Zimske olimpijske igre Torino 2006

Zimske olimpijske leta 2006 v Torinu so uživale veliko podporo nekdanjega predsednika uprave in častnega predsednika družbe Fiat Giannija Agnellija. Agnelli je izkoristil svoj mednarodni sloves ter vpliv in Mednarodni olimpijski komite (MOK) prepričal o tem, da bi bilo mesto v regiji Piemont najboljša izbira. Ob tem ne smemo pozabiti, da je avtomobilski velikan Fiat že od nekdaj sooblikoval politiko tako v Torinu kot Piemontu. Nič čudnega ni torej, da so v Organizacijskem odboru olimpijskih iger v Torinu (TOROC) in v upravnem odboru Agencije Torino 2006 sedeli tudi zaupniki odgovornih pri družbi Fiat. Medtem ko je šlo v primeru Organizacijskega odbora olimpijskih iger v Torinu (TOROC) za pravno osebo zasebnega prava, ki ni bila podvržena nadzoru in predpisom ter pravilom za podeljevanje javnih naročil, pa je šlo v primeru Agencije Torino 2006 za javni zavod, ki je bil ustanovljen za namen izvedbe gradnje športnih objektov in olimpijske infrastrukture z javnimi sredstvi.

3,5 milijarde evrov namesto predvidenih 500 milijonov

Za zimske olimpijske igre v Torinu so bila namenjena sredstva v višini približno dveh milijonov evrov – 1,4 milijarde je prispevala država, 200 milijonov občina Torino, 300 milijonov subjekti zasebnega prava in 159 milijonov druga združenja in organizacije. Prihodki iz naslova avtorskih pravic, sponzorskih dotacij, prodaje kart ipd. so skupno znašali nekoliko manj kot eno milijardo evrov, medtem ko je gradnja športnih objektov stala nekaj več kot dve milijardi. Za odpravo primanjkljaja je bilo torej treba zagotoviti dodatna javna sredstva. Leta 1998 so bili celotni stroški, predvideni v dokumentaciji za kandidaturo za organizacijo zimskih olimpijskih iger, ocenjeni na približno 500 milijonov evrov.

Reklama za mesto, razvaline za doline

Ves svet je govoril in pisal o „torinskih igrah“, četudi je bila v samem mestu organizirana le peščica dvoranskih prireditev. Večina tekmovanj je bila prirejena v gorskih krajih v dolinah Susa in Chisone. Mesto Torino je tako lahko dogodek izkoristilo za samopromocijo. Za gorske kraje pa se je zgodba končala povsem drugače. Po koncu olimpijskih iger so se morali soočiti z zapuščino velikih in dragih objektov, kot so steza za bob in smučarske skakalnice. Športni objekti, ki so stali 60 (steza za bob) oziroma 35 (smučarske skakalnice) milijonov evrov, po koncu olimpijade zaradi visokih stroškov vzdrževanja (2,2 milijona evrov letno za stezo za bob in 1,5 milijona evrov leto za smučarske skakalnice) in zavoljo dejstva, da se z dotičnimi športnimi panogami ukvarja le malo italijanskih športnic in športnikov, skorajda niso več v uporabi.
MOK je deloval skrajno neodgovorno, ko organizatorjem olimpijade v Torinu ni dovolil uporabe že obstoječih športnih objektov v bližnjem, francoskem Albertvilu – sicer prizorišču ZOI 1992. Predlog okoljskih organizacij, da bi se bili postavili začasni objekti, ki bi jih bilo po koncu olimpijskih iger mogoče odstraniti, kar bi predstavljalo cenejšo in za okolje prijaznejšo rešitev, so italijanski organizatorji preslišali.
Glej tudi „Razvaline v Torinu“, Alpe na odru, št. 94, stran 16 www.cipra.org/sl/alpmedia/novosti-sl/4210/ .

Opeharjeni prebivalci

Množični mediji, ki so v Italiji zvečine pod nadzorom političnega in gospodarskega lobija, so močno vplivali na javno mnenje. Poudarjali so izključno pozitivne vidike, zaradi česar je moč sklepati, da bi v primeru olimpijskega referenduma v Torinu, v nasprotju z drugimi kraji, večinsko prebivalstvo soglašalo s kandidaturo za organizacijo zimskih olimpijskih iger. Gorski kraji, ki kot majhne občine niso imeli skorajda nobenega vpliva na strateške odločitve, sprejete v Rimu in Torinu, so se v upanju, da bi morda vendarle bili deležni kakšnega koščka pogače, uklonili.
Proti olimpijadi so se izrekli le okoljske organizacije in predstavniki civilne pobude „No olimpiadi“. Pobuda „proti vsemu“, ki so jo skušali uresničevati tudi po razglasitvi Torina za gostitelja zimskih olimpijskih iger, pa žal ni doprinesla k izboljšanju zasnove okolje obremenjujočega in potratnega projekta. Še več: izkazala se je za skrajno neučinkovito in neuspešno.

Turobna poolimpijska resničnost

Zimske olimpijske igre naj bi spodbudile turizem v torinskem gorovju. Na območjih z večjim številom sekundarnih bivališč naj bi bile urejene dodatne turistične zmogljivosti, poudarek naj bi bil na kakovostnem turizmu, podaljšana pa naj bi bila tudi turistična sezona. Uresničilo se ni prav nič od omenjenega. Olimpijske vasi so bile preoblikovane v komplekse sekundarnih bivališč, turizem pa cveti le ob koncu leta. V času zimske sezone smučarji ob koncih tedna sicer povzročajo zastoje na cestah, v preostalih mesecih pa vlada zatišje – tako kot pred olimpijskimi igrami.
Mesto Torino je, verjetno zaradi svoje velikosti, bolje prestalo dogodek olimpijskih razsežnosti kot precej pretreseni gorski kraji. Oval Lingotto, pokrita dvorana, ki je bila v času zimskih olimpijskih iger prizorišče tekmovanj v hitrostnem drsanju, gradnja slednje pa je stala približno 70 milijonov evrov, danes služi kot sejemsko razstavišče. Palasport Olimpico, 85 milijonov evrov vredno prizorišče tekem hokeja na ledu, danes gosti koncerte in različne druge prireditve. Medijsko središče ter olimpijska vas – začasno domovanje športnic in športnikov – ki se je nahajala na območju nekdanjega nakupovalnega središča Mercati, danes predstavljata nekaj podobnega propadajočemu getu, kamor so zatekajo prosilci za azil in begunci.

O avtorju:
Francesco Pastorelli je direktor CIPRE Italija. V tej funkciji spremlja tudi dogajanje v zvezi z ZOI Torino 2006 – od kandidature do današnjega dne – ukvarja pa se predvsem s posledicami, s katerimi se po olimpijskem vrvežu soočajo gorski kraji.

Kontakt: [email protected]