Za sodobni čas je značilen prevladujoči trend povezovanja v mreže. Tak razvoj določajo zlasti naslednje tri gonilne sile: strukturne spremembe v gospodarstvu, ki vodijo v fleksibilnejše oblike proizvodnje in visoko stopnjo inflacije (fleksibilna specializacija, osredotočenost na osrednje pristojnosti, osredotočenost na stranke itd.); konkurenčne prednosti manjših, projektno usmerjenih organizacij z ohlapno hierarhijo in visoko stopnjo fleksibilnosti v primerjavi z velikimi hierarhičnimi organizacijami; hitro širjenje novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

Mreže temeljijo na sodelovanju
Mreže med posamezniki, projekti in podjetji nudijo številne prednosti: v primerjavi s hierarhičnimi organizacijami so fleksibilnejše, spodbujajo sinergije med eksternim in internim znanjem, ustvarjalnost in inovativnost, zmanjšujejo tveganje, ki ga prinaša novi razvoj in še veliko več. Mreže v gospodarstvu najpogosteje nastajajo takrat, ko se uspešne kooperacije podjetij povezujejo v večje metakooperacije. Kooperacije so pogoj za nastanek kompleksnih mrež, mreže pa spet ustvarjajo "ugodna tla" za ustanavljanje novih podjetij in kooperacij podjetij.
Gledano z leksikalnega vidika je kooperacija "skupno delovanje najmanj dveh deležnikov zaradi učinkovitejšega doseganja ciljev". Po načelu "Skupaj smo močnejši" vnašajo sodelujoči deležniki svoje posebne sposobnosti, da bi lahko od sodelovanja imeli koristi. Skupna učinkovitost naj bi vsekakor postala večja od skupka posameznih storitev in v tem je dodana vrednost določene kooperacije. Kooperacije imajo najmanj šest značilnosti:
Partnerji, ki jih je mogoče identificirati: kooperacijski partnerji poznajo drug drugega vsak kooperacijski partner ve, kdo so drugi udeleženi partnerji;
Usmerjenost v lastno korist: vsak kooperacijski partner pričakuje zase določeno korist, partnerji izhajajo iz dejstva, da je dodano vrednost mogoče doseči le prek kooperacije ali pa je to vsekakor lažje s kooperacijo;
Usmerjenost v pridobivanje prednosti: kooperacijski partnerji se pri svojem skupnem delovanju orientirajo po svojih prednostih, pričakovana dodana vrednost kooperacije nastane zaradi součinkovanja določenih prednosti kooperacijskih partnerjev;
Delno vključevanje: kooperacijski partnerji prispevajo določene prednosti, nikoli pa svoje celote
Samostojnost: kooperacijski partnerji ohranijo avtonomijo;
Sistemski značaj: zaradi kooperacije nastane nov socialni sistem z njemu lastno razvojno dinamiko in nepreračun-ljivostjo.

Zahtevno vzpostavljanje medsebojnih odnosov
Na upravljanje in uspešnost delovanja kooperacije podjetij odločilno vpliva dejstvo, v kolikšni meri so gornje značilnosti dejansko upoštevane in aktivno oblikovane. Kooperacije podjetij so večinoma zelo zahtevni projekti, ki od deležnikov zahtevajo veliko mero potrpežljivosti, izkušenj in profesionalnosti. Poleg tega so kooperacije živi socialni sistemi, ki se stalno spreminjajo in jih ni mogoče načrtovati do zadnje podrobnosti. Kooperacije so pač več kot le vsota njenih delov: to je tako kot v zasebnem življenju - tudi zveze, ki si najbolj zaupajo, niso imune na krize in pogosto obstajajo tehtni razlogi, zakaj je bolje določeno kooperacijo prekiniti prej kot pozneje ali pa jo sploh opustiti.

Usmerjenost v doseganje rezultatov ali igrivo iskanje novih možnosti
Kooperacija in mreža sta fenomena, za katera so značilne številne skupne lastnosti, a tudi občutne razlike. Medtem ko lahko v kooperacijah zelo jasno razlikujemo, kdo h komu pripada in kdo ne, pa v mrežah tovrstne meje tako natančno ne moremo več zarisati. Þlanstvo, ki ga je mogoče skleniti formalno, pogosto ne obstaja, tu gre za bolj ali manj močno vključenost. Kajti v mrežah ne gre prvenstveno za doseganje skupnega cilja, temveč za možnost, da bi dosegli druge deležnike. Mreže so odprti sistemi in se lahko označijo kot "socialne infrastrukture", ki se uporabljajo za vzpostavljanje odnosov z drugimi deležniki. Taka socialna infrastruktura ima lahko za številne ljudi in podjetja veliko korist.
Vzpostavitev in ohranjanje socialne infrastrukture zahtevata, podobno kot pri materialnih mrežah, občutno uporabo virov. Velikih in kompleksnih mrež zato ne vzpostavljajo posamezni deležniki, temveč je za to potrebno dolgoročno in kompleksno medsebojno skupno delovanje velikega števila raznolikih deležnikov. Za nastanek socialne mreže je potrebno zelo veliko časa. Povezanost med akterji v mrežah je precej ohlapnejša kot v kooperacijah, zavezanost ni tako izrazita. Meje usmerjanja in oblikovanja mrežnih povezav so še ožje kot pri kooperacijah.
Posebna oblika gospodarskih mrež so tako imenovani regionalni gospodarski grozdi, ki so rezultat dolgoročnejših procesov specializacije v prostoru in s tem povezanega nastanka regionalnih prednosti konkurence. Pojav specializacije regij ni nov, kar potrjujejo primeri iz preteklosti: antična ladjedelniška središča, flandrijski suknarji, steklarska industrija na Þeškem. Danes obstajajo, denimo, grozdi filmske industrije v Hollywoodu ali grozd v Silicijevi dolini (Silicon Valley Cluster) v Kaliforniji, ki spodbujajo globalno družbo mrežnega povezovanja.
Ameriški ekonomist Michael E. Porter je konec osemdesetih začel raziskovati razloge za nadpovprečno rast in stopnjo zaposlenosti v določenih regijah in pri tem opazil, da so v uspešnih regijah podjetja in inštitucije iz določene gospodarske panoge nakopičeni na sorazmerno majhnem prostoru, da so med seboj tesno povezani in da sodelujejo na najrazličnejših ravneh. Do teh povezav prihaja, recimo, z uporabo skupne tehnologije, uporabo skupnih prodajnih poti, organizacijo skupnih programov za nadaljnje usposabljanje ali ustanovitvijo skupnih raziskovalnih in razvojnih inštitucij. Þeprav so si podjetja med seboj v konkurenčnem odnosu, pa so med seboj povezana zaradi oz. prek sodelovanja.
Geografska bližina omogoča obstoj različnih osebnih stikov na vseh ravneh znotraj hierarhije v podjetju. Izmenjava internih in eksternih znanj poteka brez prekinitev, nove rešitve se iščejo skupaj. Podjetja postanejo produktivnejša, celotna gospodarska regija zanimivejša. Prihajajo nova podjetja, ki si regijo izberejo za svoj sedež. Porter je tudi prepoznal pomembno vlogo, ki jo inštitucije, ki zagotavljajo podporo, imajo na gospodarski razvoj v uspešnih regijah. To so npr. visokošolske in raziskovalne inštitucije, izvajalci storitev, ki so tesno povezani z gospodarstvom, organi oblasti, zbornice, ustanove za nadaljnje usposabljanje itd. Pri tem je še zlasti pomembna mrežna kombinacija znanstvenih ustanov, infrastrukture, okvirnih političnih pogojev s strokovno usposobljeno in izkušeno delovno silo.
V Evropi so se zato v devetdesetih letih začele izvajati številne ekonomsko-politične pobude in ustrezni javni programi (strukturni skladi EU, pobude Skupnosti EU, nacionalni in regionalni programi za spodbujanje sodelovanja med malimi in srednje velikimi podjetji itd.), da bi tako podprli pozitivne učinke grozdenja na regionalni ravni. Seveda naj javni sektor ne bi poskušal ustvariti grozda: grozdi nastajajo na trgu in se razvijajo več desetletij, javni sektor pa lahko deluje kot katalizator. Tako je v avstrijski zvezni deželi Salzburg konec devetdesetih regionalna gospodarska politika sprožila pobudo za nastanek lesarskega grozda, kar naj bi spodbudilo sposobnost podjetij za medsebojno sodelovanje, s tem pa tudi konkurenčnost celotne lesnopredelovalne industrije v regiji. Lesarska panoga v Salzburgu trenutno šteje okoli 1.300 podjetij z več kot 8.000 zaposlenimi, približno 80 % od tega je malih podjetij z manj kot 10 zaposlenimi. Pobuda za grozd je bila skupen projekt deželne uprave in zastopnikov interesov lesnopredelovalne industrijske panoge. Po več kot sedmih letih razvijanja grozdov je uspelo spodbuditi okoli 60 domačih podjetniških kooperacij, v okviru katerih sodeluje približno četrtina vseh podjetij iz panoge.
Domnevati je mogoče, da je na območju celotnega alpskega prostora v tem trenutku več kot sto regionalnih gospodarskih grozdov. Vsi skupaj odražajo impresivno zrcalno sliko ekonomskih prednosti ter naravnih in socialnih virov celotne alpske regije v primerjavi z drugimi regijami po svetu. Raznolikost tovrstnih mrež je velika in sega od tradicionalnih, že stoletja uspešnih regionalnih grozdov, kot je npr. urarski grozd v Švicarski Juri ali pa finančni grozd v Zürichu, pa vse do novih in na znanju temelječih gospodarskih mrež sorazmerno mladih industrijskih panog, kot so informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT), biotehnologija, mehatronika, ustvarjalne dejavnosti (creative industries) ipd. Gospodarski uspeh tovrstnih regionalnih mrež je izreden, številne od njih imajo v gospodarski panogi, ki ji pripadajo, že nezanemarljiv delež na svetovnem trgu. Pogosto se tovrstni grozdi pojavljajo v urbanih aglomeracijah, in sicer tako v manjših kot tudi večjih mestih oz. v njihovi okolici, medtem ko jih na podeželju srečamo nekoliko redkeje.
Z današnjega vidika govori veliko razlogov v prid dejstvu, da lahko alpska regija prav zaradi svojega izjemno obsežnega strokovnega znanja, koristnega za trajnostne rešitve, v prihodnje zavzame vrhunsko mesto v globalni konkurenci med regijami. Na področju okoljske tehnologije, trajnostnih surovin in trajnostne rabe naravnih virov je že nastalo več mednarodno uspešnih grozdov, ki s tem tudi pomembno prispevajo k trajnostnemu gospodarjenju v alpskem prostoru. Dejanski učinki trajnostnega razvoja bodo ne nazadnje odvisni od ciljev, interesov sodelujočih deležnikov in uspešnega izvajanja teh povezav. Intenzivneje se bodo posamezna podjetja odprla trajnostnemu razvoju, v večji meri bo ta našel pot tudi do njihovih podjetniških mrež. A mreže ne dajejo splošnega zagotovila za "več" trajnostnega razvoja. Mreže lahko zaradi svojih kratkih komunikacijskih poti in velike fleksibilnosti zagotovo spodbujajo rešitve, ki bodo bolj upoštevale načela trajnostnega razvoja. Prav zaradi svoje odprtosti in nezavezanosti pa lahko izvedbo tovrstnih rešitev tudi ovirajo.