Kaj smo si v otroštvu predstavljali, ko smo imeli pred seboj prosto popolne ali celo poletne počitnice? Kakšen svet, resničen ali izmišljen, je nastajal v poletnih dneh med igro v gozdu? Kako pogosto sploh še imamo danes pred očmi nenačrtovan čas in neopremljen prostor? Pa sploh še dopuščamo take prostore in take čase? Zamudimo vlak – pa šele takrat za železniško postajo odkrijemo že davno pozabljen predel domačega kraja. Ali pa zavijemo v  napačen odcep na koncu sankališča – pa smo že v pokrajini brez umetnih objektov, ki bi jih sicer tja postavil človek. Nenadoma smo »sami na tem svetu« in zanesemo se lahko le nase. Kaj torej čutimo ob pogledu na neokrnjeno naravno pokrajino ali naravovarstveno visoko vredno kulturno pokrajino, prosto tako izstopajočih artefaktov, ki vlečejo nase poglede, kot tudi ponudbe potrošniškega blaga, ki nam določa naše potrebe in naše ravnanje?

Prepričani smo, da nas tak pogled bogati. Ni le človek tisti, ki vpliva na pokrajino, tudi pokrajina vpliva na človeka. V času, ko nas obdajajo številni dražljaji, pa naj bodo estetski, slušni ali vohalni, potrebujemo prav nezasedene, »neopremljene« prostore, pokrajine, ki pustijo prostor lastni domišljiji.  

Te pokrajine precej pripomorejo k našemu dobremu počutju: v njih si opomoremo od duhovne utrujenosti in stresa, spodbuda so za naš spoznavni in čustveni razvoj, povečajo se naša sposobnost koncentracije in pozitivna čustva. Začenjamo se gibati, spodbujamo svoj motorični razvoj. Z družino ali prijatelji skupaj pridobivamo izkušnje v naravi in se socialno razvijamo. Če povzamemo: naše dobro počutje v psihičnem, fizičnem in emocionalnem smislu se povečuje. In da ne pozabimo: identificiramo se, pridobivamo izkušnje, tvorimo spomine, asociacije, ki nam povrnejo moč in stabilnost, ki smo ju porabili za načrtovani vsakdan v »zapolnjenih« prostorih. Take pokrajine se ne vsiljujejo, bolj gre za to, da z njimi vstopamo v razmerje. Potem pa jih spet zapustimo, ne da bi to pustilo vidne sledi, a v nas jih še dolgo občutimo.

Kaj je torej značilno za take pokrajine? Da so to kraji, kjer je naravi dovoljeno razvijati in starati se po svoje: postopno, sredi mestne podobe, na velikih površinah, stran od velikih območij, do katerih je možen dostop in so rezultat racionalizacije. Take pokrajine so vse redkejše. Moramo jih poiskati in zaščititi – in se jih naučiti prepoznati, potem ko smo jih našli.    

Glasnika varstva pokrajine

Karina Liechti je projektna vodja, Raimund Rodewald pa direktor švicarske fundacije za varstvo pokrajine Stiftung Landschaftsschutz Schweiz. Pri vsakodnevnem delu si prizadevata za ohranitev naravovarstveno visoko vrednih naravnih in kulturnih pokrajin v Švici, med drugim se borita proti naraščajočemu »opremljanju« pokrajine z vedno novimi oblikami ponudbe. Eden od projektov fundacije se ukvarja z vplivom pokrajine na dobro počutje ljudi.

www.sl-fp.ch