„Pri Petkih za prihodnost/Fridays for Future se soočamo z domiselno komunikacijo protestiranja – vse se odvija kratko, jedrnato in hitro, povezano prek družbenih omrežij,“ je svojo analizo predstavil jezikoslovec Martin Reisigl. Dejstvu, da mladi privrženci podnebnega gibanja pri komuniciranju podnebnih sprememb večinoma ravnajo pravilno, predvsem pa drugače, je Reisigl pritrdil skupaj z drugimi strokovnjaki, ki so 30. junija in 1. julija 2020 sodelovali na konferenci o komuniciranju podnebnih sprememb. Konferenca je potekala prek spleta, kamor so jo organizatorji po večkratnih odložitvah zaradi koronakrize prestavili na splet. Okoli 250 udeležencev iz vseh alpskih držav je tako vendarle lahko prisluhnilo predavanjem in razpravljalo na plenarnih zasedanjih in delavnicah skupaj s strokovnjaki iz Norveške, Hamburga in Dunaja. Prek spleta so tudi izpolnili anketo na temo podnebja in opravili virtualni ogled podnebju prijaznega stanovanjskega naselja v Bolzanu/I.

Kako je treba ukrepati, so nam pokazala gibanja mladih za podnebje

Scenariji naravnih nesreč, kot so vroča poletja, ali pa abstraktno strokovno izrazje, npr. prelomne točke v podnebnem sistemu, otežujejo komuniciranje podnebne krize. Nemško fizikalno društvo (DPG) je, denimo, že leta 1971 opozarjalo na „grozečo podnebno katastrofo“, tako se je glasila tudi naslovnica revije Der Spiegel leta 1986. Politika se je šele leta 2019, ko se je pojavilo gibanje Petki za prihodnost, znašla pod pritiskom. Kot je pojasnila Irene Neverla, strokovnjakinja za področje komuniciranja, so mediji vprašanje podnebnih sprememb vnesli v javno razpravo in s tem v našo zavest, a sami ne morejo ustvariti dovolj visoke stopnje ozaveščenosti in čuta odgovornosti. Temu nasprotno se državljani novinarskih tem lotevajo prek družbenih omrežij, se medsebojno spodbujajo in postajajo politično aktivni. Dobre zgodbe o podnebnih temah morajo temeljiti na empatiji, ponujati morajo rešitve in pot do tja opisati slikovito, emocionalno in razumljivo, je opozoril avstrijski raziskovalec javnega mnenja Christoph Hofinger.

Možganom prijazno komuniciranje

Kako ljudi pripraviti do sodelovanja pri iskanju rešitev podnebne krize? „Naša največja ovira leži med našimi ušesi in meri kakšnih 15 centimetrov,“ je dejal okoljski psiholog Per Espen Stoknes in pri tem mislil na ovire v naših glavah, ki jih moramo premagati, ko gre za vprašanje podnebnih sprememb. Podnebni cilji so postavljeni daleč v prihodnost, v vsakdanjem življenju posameznika podnebna kriza skorajda nima nobene vloge. Tovrstne ovire je mogoče premagati s pozitivnimi zgledi. „Podnebne spremembe bi morali občutiti od blizu, na osebni ravni, kot nekaj, kar je nujno potrebno.“ Na primer: če uživamo  vegetarijansko hrano, je to dobro za nas in podnebje. Koristne so tudi navdihujoče zgodbe, s katerimi se lahko identificiramo v vsakdanjiku: od gorskega kmeta, čigar stara kosilnica deluje na električno energijo, ki jo je proizvedel sam, do mestne uprave, ki spodbuja ukrepe, kot so zasaditve novih dreves.

Podnebna pomlad, izvajanje podnebnih ukrepov v vsakdanjem življenju, prilagoditvene strategije lokalnih skupnosti, listina iz Budoie, podnebna igra 100max, aktivnosti Alpskega podnebnega sveta –  spodbujevalne delavnice in prispevki o teh in številnih drugih temah so zaokrožili konferenco. Ukrepe, ki jih je treba sprejeti, da bodo Alpe do leta 2050 postale podnebno odporna in nevtralna regija, je predstavil Helmut Hojesky, predsednik Alpskega podnebnega sveta, izvedbo spletnega dogodka pa povzel z besedami, da je ta zagotovo zgled za videokonference, ki bodo sledile. Konferenčni prispevki in nadaljnje informacije so na voljo na spletni strani konference padlet.com/cipraga/alpaca_conference2020 .

Izvedbo spletne konference Alpskega partnerstva za lokalne podnebne ukrepe (ALPACA) so prijazno podprli nemško Zvezno ministrstvo za okolje, varstvo narave in jedrsko varnost, avstrijsko Zvezno ministrstvo za varstvo podnebja, okolje, energijo, mobilnost, inovacije in tehnologijo ter Avtonomna pokrajina Bolzano – Južna Tirolska.