa bogato raznovrstnost teh vrtovih lahko opazujemo šele danes. Ker je okoli kmetij vedno več travišč, ker je danes na območju Alp delež njivskega sveta in zemljišč z okopavinami vedno manjši in ker se vedno manj ljudi ukvarja z nabiranjem, se je pomen kmečkih vrtov povečal. Številni kmetje danes v vrtove posadijo to, kar je bilo pred tem najti "zunaj, na polju". Tako so danes kmečki vrtovi pogosto podoba raznovrstnih kulturnih rastlin in sort ter divjih rastlin, ki so se nekdaj uporabljale v kmetijskih in gozdarskih ekosistemih. Tu še danes najdemo zelo redke alpske kulturne rastline in sorte, pa tudi tiste vrste rastlin, ki se v okoliških ekosistemih ne pojavljajo več ali pa se pojavljajo le na zelo majhnih površinah.

Prepletenost biotske in kulturne raznovrstnosti
Biotska raznovrstnost je vključena v kulturni kontekst, odkar se je v Alpah pojavil človek. Þe je bilo treba nekdaj zaradi preživetja opravljati celo vrsto različnih dejavnosti, se danes mnoga zamudna dela kmetu ne izplačajo več. Spremembe v kulturi (to vključuje tudi oblike rabe in zahteve po rabi) sovpadajo s spremembami v rabi biotske raznovrstnosti, kar je vidno v podobi pokrajine, ob jedilni mizi in na policah trgovcev z živili. Tako se z izginjanjem vrst kultur, njihovih sort, prilagojenih živalskih vrst in pasem kot tudi z zmanjšanjem rabe divjih vrst istočasno dramatično izgublja znanje, denimo, o značilnostih rastišč posameznih rastlinskih vrst, njihovi predelavi in uporabi. V družinah in vaseh, kjer mlada generacija ne pozna več starih kulturnih rastlin in ne razume posebnih strokovnih izrazov zanje, tudi ne more razumeti pesmi in legend, v katerih se te vrste pojavljajo, ali pa iz njih pripraviti tradicionalnih jedi.

Inovativni projekti
Z namenom, da bi se zoperstavili izgubljanju kulturne in biotske raznovrstnosti v Alpah, v alpskih državah deluje vedno več pobud, ki se ukvarjajo s pridelavo tradicionalnih kulturnih vrst in sort, ohranjanjem ogroženih živalskih pasem, proizvodnjo značilnih rokodelskih izdelkov, in tudi s prodajo inovativnih izdelkov, ki opozarjajo na biotsko raznovrstnost alpskega sveta (gl. primere na spletnih straneh organizacij, npr. Pro Specie Rara, Save Foundation). Veliko posluha za ta vprašanja imajo tudi predstavniki ekološkega kmetijstva, saj z ekološkim načinom kmetovanja in inovativnimi projekti ter izdelki v alpskem prostoru sodelujejo pri trajnostni rabi biotske raznovrstnosti v kmetijstvu. Obenem poskušajo raziskovalci z znanstvenega vidika dokumentirati še obstoječe, vendar ogroženo znanje o rabi biotske raznovrstnosti (glejte spletno stran avtorice in avtorja). Ob vsem tem cilj seveda ne bi smel biti konzerviranje raznovrstnosti v muzejih in genskih bankah, temveč bi si bilo treba prizadevati za spodbujanje nadaljnje "koevolucije" divjih rastlin, vrst kultur, sort, pasem ter znanja in izkušenj v interakciji med naravo in kulturo z izvajanjem projektov, namenjenih njihovemu ohranjanju.