Medonosna čebela in človek imata mnogo skupnega. Ena in drugi sta si prilastila veliko sposobnosti, ki jih pametno uporabljata. Za časa njunega življenja se priučita najrazličnejših spretnosti, postaneta bolj prilagodljiva, samostojna. Človek, ki živi sedemdeset let, se v tem obdobju nauči igrati klavir, peti, graditi avtomobile in jedrske elektrarne, pisati knjige, tiskati bankovce in voditi svetovne vojne. Medonosna čebela, ki živi tri tedne, je v tem času čistilka, dojilja, izdelovalka voska, kurjačka, plesalka, negovalka, proizvajalka vetra, bojevnica, nosačica vode, čuvajka, rojiva žuželka, zbiralka in še marsikaj. Skupna jima je družbena organizacija. Med seboj sodelujeta, sta socialno živeči bitji. Čebela vedno sodeluje z namenom, da se bo lahko še uspešneje in bolj prilagodljivo odzivala na izzive svojega okolja. Človek počne temu nasprotno: prilagodljivost izkorišča, da bi se z neukrotljivo silo izstrelil iz vseh spon z naravo.
Tako si danes stojita vsak na svoji strani: na eni človekova država, ki jo je narava izpljunila in se resno trudi ogroziti lasten obstoj na tem planetu, na drugi čebelja družina, skrbna in nesporna spodbujevalka svojega okolja. Rastline so barve in oblike cvetov razvile po zaslugi čebel in številne se razmnožujejo le zaradi čebel. Katero bitje pa je odvisno od človeka? Jaz ne poznam nobenega. Pa vendar je človek, tudi v evropskem alpskem prostoru, stoletja dolgo živel tesno povezan z živalmi, rastlinami in pokrajino. S svojimi tehnikami kultiviranja je ustvarjal nova življenjska okolja in lepoto narave razvijal tako, kot to počnejo tudi čebele.
Živeti skupaj kot nesebične čebele, se odpovedati vsakršnemu egoizmu, nabirati svež nektar, ga spreminjati v skorajda nepokvarljivi med? Ne, to za človeka ne pride v poštev. Preveč čuječe razvija občutek lastne vrednosti in prek tega določa svoj obstoj. Za tesno sodelovanje z naravo se bo moral odločiti prostovoljno. Vsa njegova ustvarjalnost, prilagodljivost in stvariteljski duh ne zadoščajo, da bi lahko prišel v tako visoko razvito, skrbno ubrano resonanco s svojim okoljem, kot zna to storiti čebela. In tu moramo začeti, nemudoma – v nasprotnem primeru bomo izgubili tudi najpomembnejše, kar ljudje imamo: svobodo odločanja.

Martin Ottse s svojimi besedami predstavi kot so-direktor šole, kmet, ki spoštuje standarde ekološke pridelave Demeter, socialni terapevt in skladatelj. Vodi biodinamičmo kmetijsko šolo v švicarskem Rheinauu. Nekdanji osnovnošolski učitelj in član züriškega kantonalnega sveta je pozornost zbudil že s svojim filozofskim delom Kühe verstehen, skupaj z raziskovalcem čebel Martinom Dettlijem pa je izdal tudi knjigo Bienen verstehen, v kateri primerja ljudi in čebele in podvomi o obstoječih čebelarskih praksah.

Bienen verstehen – Der Weg durchs Nadelöhr; Martin Ott, Martin Dettli, Philipp Rohner (2015); Švica: FONA Verlag AG.

Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru