Þe se bo, kot napovedujejo, podnebje v naslednjem stoletju segrelo za 3 stopinje, se bodo vegetacijski pasovi na severni polobli pomaknili za okoli 600 km v smeri od juga proti severu in za okoli 600 m v višje nadmorske višine. Številne vrste selitve na območja ugodnejših razmer ne bodo zmogle, saj so za to preprosto prepočasne. Večina drevnin se, denimo, širi s hitrostjo približno 100 km v stoletju, številne alpske vrste 50 višinskih metrov v stoletju, posamezne vrste trav v Alpah celo samo štiri metre v stoletju (glej www.gloria.ac.at (en)).
Atlas alpske flore navaja 4491 alpskih rastlinskih vrst, od katerih je okoli 500 endemičnih in so tako omejene le na določeno območje. Alpe so floristično najbogatejša regija v srednji Evropi, istočasno pa so tudi najbolj izpostavljene podnebnim spremembam: segrevanje podnebja se v Alpah izraža v približno dvakrat višjih temperaturah od globalnega povprečja!

Vse ožji življenjski prostor
Znanstvenih modeli napovedujejo, da do leta 2100 kar 45 odstotkom alpskih rastlin grozi izumrtje. Rastline najvišjih nadmorskih višin, na primer alpski oklep (Androsace alpina) ter ledeniška zlatica (Ranunculus glacialis) - v Sloveniji se vrsti sicer ne pojavljata - so že danes ogrožene, saj se njihov življenjski prostor zaradi napredujočega segrevanja vedno bolj oža. Ko postane temperatura za omenjene rastline celo na vrhu gore previsoka, se nimajo več kam premakniti. Poleg tega jih ogrožajo vrste, ki se selijo iz nižjih nadmorskih višin. Alpski oklep je še posebej ogrožen, saj je endemičen za Alpe in lahko v prihodnosti povsem izgine. Poleg rastlin najvišjih nadmorskih višin so ogrožene tudi vrste nad gozdno mejo na obrobnih nižjih predelih Alp. Þe v bližnji prihodnosti ne bo prišlo do širjenja in medsebojnega povezovanja zavarovanih območij ter učinkovitejšega varstva biotske raznovrstnosti zunaj njih, bodo številne vrste v Alpah izginile.

Dobro za podnebje, a slabo za naravo
Ukrepi varstva podnebja so najvišja zapoved. "Misliti korak dlje" pomeni upoštevati tudi ekološke posledicepodnebnih ukrepov. Þe bomo kmetijska zemljišča v še večji meri uporabljali za proizvodnjo biogenih goriv, če bomo še zadnje alpske reke izkoriščali za razširitev rabe vodne energije, če bomo v gorske gozdove vnašali neavtohtone drevesne vrste ali izvajali velike tehnične posege z izgovorom varstva pred naravnimi nesrečami, bo to imelo uničujoče posledice za tako za rastline in živali kot tudi za alpske habitate. S podnebni ukrepi, ki niso sprejemljivi za naravo, lahko povzročimo več škode kot koristi.
Po eni strani naravo hudo ogrožajo podnebne spremembe, po drugi strani pa naravovarstveni ukrepi poleg pozitivnih ekoloških učinkov pomembno prispevajo tudi k varstvu podnebja. Ponovno vzpostavljena mokrišča akumulirajo CO2 in istočasno delujejo kot vodni zbiralnik, nižje ležeča območja pa so tako zavarovana pred poplavami. Tudi razširitev in renaturizacija alpskih rek preprečujeta nastanek poplavnih škod. Ker se z gozdovi in kmetijskimi zemljišči gospodari sonaravno in se pri tem vzpostavljajo vsealpski sistemi ekološke povezanosti, tudi varstvo narave v veliki meri prispeva k varstvu podnebja: čim stabilnejši so ekosistemi, hitreje se namreč lahko prilagodijo novim podnebnim razmeram.


Kako učinkoviti so naravovarstveni ukrepi?

CIPRA je rezultate projekta cc.alps razdelila na vsebinske sklope in jih zbrala v tematskih zvezkih, imenovanih CIPRA compacts, ki v strnjeni obliki vsebujejo osnovne informacije o posameznem sklopu. Dosje o varstvu narave naravovarstvene ukrepe postavlja v širši kontekst s podnebnimi ukrepi in jih analizira. Naravovarstveni ukrepi, ki so pomembni za podnebje in skladni s cilji trajnostnega razvoja, so med drugimi sistem ekoloških koridorjev v francoskem departmaju Isère ter primeri revitalizacije mokrišč in ekstenziviranja rabe zelenih površin na Bavarskem.
www.cipra.org/cc.alps-compacts