A kaj se dogaja tam, kjer imajo ljudje v Alpah vprašanja in zahtevajo odgovore nanje? Prav nič. Kar se dogaja, prihaja največkrat iz baze; iz nevladnih organizacij in omrežij, narodnih parkov in lokalnih skupnosti; kjer bi morale države izvajati mednarodne projekte in krepiti omrežja za njihovo uresničevanje, pa večinoma vlada popolna praznina. Poglejmo le značilno žaloigro okrog akcijskega načrta za podnebje. CIPRA je od ministrstev zahtevala, da akcijski načrt sprejmejo. Ta so svoje uradnike prijazno zadolžila za izdelavo dotičnega dokumenta, ki bo veljal za celoten alpski prostor, a na 30 straneh ni - ničesar: stroškov ne sme biti, nič se ne sme spremeniti, dokument naj izraža le nekaj aktivizma.
CIPRA zahteva, da Alpska konvencija končno le postane opazna na mednarodni ravni. Veseli nas, da Stalni odbor Alpske konvencije sprejema vsebinsko bogate deklaracije, da Stalni sekretariat objavlja pomembna poročila o stanju v Alpah kakor tudi da delovne skupine in platforme nudijo pomembno znanje, a videti želimo dejanja! Naslednja leta bomo ob vsakem poročilu in vsaki deklaraciji trmasto spraševali: "Kje je projekt, ki bo ta spoznanja približal ljudem? Kje je politična volja za uvajanje sprememb? Kje je pripravljenost za dodelitev finančnih sredstev, da bi konvencija v Alpah postala bolj opazna?" Þe države niso pripravljene izvajati velikih skupnih projektov in krepiti ustreznih omrežij, si bomo morali tudi sami kmalu postaviti vprašanje, zakaj Alpsko konvencijo sploh potrebujemo - in zakaj konvencija potrebuje nas.

Vir: Alpe na odru, št. 95 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4586)