Odpravimo nesporazum kar na začetku: tukaj niso mišljene Alpe kot take! CIPRA v svojem vabilu na konferenco o perifernih območjih (glej uokvirjeno besedilo), ni imela v mislih Alp kot celotnega alpskega prostora. Že pogled, denimo, na karte avstrijske prostorske analize kaže, da sta tako za alpski kot zunajalpski prostor v Avstriji značilni identična stopnja urbanizacije in gospodarska struktura. Tudi perifernost ni alpska posebnost. Vendar pa razlike med zračnimi in realno prevoženimi razdaljami niso nikjer tolikšne kot v Alpah. Doline, ki sicer mejijo ena na drugo, med seboj še vedno ločujejo svetovi.
Alpe torej niso periferni prostor nasploh, temveč so za Alpe značilna tudi periferna območja - kot pri večini evropskih pokrajin.

Podnebne spremembe kot priložnost?
Nerazveseljive razvojne tendence na obrobnih območjih so poznane. Prekomerno staranje prebivalstva, ki ostaja v tamkajšnjih regijah, je povezano s praviloma nižjo stopnjo izobrazbe in manjšo mobilnostjo. Þe hočemo ohraniti današnje standarde oskrbnih storitev, se ni mogoče izogniti vprašanju razmerja med stroški in koristmi. Storitve javnega sektorja in mobilne oskrbne storitve v strukturah razpršene poselitve povzročajo izjemne dodatne stroške: stroški komunalne ureditve zemljišča, namenjenega gradnji samostojnih enodružinskih hiš, so dvakrat višji kot pri strnjeni gradnji v ravninskih predelih. Zelo velike so tudi razlike pri prevoznih stroških za socialne storitve (npr. prevoz šolarjev, pomoč na domu ali dostava hrane na dom), pri redki poseljenosti določenega območja pa se stroški lahko najmanj podeseterijo.
Za vedno znova poudarjeno misel, da prostovoljstvo stroške ublaži in prispeva k socialni povezanosti, obstaja le malo empiričnih dokazov. T.i. Regionalna valuta, ki se danes uvaja na različnih območjih zlasti zunaj Alp, tudi v periferiji prinaša zanimive pristope, vendar pa je uporabna samo v zaprtih sistemih - storitev, po kateri obstaja povpraševanje, mora biti dosegljiva znotraj regije, kar pa ravno za periferna območja pogosto ne drži.
Številne periferne alpske regije vidijo v podnebnih spremembah novo priložnost: osredotočanje na zdravstveni turizem je ravno tako izvedljivo kot povečanje vrednosti določenega kraja v smislu alternativne turistične destinacije v obdobjih, ko postane v južnem delu Evrope neprijetno vroče. Pri tem se kot pri vsakem turističnem razvoju pojavljajo ista vprašanja o mejah rasti. Monostrukturno gospodarstvo se na krizna dogajanja odziva občutljivo in netrajnostno - turizem tako ne more biti rešitev za vse strukturne probleme perifernega prostora.
In tudi če je bila doslej tabu tema: srednjeročno se družba razgradnji infrastrukturnih objektov na določenih območjih ne bo mogla izogniti. Odločilnega pomena za preživetje na obrobnih območjih bo postalo vprašanje, kako sprejemati odločitve, katerim storitvam dati prednost in ali je dejansko mogoče unovčiti vedno znova zahtevano družbeno sprejemljivost razgradnje.

Vrh gore problemov
Za Alpe, tako kot tudi za druga velika območja, so značilne posebnosti. Prva je zaostrovanje problemov, ki so na splošno posledica naravnoprostorskih danosti. Občutljivi najvišji predeli celine so vrh gore problemov. Ravno zaradi tega pripada Alpam po eni strani zgledna vloga za Evropo, po drugi strani pa razvoj zaledja na Alpe močno in neposredno vpliva. Kot je zapisal Werner Bätzing v svoji knjigi "Alpe, zgodovina in prihodnost evropske kulturne pokrajine" zaradi tesne funkcionalne prepletenosti Alp z Evropo in preostalim svetom rešitve problemov ne moremo iskati zgolj v Alpah.
Za trajnostni razvoj Alp so torej potrebni trajnostni okvirni pogoji na evropski in svetovni ravni. To seveda povzroča stroške. Potrebno je financiranje inovativnih rešitev, ki ne zadevajo samo prihodnjih generacij, ampak omogočajo njihovo sodelovanje že pri sprejemanju odločitev. Potrebna so tudi sredstva za nadzorovano razgradnjo infrastrukturnih objektov ter manjše vlaganje denarja za "more of the same" oz. za nekritično izgradnjo.

Sodelovanje, ki presega meje
Oblikovanje majhnih regij kot prostovoljnih združenj je lahko pomembno za spodbujanje ustvarjalnosti na lokalni ravni. Majhne regije bi morale, če izpolnjujejo trajnostna merila, od države prejemati podporo za financiranje pobud, ki prihajajo od spodaj navzgor. Zaželene so strategije in ukrepi, ki bodo prebivalcem omogočili, da bodo svoje interese (ponovno) zastopali in oblikovali po svoji volji, v svoji odgovornosti in samostojnem odločanju.
Kar je za prihodnost Alp vsekakor nujno potrebno, je pogled prek lastnega plota: potrebno je sodelovanje znotraj alpskega prostora, denimo v obliki pomembnih omrežij kot sta Omrežje občin Povezanost v Alpah ali združenje Alpski biseri/Alpine Pearls, kot tudi med posameznimi sektorji ter z drugimi obrobnimi območji v Evropi. Pri tem ni mišljeno le sodelovanje z gorskimi območji, torej Alpe skupaj s Karpati in Dinaridi proti preostali Evropi, temveč tudi sodelovanje z drugimi velikimi območji, za katera so prav tako značilna periferna območja.
Ali bo sodelovanje z obrobnimi območji Alpam prinašalo koristi, je trenutno predmet razprave. Načrtovana strategija razvoja alpskega prostora, podobno kot v primeru strategije za regijo Severnega morja in donavskega prostora, sama po sebi ni slaba zamisel (glej str. 19). Pomembno pa je eno: kar potrebujemo, niso razprave, polne strahov, temveč razprave, ki jih prežema vizija in v katerih se odraža alpska samozavest in samozavest periferije.

*********************************************
Nove pobude za strukturno šibka gorska območja
Da idealnih formul, s katerimi bi reševali težave na obrobnih območjih, ni, se je jasno pokazalo na letni strokovni konferenci CIPRE, ki je pod naslovom "Alpe v spreminjanju - periferne regije med osamo in upanjem" potekala od 14. do 16. oktobra 2010 v avstrijskem Semmeringu. Razmere in potrebe so v posameznih regijah tako različne, da se jih je treba lotiti na prav tako različne načine.
Konferenca je tudi pokazala, da so se nosilci odločitev šele začeli zavedati težav, s katerimi se morajo spoprijeti periferna območja znotraj alpskega prostora. Za zagotovitev trajnostnega in v prihodnost usmerjenega razvoja perifernih podeželskih regij v Alpah sta nujni razprava in ukrepanje. CIPRA se bo tudi v prihodnje posvetila tej tematiki, ki je zelo pomembna za alpski prostor. Bistven cilj je izdelava vizije razvoja do leta 2030, saj bo tako za strukturno šibka gorska območja mogoče opredeliti možne zglede za prihodnost in izraziti pričakovanja.
*********************************************

Vir: Alpe na odru, št. 95 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4586)