Za najvišjo dopustno mejno vrednost na področju varstva podnebja velja cilj, ki zahteva ustavitev globalnega dviga temperature pri največ dveh stopinjah Celzija. V ta namen bomo morali izpuste CO2 v industrijskih državah do leta 2050 zmanjšati za 80 do 95 odstotkov, kar seveda pomeni korenito spremembo naših življenjskih navad in našega ravnanja na ekonomskem področju. Pri tem ne gre več le za vprašanje pametnih tehnologij, temveč tudi za sisteme vrednot in navade vsakega posameznika. Tak proces preoblikovanja morajo zato sprejeti vsi prebivalci, ga podpreti in sodelovati pri njegovem oblikovanju, to pa spet zahteva spremembo demokratičnih procesov odločanja. Politika tako vse bolj prevzema vlogo moderatorja v procesih preoblikovanja, ki se usmerjajo v določene cilje.

Brez ovir in omejitev
Prvi koraki v to smer so bili storjeni v okviru projekta Energetska prihodnost Vorarlberg. Program je pravzaprav proces razvoja in oblikovanja trajnostne energetske oskrbe, ki ga je naročila deželna vlada. Najprej je bila zasnovana vizija procesa: preučiti je bilo treba, kaj je na podlagi danes razpoložljivega znanja mogoče oceniti kot možnosti za leto 2050, ne da bi pri tem upoštevali ovire, kot so ekonomske, pravne in politične omejitve obstoječega stanja. V ta namen se je zvrstilo deset delavnic. V abstraktnem prostoru z vzpostavljenimi pravili igre naj bi se udeleženci odtrgali od interesov, ki jih zastopajo. Drugo načelo procesa je bilo, da vodstvo programa ne posega v dogajanje, saj se na ta način krepi občutek odgovornosti. Taka je bila vsaj ideja procesa.
Z vidika vodstva projekta je delo v skupinah privedlo do presenetljivih rezultatov: načrt energetske oskrbe, ki v letni bilanci v celoti temelji na obnovljivih virih energije, je izvedljiv in to spoznanje je vorarlberški parlament uporabil kot izhodišče za soglasno sprejet sklep, da se energetska samozadostnost Vorarlberga zapiše kot strateški cilj.


Med oblikovanjem procesa vizije je bilo organiziranih tudi več t. i. državljanskih svetov. Na podlagi statistično reprezentativnega vzorca so izvajalci projekta pozvali občane, da obravnavajo izhodiščno stanje, tj. podnebne spremembe, pomanjkanje energije itd., in strategije, za katere menijo, da so nujno potrebne.
Natančnost analize in kakovost predlaganih strategij sta navdušili, razprava pa je pokazala, da je pri iskanju predlogov za različne ukrepe vedno prevladalo načelo javnih in splošnih koristi. Vse to poraja zaupanje, da se bo sodelovanje v procesih odločanja širilo, obenem pa spodbuja politiko, da bo v procesih celovitih sprememb državljane upoštevala v večji meri.

Vir: Alpe na odru, št. 96 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4960)