Problematična regija, regija v recesiji, območje krčenja, periferija … ko govorimo o regijah, kjer je število prebivalstva v upadu, za to večinoma uporabljamo izraze z negativnim prizvokom. Vsi ti pojmi izhajajo iz pretežno ekonomsko usmerjenega vidika in ocene (seznam besed na str. 10/11 www.cipra.org/sl/alpmonitor/prostorsko-planiranje. Njihova uporaba na področju načrtovanja in tudi v javnosti vpliva na ozaveščanje ljudi in sproža negativno spiralo. Jezik ustvarja resničnost.

Odseljevanje, izguba delovnih mest, prazne stavbe, zapiranje javnih institucij in zaraščanje kmetijskih zemljišč zbujajo močna čustva, kot sta strah in žalost, za katera pa v prostorskem načrtovanju in regionalnem razvoju praviloma ni prostora niti instrumentov. Pa vendar čustva vplivajo na naše vedenje, tudi na naše vedenje, „povezano s prostorom“. Nihče ne želi stalno živeti v kraju, zaznamovanem z negativno konotacijo. Vprašanje vloge jezika in psihologije v primeru regij, za katere je značilno upadanje števila prebivalstva, je po naročilu Urada avstrijskega zveznega kanclerstva raziskovala tudi interdisciplinarna skupina raziskovalcev in izdelala ustrezno študijo (uokvirjeno besedilo na str. 11).   

„Lajšanje simptomov umiranja“ za regije, kjer število prebivalcev upada?

Prostorsko načrtovanje in regionalni razvoj se s procesi krčenja težko konstruktivno spoprijemata oz. jih sprejemata in vključujeta v svoje koncepte. Namesto tega vsi ti pojavi postanejo prepovedana tema, pojmi, kot sta „razgradnja“ ali „divjina“, so pregnani iz uradnih dokumentov. Tabuizacija spet pomeni oviro za priložnosti in vire, ki bi omogočili nov začetek in pozitivne procese spreminjanja. Ključ do sprememb je morda v ravnanju s takimi tabuji. Kdo sploh goji tabuje? Zakaj? In kakšen je njihov vpliv (gl. preglednico na str. 11)? 

Spremembe skozi besede in čustva

Jezik in čustva lahko delovanje prostorskega načrtovanja in regionalnega razvoja pomembno obogatijo in podprejo. Če se predstavniki obeh področij bolje zavedajo pomena jezika, pripomorejo k večji prepoznavnosti lastnosti in potencialov posameznih regij in jih postavijo v središče zunanjega in notranjega zaznavanja. To lahko sproži pozitivne mehanizme učinkovanja. Jezik lahko prispeva k oblikovanju novih resničnosti.  

Metode psihologije in terapevtskega dela omogočajo uporabo čustev kot dragocenega vira, e sprejemanje nespremenljivega in odpravo ovir glede sprememb. Kaj moramo storiti, da lahko uspešno zaključimo in tudi pustimo za seboj to, kar je staro. Kako lahko prepoznamo novo in obetavno, kako jima utremo pot? Kateri koraki so potrebni za tak proces?

Da bi moč jezika in čustev v prostorskem načrtovanju in regionalnem razvoju bolje izkoristili, potrebujemo nove oblike v medsebojnem komuniciranju, nove metode in instrumente v načrtovanju, nove oblike komunikacije, a tudi nove načine moderiranja in spremljanja. Metode z drugih področij, kot sta psihologija in jezikoslovje, lahko služijo kot modeli in za navdih, to pa zahteva, da se morajo vsi sodelujoči odpreti, opustiti utečene mehanizme in navade, se lotiti novih stvari in stopiti na neznani teren.

Wolfgang Pfefferkorn, CIPRA International