Image caption:

Niso vsa bogastva Alp snovne dobrine, kot je ta gorski kristal. © Hans Braxmeier, Pixabay

Ob predpostavki pravilne rabe premorejo Alpe vse, kar je potrebno za kakovostno življenje, pa naj bo to moka za peko kruha (glej str. 4), izvir vode ob pohodniški poti (str. 8–9) ali planinska koča, ki se z električno energijo oskrbuje s pretvorbo sončne energije (str. 10).  Mnogi od teh virov so obnovljivi, spet drugi niso. K neobnovljivim naravnim virom prištevamo tudi podzemne naravne vire, katerih izkop v rudnikih je bil v preteklosti na območju Alp ključnega pomena. Obnovljivi viri so gozdovi ali ribe, a tudi ti bodo v prihodnosti izčrpani, saj jih bo človek izrabil hitreje, kot lahko nastajajo oz. se obnavljajo. Viri, ki niso vidni s prostim očesom, so prav tako pomembni za življenje v Alpah: od mikroorganizmov v ledeniškem ledu (str. 14–16) do alpskih zakladnic znanja, ki se prenašajo iz generacije v generacijo (str. 11). Vsakdo nosi v sebi tudi svoje, osebne vire: znanje, odnose, spretnosti, nazore, talente in še marsikaj drugega (str. 12–13).

Snovno ali nesnovno?

Vire delimo na nesnovne in snovne dobrine, pri čemer lahko snovne dobrine vsebujejo tudi nesnovne vidike. Sneg, denimo, je osnova sodobnega zimskega turizma. Zaradi rušilne moči, ki jo razvije v obliki plazov, sneg nekdaj ni veljal za vir, temveč za nevarnost. Vir je postal šele konec 19. stoletja, ko se je pogled nanj dramatično spremenil, ugotavlja Bernard Debarbieux, kulturni geograf in član posvetovalnega odbora (Sounding Board) CIPRE: »Vir nikoli ne obstaja sam po sebi. Obstaja le takrat, ko se pojavi socialna potreba, povezana z njim.«

Ostre ločnice pa ni vedno mogoče potegniti. Alpinizem je od decembra 2019 na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine. Skupno pobudo za vpis na seznam so dala planinska društva Francije, Italije in Švice, v postopku nominacije so sodelovale tudi druge alpske države. Debarbieux, takrat predsednik znanstvenega odbora, ki je spremljal postopek prijave, je tako postal priča vse pomembnejšemu alpinizmu: »In to ne le v smislu športne oziroma telesne dejavnosti, marveč tudi zaradi njegovega simbolnega pomena in zgodovine kakor tudi zaradi družbenih vrednot, ki so z alpinizmom povezane.« Turizem in športna industrija si alpinizem deloma poskušata prisvojiti na svojo stran, tržno naravnana in tekmovalna miselnost se širi tudi med alpinisti. Opredelitev Unesca se je od tega ogradila in poudarja predvsem vrednote v alpinizmu, kot sta občutenje skupinskega duha oz. sobivanja in odgovorno ravnanje z naravo. Pri tem ne gre za varstvo, ampak za ohranitev, je prepričan Debarbieux: »Varstvo pomeni, da stvari ostanejo take, kakršne so, ohranitev pa že pomeni omogočanje določene spremembe.«

Podobno velja tudi za »upravljanje nevarnosti snežnih plazov« v Švici in Avstriji, ki mu je Unesco leta 2018 podelil status nesnovne svetovne kulturne dediščine. »Po eni strani zaradi razvite tradicije in tehnik, ki hribovske in gorske vasi varujejo pred plazovi, po drugi pa zaradi delovanja novih centrov za raziskovanje snežnih plazov v posameznih državah. Danes je torej kulturna dediščina tudi to, obenem pa velja za pomembno obliko znanja.«

Narava – ponudnica storitev?

Da so viri, denimo čist zrak, hrana, opraševanje rastlin, lepa pokrajina, fotosinteza, zajemanje, skladiščenje vodika ali les, tudi ekosistemske storitve, je pogosto spregledano dejstvo. »Ekosistemske storitve so v bistvu koristne dobrine, ki jih črpamo iz izjemnega, a malo poznanega delovanja naravnega okolja,« je pojasnila Vanda Bonardo, naravoslovka in predsednica CIPRE Italija, in naštela še druge primere, kot so šotišča in gozdovi, ki varujejo pred poplavami in čistijo vodo. Pomembne storitve opravljajo tudi tla. V tej razmeroma plitvi tvorbi na površini Zemlje vzajemno učinkujejo zemlja, kamnine, ozračje in biološko življenje ter nam zagotavljajo  biološke funkcije, ki so nepogrešljive za življenje na zemlji. »Nimamo veliko podatkov o alpskih tleh,« ugotavlja Vanda Bonardo, »a na podlagi ocene Svetovne organizacije za prehrano (FAO) vemo, da je tretjina tal na svetu nepopravljivo poškodovana zaradi zbitosti, zakisljevanja, zasoljevanja in onesnaženja kakor tudi zaradi pospešene erozije in drugih pojavov, ki so posledica podnebnih sprememb.«

Glede na različne funkcije, ki jih opravljajo, je znanost ekosistemske storitve razdelila v štiri kategorije: oskrbovalne, uravnalne, kulturne in podporne storitve. Pa lahko naravo res zreduciramo le na vlogo ponudnice storitev in jo merimo v denarnih vrednostih? Sogovornica opozarja: »Paziti moramo na pasti, ki jih prinaša komercializacija narave, obenem pa smo vendarle pridobili učinkovito orodje pri interpretaciji razvoja z vidika ekosistemov in ne izključno z gospodarskega vidika. In morali se bomo naučiti, da bomo to orodje izkoristili v kar največji možni meri.«

Borka za okolje

Vanda Bonardo se že vse od svoje mladosti zavzema za varstvo okolja. Diplomirala je iz naravoslovnih znanosti in že vrsto let deluje v italijanski naravo- in okoljevarstveni organizaciji Legambiente. Kot predsednica Legambiente v Piemontu in Dolini Aoste je v letih 1995–2011, torej več kot desetletje, pomembno vplivala na politiko varstva narave v severozahodni Italiji. V letih 2010– 2012 je bila članica Nacionalnega sveta za izobraževanje. Danes je v organizaciji Legambiente zadolžena za alpske regije. Leta 2020 je bila izvoljena za predsednico CIPRE Italija.

Alpski kulturni geograf

Bernard Debarbieux, profesor politične in kulturne geografije ter urbanističnega in regionalnega načrtovanja na Univerzi v Ženevi v Švici, se ukvarja s produkcijo geografskega znanja, prostorskim načrtovanjem in okoljsko politiko. V svoji raziskovalni dejavnosti se osredotoča na gorska območja, ki jih preučuje na regionalni, nacionalni in globalni ravni. Je član posvetovalnega odbora (Sounding Board) CIPRE International, ki spodbuja medsebojno povezovanje in vlogo CIPRE kot pionirske organizacije na področju trajnostnega razvoja na območju Alp in krepi njeno vlogo.