Gospod Silvester, imate 150 panjev. Kaj vas pri čebelarstvu najbolj navdušuje?

Predvsem veselje do dela z naravo, poleg tega čebelarstvo združuje intelektualno delo s fizičnim. Fizično, ker moram dvigovati in prenašati panje, seveda pa moram tudi paziti, kaj počnem, saj delam z živimi bitji. Premislim, kaj je treba postoriti, opazujem vreme, obdobja cvetenja. Ko se ukvarjam s čebelami, živim v ritmu narave.

Kaj pa je pri delu s čebelami intelektualni izziv?

Naučiti se je treba, kako deluje panj. Glede na letni čas in stanje v panju se moram odločiti, ali bom posredoval ali ne in kaj sploh nameravam storiti. Prav tako je treba poznati bolezni čebel, razvoj matice in roja. Naučimo se lahko še veliko. Ljudje delamo s čebelami že stoletja, vemo marsikaj, a ne vsega. Še vedno prihajamo do novih odkritij o čebelarjenju, saj se to stalno spreminja. Če nekaj ne deluje tako, kot je delovalo leto pred tem, moramo ugotoviti zakaj.

Zanimajo vas zlasti temne čebele. Zakaj?

Ker je to tista domača vrsta medonosne čebele, ki so jo gojili že moji stari starši. Če bi jo lahko ohranili tudi za naše otroke, bi bilo to dobro, saj gre za čebelo, ki se je prilagodila razmeram v našem okolju in je v primerjavi z drugimi vrstami bližja naravi in močnejša. Menim, da je to v skladu z načeli trajnostnega razvoja. Temne čebele so prilagojene razmeram, specifičnim za naše gorsko okolje. Pozimi lahko šest mesecev preživijo pod snežno odejo, za razliko od drugih medonosnih čebel, ki bi zaradi tega imele težave. V naših krajih preneha čebeljamatica z zaleganjem jajčec konec septembra in vnovič začne konec februarja. Čebele morajo torej ostati v panju, po možnosti porabiti čim manj medu, čebelja družina ne sme biti prevelika, predvsem pa mora postati aktivna spomladi, ko se sneg že stali.

Ali se ta vrsta pojavlja tudi na drugih območjih?

Nemška ali severna temna čebela Apis mellifera je bila prvotno razširjena po celotni zahodni Evropi, našli pa jo bomo tudi v drugih regijah in državah, kjer se je prilagodila tamkajšnjim razmeram. Pristna je, denimo, na otoku Ouessant na severozahodu Francije – pripada isti vrsti, a je povsem drugačna od temne čebele, ki živi na gorskih območjih. Prilagodila se je Bretanji in bretonskemu deževnemu vremenu, medtem ko ne bi bila sposobna preživeti dolgih zim, kakršne poznajo na gorskih območjih.

Pravite, da je temna čebela v vaši regiji ogrožena. Kaj jo ogroža?

Človek je tuje medonosne čebele uvozil iz drugih držav, kot sta Italija ali Grčija. Ker se čebele parijo v zraku med paritvenim letom, naše »temne gospe« vedno znova oplodijo prav te tuje čebelje vrste, s tem pa se izgublja njihova genetska prilagojenost lokalnim okoljskim razmeram. Eden od razlogov je komercializacija čebelarstva, ki spodbuja vzrejo produktivnejših medonosnih čebel. Te namreč obetajo večjo proizvodnjo medu in enostavnejšo vzrejo čebeljih družin. Zato pa izgubljamo našo temno čebelo. Če pomislimo samo na podnebne spremembe: temna čebela je preživela dve ledeni dobi. Očitno je torej, da se lažje prilagodi kot druge vrste. Če ji bo človek dopuščal, bo to počela tudi v prihodnje. A ljudje posegamo v njihov prilagoditveni cikel in ga tako prekinjamo. Če jih hranimo, dajemo s tem prednost določenim čebeljim vrstam. Hranimo tudi temne čebele, a v manjši meri, kot je to pri drugih vrstah. Idealno bi bilo, če jih sploh ne bi bilo treba hraniti. Prizadevamo si, da bi jih ohranili na čim bolj sonaraven in prilagodljiv način.

Vedno znova beremo o odmiranju čebel in izginjanju žuželk. Kako smo s tem povezani ljudje?

O tem sam težje govorim, ker živim v hribih na 1.500 m. n. v., kjer je manj težav zaradi pesticidov in insekticidov. Seveda se tudi v gorskem okolju okolje onesnažuje in se zmanjšuje biotska raznovrstnost, le da v manjšem obsegu kot na ravninskih območjih. Od tam poznam kolege, ki imajo prav zaradi tega resnično velike probleme. Njihove čebele odmirajo zaradi pesticidov in insekticidov ter izgube biotske raznovrstnosti, vedno pogostejša je obdelava zemljišč, katere posledica so predvsem monokulturne rastlinske združbe, vedno več je cestnih in parkirnih površin.

Ste podpredsednik čebelarskega združenja Fedcan (Fédération européenne des Conservatoires de l'abeille noire). Kaj je cilj vašega združenja?

Cilj našega združenja, ki je bilo ustanovljeno leta 2016, je med seboj povezati vse zaščitne in raziskovalne postaje, ki se v Franciji ukvarjajo s temno čebelo, deloma pa tudi postaje v Švici in Belgiji. Prav tako želimo za temno čebelo vzpostaviti varstvena območja, vendar v Franciji za to nimamo ustrezne pravne podlage. Fedcan si prizadeva zavarovati zemljišča velikosti okoli 10 kvadratnih kilometrov. Naša občina je, denimo, lastnik 22.000 ha zemljišča. Če bi bilo pravno izvedljivo, bi to zemljišče lahko razglasili za pribežališče za temne čebele. V združenju se ukvarjamo tudi z izmenjavo izkušenj, z določanjem jedrnih in blažilnih pasov, iščemo pa tudi odgovore na številna vprašanja: kako veliko površino bi potrebovali za to in koliko panjev? Sodelujemo z raziskovalci iz Nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje (Centre national de la recherche scientifique) s sedežem v Parizu, ki zatrjujejo, da bi moralo biti v takem pribežališču najmanj 150 do 200 panjev. Opravljamo tudi genetske analize in preverjamo, ali v populaciji še obstaja genetska pestrost ali ne.

Kot čebelar se zavzemate za trajnostno čebelarjenje. Kaj razumemo pod tem izrazom?

Ko govorimo o trajnostnem čebelarjenju, mislimo pri tem panje, ki so izpostavljeni le nujno potrebnim posegom s strani človeka in v katerih je življenje sonaravno, kolikor je le mogoče. Čebelam načeloma nudimo streho, prostor. V zameno jih pustimo pri miru in jih ne motimo. Poleti, v obdobju razmnoževanja, je v takem panju temperatura ves čas 35 stopinj Celzija. Če bomo vanjo posegli, bo temperatura padla. Seveda trajnostno čebelarjenje pomeni tudi to, da je donos medu manjši in ga v zadostni količini prepustimo čebelam, saj bodo tako lažje prezimile. V praksi to ni tako enostavno izvedljivo, saj tudi med čebelarji obstajajo ekonomski pritiski in konkurenca. Če starejšim čebelarjem povem, da čebelam puščam med in jih ne hranim s sladkorjem, mi začudeni odgovarjajo, da me kilogram medu stane 15 evrov, kilogram sladkorja pa bi me le 1 evro – verjamem, da to težko razumejo.

Kako zdravite obolele čebelje družine?

Težave imamo s pršico varoje. Če bomo čebelam pustili, da same opravljajo svoje delo, bodo številne od njih v prvih letih sicer odmrle, pozneje pa bodo razvile odpornost. Želimo jih torej pripraviti do tega, da se bodo s takim stanjem spopadle same. Z zdravljenjem se ukvarjamo v najmanjši možni meri. Sam sem na primer ekološki čebelar, zato kemikalij v svojih panjih ne uporabljam že več kot deset let.

Ali je trajnostno čebelarjenje na celotnem območju Alp sploh izvedljivo?

Seveda je. Izvajati ga je mogoče kjer koli in ga tudi spodbujamo. Zato organiziramo izobraževanja in usposabljanja, na katerih poskušamo čebelarjem pojasniti, zakaj in kako se lotiti trajnostnega čebelarjenja.

V kolikšni meri pa lahko čebelarstvo na splošno prispeva k ohranitvi raznovrstnosti čebel?

Težko vprašanje. Tako kot pri prekomerni paši lahko tudi v čebelarstvu govorimo o prekomernem številu panjev na enem mestu, kar zagotovo škodi populaciji divjih čebel, na primer čmrljem. Namen torej ni postaviti panje vsepovsod. Če želimo, da bodo na območju prisotne divje čebele, bomo morali zagotoviti dovolj zemljišč, na katerih panjev ne bo. Na določenem območju lahko torej postavimo določeno število čebeljih panjev, a to ne sme biti previsoko. To preprečuje prenaseljenost.

Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru