V času, ko se je pisalo okvirno besedilo konvencije, je bila Alpska konvencija daleč pred časom, saj je že imela jasno zarisano zasnovo trajnostnega razvoja, čeprav ta v političnem besednjaku takrat sploh še ni obstajal. V 2. členu okvirne konvencije so navedena področja, ki jih bo konvencija obravnavala, pri čemer je področje prebivalstva in kulture na prvem mestu. Ne gre za naključje, temveč za vrnitev k prepričanju, da je rešitev problemov v alpskem prostoru možna le s sodelovanjem prizadetih akterjev.

Protokol o prebivalstvu in kulturi - okvirni pogoj za razvoj Alp
ºe želimo v alpski proces vnesti življenje, bo treba izdelati protokol o prebivalstvu in kulturi, ki bo predstavljal osnovo za tiste dejavnosti, ki Alpam dajejo gospodarsko in kulturno dinamiko. Ena od pomembnih tem, ki jih je izdelala pristojna delovna skupina, se navezuje na alpska mesta, ki so nosilci gospodarskega razvoja. Njihova prihodnost je v tesnejšem medsebojnem sodelovanju in večji solidarnosti s svojo okolico. Regionalna povezanost je v naslednjih desetletjih eden večjih izzivov v alpskem prostoru. Sodelovanje med akterji pa je uresničljivo le v primeru, če bo prišlo tudi do kulturne izmenjave. Ena od vlog Alpske konvencije je tudi omogočiti javno razpravo, ki bo spodbujala izmenjavo in razumevanje med štirimi poglavitnimi alpskimi kulturami.

Zakaj pravzaprav taka bojazen pred protokolom o prebivalstvu in kulturi?
Pobuda za pripravo protokola o prebivalstvu in kulturi je pogosto nastala zaradi pritiska določene interesne skupine in ne zaradi pobude organov, pristojnih za Alpsko konvencijo. Ocena, da mora biti področje prebivalstva in kulture prvo na seznamu vsebinskih področij, ki jih je treba obravnavati v obliki protokolov, je bila močna spodbuda za prizadete skupine. To je vsekakor sodobno in inovativno, vodi pa v številne negotovosti, ki so tako velike, da večina alpskih držav daje prednost očitno taki nezavezujoči obliki protokola, kot je deklaracija ali resolucija. ºe bo na naslednji Alpski konferenci sprejeta taka odločitev, CIPRA ne bo več sodelovala pri pripravah protokola.

Premalo transparentnosti in komunikacije
Obstoječi protokoli, ki so večinoma zelo inovativno in sodobno zasnovani, so bili sestavljeni brez večje transparentnosti. Javnost tako ne pozna njihove kakovosti, ker je njihova izdelava potekala brez sodelovanja alpskega prebivalstva. To sicer ne zmanjšuje njihove kakovosti, povzroča pa kar precej težav pri izvajanju. Številni akterji bi zagotovo podprli vsebino posameznega protokola, če bi bili v večji meri vključeni v njihovo pripravo.

CIPRA se je pri izdelavi doslej podpisanih in deloma tudi ratificiranih protokolov posvetovala s svojimi mrežami, da bi lahko stališča ljudi v protokolih čim bolj upoštevala. Medtem ko je pri redakciji bolj tehničnih protokolov (energije, promet, urejanje prostora itd.) do določene meje še bilo razumljivo, da države niso zagotovile sodelovanja prebivalcev, pa je tako ravnanje pri protokolu o prebivalstvu in kulturi popolnoma nerazumljivo. Nezadostna izmenjava stikov in informacij sodi dejansko k slabostim Alpske konvencije. Z začetkom delovanja Stalnega sekretariata in sistema za opazovanje in informiranje v Alpah (SOIA) so na tem področju nujno potrebne izboljšave.

Sodelovanje alpskega prebivalstva - nov izziv za Alpsko konvencijo
CIPRA je prepričana, da mora delovna skupina za prebivalstvo in kulturo v priprave protokola takoj vključiti prebivalstvo, jih vprašati za mnenje in omogočiti sodelovanje in njihovo vplivanje. Pri tem ne gre preprosto samo za obveščanje prebivalcev, temveč za ustvarjanje pogojev za aktivno razpravo. Preprosto in enostransko informiranje ne zadošča. Poglavitni namen mora biti pri tem spodbujanje akterjev, da se bodo počutili vključeni v proces in da bodo sodelovali pri izdelavi tega protokola. Za to pa je po eni strani potrebna politična odločnost, po drugi strani pa sredstva v obliki strokovnega znanja, časa in denarja.