Mednarodnopravni predpisi o izvajanju Alpske konvencije
AK je pravno zavezujoča mednarodna pogodba, vendar vsebuje le splošne obveznosti. Določitev konkretnih pravic in obveznosti, za katere velja mednarodno pravo, je prepuščena protokolom, ki so samostojne mednarodnopravne pogodbe.
Določbe protokolov so neposredno uporabljive (self-executing) le pod pogojem, da so jasno definirane. Če vsebujejo, recimo, le obveznost upoštevanja okoljevarstvenih kriterijev v okviru nacionalne politike, določbe tako kot AK niso neposredno uporabljive (self-executing).
Učinki Alpske konvencije v avstrijskem notranjem pravu
AK in protokoli so bili skladno s 50. členom Zvezne ustave v avstrijsko notranje pravo prevzeti kot enostavni zvezni zakoni. Vendar pa je bila AK s "pridržkom izpolnjevanja določb" preoblikovana, zaradi česar postane jasno, da se jo izvaja z izdajo zakonov, njena uporaba s strani sodišč ali organov oblasti pa je izključena. Ne glede na to ostaja sestavni del avstrijskega notranjega prava in jo je zato treba upoštevati v okviru procesov presoje. Nasprotno pa so bili protokoli preoblikovani brez pridržka, kar sproža domnevo o možnosti njihove neposredne uporabe. Kolizija protokolov z avstrijskimi zakoni se odpravi po splošnih načelih (podrobnejša določba ima prednost pred splošnejšo, novejša pred starejšo itd.).
Problemi pri uresničevanju Alpske konvencije z vidika prava ES
ES je podpisala okvirno konvencijo in tri protokole, ni jih pa ratificirala.
Če bo Svet sprejel AK in njene protokole, bodo ti kot "sporazum Skupnosti" za organe ES in države članice postali pravno zavezujoči.
AK že sedaj kaže učinke na osnovi prava Skupnosti: njene določbe se lahko upoštevajo pri presoji varstva okolja in prostega pretoka blaga, kot je bilo zaslutiti v sporu glede vprašanja odgovornosti Republike Avstrije v zvezi z blokado Brennerskega prelaza.
Primeri upoštevanja protokolov pri izvajanju avstrijskega notranjega prava
Upravni organ, pristojen za varstvo narave, je zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za gradnjo žičnice v dolini Zillertal, pri čemer se je skliceval na prvi odstavek 14. člena Protokola o izvajanju Alpske konvencije na področju varstva tal: dovoljenja za gradnjo smučišč v gozdovih z varovalno funkcijo se izdajo namreč le v izjemnih primerih in ob izvajanju izravnalnih ukrepov, v okoljsko občutljivih območjih pa sploh ne. Možna bi sicer bila celo neposredna uporaba tega predpisa kot zakonska prepoved, vendar pa so ga tirolske oblasti vsaj omenile pri presoji nacionalnega okoljskega prava (npr. v pojmu "interesov varstva narave" v skladu s 27. členom Zakona o varstvu narave).
Z enako argumentacijo se je drugostopenjski upravni organ, pristojen za varstvo narave, junija 2003 skliceval na tretji odstavek 6. člena Protokola o izvajanju Alpske konvencije na področju turizma, ko je zavrnil prošnjo nekega žičničarskega podjetja za izdajo dovoljenja za prevoz smučarjev v dolino Silvrette s traktorji goseničarji.
Zaključno razmišljanje
Kritiki izražajo bojazen, da so protokoli tako kompleksni, da bi bilo mogoče že za vsak ukrep države trditi, da je bila z njim kršena obveznost iz Alpske konvencije. To pa bo mogoče preprečiti le, če se bodo z Alpsko konvencijo začeli ukvarjati pristojni organi in sodišča.
Vir: CIPRA-Info 70