Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Vključujte mlade - mladi, sodelujte!

10.09.2012 / CIPRA Internationale Alpenschutzkommission
Mladi, ki sodelujejo v procesih odločanja in jih odrasli obravnavajo kot enakovredne partnerje, so kapital za živo demokracijo. Seveda to ne pomeni, da bi morali v vsakem primeru soodločati o vsem. V kolikšnem obsegu bodo sodelovali, je odvisno od načrtov in ciljev.
Image caption:
Pozor, pozor, posluh, prosim! - Mladi ne pričakujejo, da bodo sprejete dokončne odločitve, želijo pa, da jim prisluhnemo. © Nikolaj Midasch/NAJU Baden-Württemberg
"če mladim ne bomo pokazali, da je sodelovanje v skupnosti smiselno, kmalu ne bomo imeli nikogar več, ki bi našo demokracijo ohranjal pri življenju." Izjavo lokalnega politika iz Schleswig-Holsteina lahko nedvomno razume vsak, ki z zaskrbljenostjo opazuje vedno nižjo udeležbo na volitvah in tudi vedno manjše število politično aktivnih oseb v občinah in mestih. Zdi se, da je vključevanje mladih eno od jamstev za ohranitev našega demokratičnega načina vladanja, družbe in življenja.
Kaj imamo v mislih, ko govorimo o sodelovanju? Kaj vse se dogaja na tem področju in zakaj? In kdo so mladi ljudje, ki jih je treba pritegniti k sodelovanju, kaj sploh hočejo? Sodelovanje pri reševanju vseh vprašanj, ki zadevajo otroke in mladostnike, je človekova pravica. 12. člen Konvencije o otrokovih pravicah zagotavlja vsem otrokom - tako majhnemu otroku kot mladostniku - pravico biti slišan. To ne pomeni samo slišati, temveč tudi poslušati, prisluhniti in vzpostaviti dialog. Kdaj imajo odrasli priložnost prisluhniti otrokom? In kako pogosto se to zgodi, kadar so ti odrasli politiki, katerih vsakdan je prepleten z zahtevami po odločanju?

Konflikti so del procesa
Odrasli, mišljeni so predvsem načrtovalci in nosilci odločitev, bi morali razumeti interese otrok in mladostnikov, seveda pa naše pristno zanimanje za njihovo mnenje še ne pomeni, da se z njimi tudi vedno strinjamo.
Sodelovanje otrok in mladih v procesih odločanja je predvsem naloga politikov in ne pedagogov. To pomeni, da se mladi in odrasli srečujejo kot enakovredni pogajalski partnerji in ne kot vzgojitelji in učenci. Zato pa je potrebna pripravljenost, da ne načrtujemo in odločamo zanje, temveč da to počnemo skupaj z njimi. Moč odločanja izvoljenih predstavnikov ljudi pri tem ne bo nujno zmanjšana - zgodi se lahko celo, da bo prav sodelovanje njihov mandat še okrepilo in zagotavljalo njegovo legitimnost.
Za različne procese načrtovanja in odločanja veljajo različne ravni sodelovanja, za te ravni pa spet obstajajo različne metode izvajanja. Govorimo o petih ravneh sodelovanja: sodelovati, biti informiran, biti vprašan, sodelovati pri odločanju in samostojno odločati. Občine oz. mesta sama odločajo, za kateri proces bodo izbrala določeno raven. Kadar gre za otroško igrišče, danes že v številnih občinah dopuščajo otrokom, da - v okviru razpoložljivih sredstev in varnostnih predpisov - sami odločajo o njegovi ureditvi. Pri drugih vprašanjih, kot je npr. ureditev šolskega dvorišča, imajo učenci pravico do soodločanja, vendar ne odločajo sami. Ko pa gre za ureditev nakupovalnega središča ali stanovanjske četrti, lahko otroci in mladostniki kot pomembni uporabniki sicer povedo svoje mnenje, odločitve pa se sprejemajo v občinskih organih.
Mladi redko pričakujejo, da bodo o zadevah v občini sprejeli dokončne odločitve - popolnoma se zavedajo odgovornosti, ki je s tem povezana. Najpomembneje zanje je, da jim prisluhnemo, jih poslušamo. Tisti, ki ima moč, pa tega ne sme izkoriščati, denimo z nepreglednim sprejemanjem odločitev.
Najpomembneje pa je tudi, da se med seboj vsi sodelujoči enakovredno upoštevajo. Kako pa ugotovimo, da nas partnerji resnično upoštevajo? V resnem sporu: odrasli smemo in moramo mladim tudi povedati, katere od njihovih idej in predstav ne odobravamo.

Neuspeh dovoljen!
Mladi potrebujejo prostor, da se preizkusijo. Pridobivati izkušnje je posebna pravica otrok in mladostnikov. Nekaj izkusiti pomeni tudi to, da gredo lahko stvari narobe in tudi smejo iti narobe. Na žalost se odraslim ta pravica ne priznava več tako pogosto.
Še posebno intenzivne izkušnje lahko mladi pridobijo v izmenjavah, predvsem velja to za nacionalno ali celo mednarodno raven. Pilotni projekt European Participation Investigators (EPI) je mladim, sodelujočim strokovnjakom in občinskim politikom na mednarodni ravni omogočil, da so si lahko izmenjali izkušnje in se med seboj povezovali. Danes potujejo strokovnjaki iz Schleswig-Holsteina v Vorarlberg in Švico, da bi se učili na podlagi tamkajšnjih izkušenj, avstrijski strokovnjaki se udeležujejo kongresov v severni Nemčiji in so združeni v nemški Zvezni mreži za sodelovanje mladih. Nasprotno pa se mladi in občinski politiki niso povezali na evropski ravni - očitno ni dovolj časa in energije za izmenjavo na temo sodelovanja mladih, se pa je okrepila zavest o pomembnosti tega področja.
če hočemo vključiti otroke in mlade, je treba investirati. Potrebujemo šolano osebje, moderatorje, ki bodo skrbeli za sodelovanje otrok in mladih in to ne samo v okviru posameznih projektov, ampak kontinuirano. če imamo mladinski parlament, to še ne pomeni, da njegovo delo poteka gladko in samo od sebe. Kar zamislite si naše občinske svetnike in svetnice ter člane in članice odborov brez administrativnih delavcev v upravnih organih, ki jim pripravljajo dokumente, vabijo na seje, pišejo zapisnike ipd. - v takem primeru ne bi nič več delovalo. In prav zato je treba intenzivno spremljati tudi sodelovanje otrok in mladostnikov.

Začeti je treba pri odraslih
Dialog med mladimi in politiko, kadar ta sploh poteka, je nevarno področje, polno najrazličnejših pričakovanj in številnih predsodkov. Pot do enakovrednega dialoga, ki se zdaj vrti okrog izjav, kot sta "Mladi naj najprej prevzamejo odgovornost, če želijo sodelovati" na eni in "Oni tam zgoraj itak počnejo, kar hočejo, in nimajo pojma, kaj pomeni biti mlad" na drugi strani, je torej še dolga.
Mladi se dobro spoznajo na zadeve, ki se tičejo njih samih, lahko se tudi usposobijo za sodelovanje v procesih odločanja, niso pa strokovnjaki za področja, ki zadevajo odrasle nosilce odločitev. Tudi tukaj manjka usposobljenih ljudi. Občina, ki se odloči, da bo v procese odločanja in upravljanja vključevala otroke in mladostnike, bo začela pri odrasli generaciji in njenem odnosu do mladih in do njihovega sodelovanja: pripravila bo načrt, ki bo jasno določil, pri katerih odločitvah in na kateri ravni naj se vključujejo mladi. V ta namen bo tudi poiskala ustrezne metode in podporo strokovnjakov in ne bo obupala, če zadeva ne bo takoj stekla. Taka občina se bo zavedala, da za to potrebuje denar, prav tako bo vedela, da bo to pripeljalo do močne identifikacije mladih z lastno občino in navsezadnje tudi do demokracije. Mladi pa bodo na ta način spoznali, da je sodelovanje pri reševanju občinskih zadev koristno in da bodo tako ravnali tudi, ko bodo odrasli.

Carsten Roeder, vodja usposabljanja in moderator za sodelovanje otrok in
mladostnikov, Itzehoe, Schleswig-Holstein, Nemčija
*********************************************
Vir: Alpe na odru, št. 97 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/5017)