Pojem governance je v politiko in upravo vstopil najpozneje v začetku devetdesetih let prek svetovne banke, ki je "good governance" razglasila kot pogoj uspešnega gospodarskega razvoja in pri tem izhajala iz osnovnega izhodišča, da je za razcvet gospodarstva potrebna najmanjša možna mera institucij vladavine prava in demokratičnih institucij.
Evropska unija je svoj koncept vodenja leta 2001 predstavila v beli knjigi European Governance in ga predložila v javno razpravo. Razlog za to je bilo dejstvo, da so državljani in državljanke začeli izgubljati zaupanje v politične institucije in stranke, kar velja zlasti za Evropo. Zaradi v tistem obdobju nameravanega širjenja EU na vzhod naj bi načelo vladanja delovalo kot katalizator za reformo institucij EU.

Vsakemu svojo governance
Splošno veljavne definicije vodenja (governance) zaenkrat ni (gl. uokvirjeno besedilo). Pojem je nejasen, vzrok za to so predvsem kompleksnost povezav in različni vidiki, s katerih se ta tematika ocenjuje. Različna je tudi uporaba v praksi.
Izhajajoč iz bele knjige Evropske unije, pojem good governance pomeni vodenje in upravljanje, ki temeljita na odprtosti, sodelovanju, odgovornosti, učinkovitosti in medsebojni usklajenosti (gl. uokvirjeno besedilo levo/desno spodaj); pri tem so vsa dejanja v stalnem procesu pretoka oz. izmenjave informacij med politiko, upravo, civilno družbo in udeleženimi subjekti.

Zgled dajejo Številni
V zadnjih petnajstih letih so na procese političnega nadzorovanja vedno bolj vplivale ideje in načela koncepta vodenja. Tako je na primer vedno več občin in regij, ki razvijajo koncepte sektorskega ali prostorskega razvoja v okviru kooperativnih procesov, v katere vključujejo različne interesne skupine - primeri za to so lahko projekt Energetska prihodnost Vorarlberg (Energiezukunft Vorarlberg) (gl. str. 9), pogodbe o ohranjanju rečnih voda in agencije za vodo v Franciji (gl. str. 10 in 19) ali pa avstrijski koncept prostorskega razvoja 2011.
Tudi pri spornih infrastrukturnih in drugih projektih se skorajda ni več mogoče izogniti postopkom za reševanje konfliktov oz. izvedbo mediacije. Tovrstni primeri so, denimo, mediacija v primeru varovalnega gozda na območju Hintersteina v Nemčiji ali pa projekt varstva pred visokimi vodami v Samedanu v Švici, ki je predstavljen tudi v 3. poročilu CIPRE o Alpah. Projekti dobre prakse na področju sobivanja narave in človeka pri oblikovanju zavarovanih območij so švicarski park Ela (gl. str. 11), italijanska mreža parkov v Trentinu in slovenski park Logarska dolina (oba primera - gl. str. 8), navsezadnje pa bi lahko tudi aktualno idejo o makroregionalni strategiji za območje Alp lahko šteli kot poskus izboljšanja sodelovanja med različnimi akterji v Alpah v smislu dobrega vladanja.

Trnova pot
Vodenje se najprej začne pri nas samih. Gre za to, ali smo pripravljeni z drugimi sodelovati, s tem pa tudi sklepati kompromise. Pri tem se takoj pojavi vprašanje lastnega odnosa in sposobnosti za vzpostavitev zaupanja v druge in pridobitve njihovega zaupanja. Z drugimi bomo sodelovali, če bomo zato lažje dosegli lastne cilje. Pogoj je, da svoje cilje sploh poznamo in jih predstavimo drugim.
Poskušati uresničevati koncept dobrega vodenja torej pomeni sodelovati. Ali pri tem ne obstaja nevarnost, da nas bodo močnejši na lahek način premagali in nas prelisičili v pogajalskih procesih za okroglo mizo? Prav za NVO in druge civilnodružbene organizacije, ki sodelovanje že od nekdaj energično zahtevajo, pomeni vključitev v postopke sodelovanja velik izziv, kajti tu ni mogoče s protestnimi dejanji doseči ničesar; obstajajo namreč pravila igre, ki jih je treba spoštovati. Primer: če je v okviru postopka sodelovanja določen potek trase ceste, stališče, da nova cesta sploh ni -potrebna, največkrat ni umestno.

Konec dober, vse dobro?
Ne tako redko je posledica takšnih pravil igre prav to, da se o dejanskih spornih vprašanjih pogajanja vodijo kot o dozdevno nevtralnih vprašanjih, za katera bi moral obstajati nedvoumen odgovor, ki se glasi "Pravilno" ali "Napačno". Kritiki opozarjajo, da je s tem zanikana politična vsebina spornega vprašanja, s tem pa tudi obstoječe asimetrije v strukturi oblasti. "Mehki" argumenti varstva okolja, na primer civilnih iniciativ, nevladnih organizacij in podobnih skupin, so v primerjavi s "trdimi" ekonomskimi argumenti, ki nevarnost izgube delovnih mest še podkrepijo s konkretnimi številkami, manj prepričljivi, zato je za te skupine značilno dvotirno delovanje: po eni strani aktivno sodelujejo v organiziranih procesih, a po drugi strani ne opustijo mobilizacije ljudi, če to sredstvo ocenjujejo kot primerno.
Da bi se lahko civilna družba alpskega prostora v večji meri vključevala v procese odločanja, morajo sodelujoči najprej spoznati, da tovrstna prizadevanja sprostijo vire in da so za vse koristna. Poleg tega bo treba poskrbeti, da bodo odgovorni zmožni nadzorovati te procese, ne nazadnje pa so za strokovno spremljanje potrebne strukture in organizacije, s tem pa zadostni kadrovski, finančni
in intelektualni viri.



Pet načel dobrega vodenja (good governance)
Odprtost: prosti dostop do informacij, povezanih z okoljskimi vprašanji, sodelovanje v upravnih postopkih v zvezi s projekti, ki vplivajo na okolje, možnost vložitve tožbe zaradi povzročene okoljske škode ter preglednost upravljanja in jasnost odločitev.
Sodelovanje: pravično vključevanje organizacij civilne družbe (NVO, državljanske pobude, udeleženi) v oblikovanje in izvajanje načrtov, programov in projektov.
Odgovornost: jasna porazdelitev vlog in nalog v okviru zakonodaje in pri izvajanju.
Učinkovitost: prenos odgovornosti in pristojnosti odločanja na udeležene subjekte ali najbližjo krajevno ali vsebinsko raven.
Medsebojna usklajenost: uskladitev delovanja uprave in politike med različnimi organi in hierarhičnimi ravnmi.

*********************************************

Prepletajoči se procesi
Vodenje (governance) danes pogosto razumemo kot protipomenko vladi (government). če se nazorno izrazimo, pomeni tukaj vlada staro, zarjavelo, neučinkovito birokratsko državo, kjer se odločitve sprejemajo togo, od zgoraj navzdol, zato so neživljenjske in odtujene državljanom. Nasprotno pa vodenje pomeni težnjo po vitki, učinkoviti in predvsem demokratični državi, kjer so zelo pomembni neformalni, prožni procesi. Vodenje predvideva veliko mero samoupravljanja, je izrazito decentralizirano in spodbuja idejo (regionalnega) sodelovanja v obliki iskanja soglasja. Dejansko vodenje opozarja na splošno spremenjeno razumevanje upravljanja in vodenja: tudi državne inštitucije se vedno bolj vidijo v vlogi akterjev v mrežah akterjev. Dejavnosti države se vedno bolj usmerjajo v moderiranje in upravljanje civilnodružbenih pogajalskih procesov. S tega vidika pa je mogoče tudi pojasniti trenutno rast sodelovanja z javnopravnimi osebami ali prenos upravnih organov v večinoma zasebnopravne agencije.

Vir: Alpe na odru, št. 96 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4960)