Kateri so glavni cilji, ki jih mora uresničevati prostorsko načrtovanje na območju Alp?
Najpomembneje je, da vaška in mestna središča ne zamrejo, saj so prav ona hrbtenica kakovostnega življenja v naših krajih. Preusmerjanje funkcij, kot so prebivanje, zaposlitev, trgovina in prostočasne dejavnosti, na obrobje in s tem povezana degradacija središč naše občine uničujeta. Najprej so nastala širša območja enodružinskih hiš, kmalu so jim sledila nakupovalna središča in obrtno-gospodarske cone, danes pa najdemo na obrobju tudi upravne in zdravstvene ustanove. Zaradi posebnega učinka (t. i. donut effect) kraji izgubljajo svoja zemljišča in identiteto.   

Kaj je treba storiti, da bi zgoščevanje grajenih struktur znotraj poselitve postalo zanimivo tudi za zasebne vlagatelje?
Gre za to, da bi morali javni organi poleg ozaveščanja ljudi in posredovanja pozitivnih zgledov razvijati tudi finančne spodbude za gradbene ukrepe. Gradnja je vedno povezana z velikimi naložbami, ki občinskega programa podpore bistveno ne morejo zmanjšati in jih morajo zato prevzeti investitorji sami. Energetski in finančni stroški so še toliko večji, če stalno nastajajo nova stanovanjska naselja – to je v vsakem primeru povezano s širjenjem infrastrukture za energetsko oskrbo, račun pa je na koncu izstavljen državljanom. Poleg tega so stroški mobilnosti na obrobnih območjih za prebivalce še posebno visoki, kar povzroča velike težave zlasti starejšim, ki niso več samostojno mobilni. Osrednja naloga politike v naših krajih je, da ljudem posreduje vse te povezave in jim pokaže, da je življenje v središču kraja lahko kakovostna alternativa novogradnji na zelenem travniku. Ključni element pri tem je delovanje na področju komuniciranja z javnostmi, kjer ni pomembni le promoviranje uspešnih primerov v praksi, temveč tudi možnost neposrednega ogleda na kraju samem. Tak podporni program bi moral vključevati tudi gradbeno svetovanje. Bistveno je, da se ustvari celovit, dosleden in trajnosten pogled na gradnjo in bivanje v mestnih središčih, ki bo vključeval tudi demografske, energetske in oblikovne elemente.  

Katere so pozitivne in negativne izkušnje z aktivno udeležbe državljanov?
Sodelovanje državljanov pri oblikovanju rešitev za kompleksne naloge je smiselno, če vpleteni tudi dejansko verjamejo, da vključevanje različnih interesov vodi do skupnih ciljev. To zahteva sposobnost sodelovanja z drugimi. V ospredju je dialog. Sodelovanje državljanov sicer ni enostavna zadeva, ga je pa treba izvesti na tako enostaven in privlačen način, da bodo ljudje sodelovanje sprejeli in bo postalo priljubljeno. Sodelovanje bo vodilo v razočaranje, če ga bomo izkoristili za uresničevanje enostranskih interesov, če bomo pri presoji interesov želeli dobiti »zmagovalce« in »poražence« ali pa če bomo trdili, da si nekaj želimo, ne da bi bili pripravljeni nositi posledice naših želja.

Kaj si želite od nacionalnega prostorskega načrtovanja oz. prostorskega načrtovanja na območju Alp?
Da bi se življenje vnovič vrnilo v krajevna središča, so potrebni celovit sveženj ukrepov, predvsem pa pokončna hrbtenica in vztrajnost delujočih oseb na lokalni ravni. Na prvem mestu je zaveza politike in upravnih organov, da bodo prednost dajali notranjemu razvoju pred zunanjim. Naslednji korak je državljane spodbujati z drznimi procesi sodelovanja in jih pridobiti za skupno razmišljanje ter jim posredovati ustrezna orodja, da bodo sploh lahko sodelovali. Državljane je treba v uvajanje sprememb vključevati kot dobre poznavalce lastnega kraja in to od prvega trenutka iskanja idej do njihovega konkretnega uresničevanja.

Kako bi bilo mogoče to željo izpolniti? Kaj je treba storiti v ta namen?
Kljub številnim praznim nepremičninam v mestnih jedrih, kjer je sicer komunalna opremljenost na visoki ravni, se večina novih enodružinskih hiš ali poslovno-obrtnih con gradi na novih zazidalnih zemljiščih na periferiji. Tako početje je prostorsko zelo potratno. Bilo bi občutno pametneje, predvsem pa prijazneje do naravnih virov, če bi središča mest in manjših krajev, ki se praznijo, oživili s kreativnimi in času primernimi oblikami bivanja, zaposlovanja, trgovinske in prostočasne dejavnosti. Pri tem bi uporabili obstoječe stavbe in površine, jih prenovili ali povečali oz. tam, kjer je dovolj prostora, sezidali na novo. Tovrstni kompaktnejši način gradnje in večja gostota kot tudi pri tem nastajajoče različne oblike rabe so ključnega pomena za socialni prostor ljudi, a tudi za neokrnjeno podobo kraja. Gre pa tudi za omejevanje rabe zemljišč. Za to je potrebna široka ozaveščenost o varčnem in preudarnem ravnanju z zemljišči. Vse to sicer določajo in zahtevajo številni dokumenti, a kljub temu v Avstriji dnevno pozidajo povprečno 22 ha zemljišč in 80 ha v Nemčiji, kar ustreza površini 30 nogometnih igrišč v Avstriji oz. 100 nogometnih igrišč v Nemčiji.


Kako se lahko podeželje uči od mest?
Za praznjenje mestnih in vaških središč obstaja veliko vzrokov. Eden najpomembnejših je rast avtomobilizacije v zadnjih desetletjih, posledično pa so se številne življenjsko pomembne funkcije preusmerile na obrobje krajev. Prišlo je tudi do razmejitve posameznih funkcij, nastale so monostrukture. Prebivanje in zaposlitev sta bila v času pred fosilno mobilnostjo tudi na podeželju med seboj tesno povezana. Naš predlog za gradnjo hiš, ki bodo na voljo za različno rabo – torej v prihodnje graditi stavbe, ki jih bo mogoče uporabiti za različne namene, ki se bodo lahko spreminjale glede na ljudi in njihove zahteve in ki bodo tako predstavljale pomemben prispevek k vitalnemu življenjskemu prostoru –, velja tako za mesta kot tudi za podeželje. Cilj oblikovanja prostora v prihodnje mora biti gradnja stavb, ki bodo lahko opravljale različne funkcije istočasno ali pa tudi zaporedoma. To ne pomeni, da mora biti zasebno stanovanje tudi pisarna, temveč da je v isti stavbi tudi otroški vrtec ali kavarna v pritličju. Ideja o načrtovanju stavb, ki bodo odprte za različne oblike rabe, bi omogočilo družinam, da del stanovanja, potem ko se otroci odselijo, prepustijo, denimo, sosedom. Enake stavbne strukture so potrebne tudi v vaških središčih.

Če denar, obstoječe strukture in miselne bariere v glavi ne bi bili pomembni, kakšna naj bosta vas in mesto prihodnosti?
Če se omejim samo na območje Alp in si predstavljam preprosto vas z zagotovljeno prihodnost, bi bil scenarij morda takšen: v poljubnem kraju se v zadnjih letih izprazni več stavb, nastajati začne velika luknja, kot tista na sredi ameriškega krofa. Odgovorni na občini skupaj z občani pokažejo daljnovidnost in kupijo stavbe, kar je priložnost za odločilno in trajnostno spodbudo. Nameravajo urediti središče kraja tako, da postane privlačnejše, in mu spet nameniti osrednjo pozornost v vsakdanjem življenju. Iz konglomerata praznih stavb nastane objekt, namenjen različnim oblikam rabe, kot so bivanje, delo in nakupovanje, pa tudi kraj, ki vključuje aktivnosti lokalnega in tudi čezregionalnega pomena. Izbrana je posebna pot razvoja, in sicer dialog s konkurenčnim postopkom med občino, prebivalci, kulturnimi ustvarjalci in arhitekti. Tako sta na inovativen način združena sodelovanje prebivalcev in arhitekturni natečaj, dve stvari, ki se običajno vedno odvijata ločeno. Nastane projekt visoke kakovosti, ki ga sprejmejo prebivalci, politiki, upravni organi in stroka in ki se izvaja z drznim oblikovanjem, obenem pa tudi presega krajevne meje, zato je deležen številnih pohval. Ljudje spet radi živijo v vasi, vas spet radi obiskujejo turisti, to pa predvsem zato, da se od tega kaj naučijo. In ta vas je paradni primer inovativnega razvoja vaškega središča, ki ga odlikujeta najvišja oblikovalska kakovost in premišljena udeležba domačega prebivalstva.   

Pogovor je vodila Corinne Buff, CIPRA International.

www.nonconform.at (de)