Gospodarski razvoj zadnjih desetletij proti pričakovanjem in v nasprotju z obljubami ni ustvaril le zmagovalcev, marveč tudi poražence. To ne velja samo za posameznike ali skupine posameznikov, npr. zaposlene, ki živijo pod pragom revščine (working poor), ampak velja tudi za posamezne pokrajine, države in širše svetovne regije v celoti. Statistični podatki, ki izhajajo iz Programa ZN za razvoj (United Nations Development Programme - UNDP), to dejstvo dokazujejo zelo nazorno.
Gre za globalni razcep, za razvoj dveh hitrosti. Na prvi pogled se zdi, da je gospodarski napredek odvisen od razpoložljivosti novih tehnologij, zlasti na področju IK-tehnologij. Zato je za rešitev predlagan obsežen program prenosa novih tehnologij. Ob natančnejši analizi pa se hitro izkaže, da je to dvorezni meč.

Predvčerajšnji argumenti za globalizacijo
Kadar ideologi globalizacije trdijo, da je globalna delitev dela ustvarila razmere, od katerih imajo koristi vse udeležene strani, to utemeljujejo z dobro znanim argumentom o komparativnih prednostih, nastalim na začetku 19. stoletja in temelječem na t.i. Ricardijanskem modelu. Ta namreč pravi, da je delitev dela koristna za vse partnerje, saj kapital in delo, npr. zemljišča, če govorimo o kmetijski proizvodnji, povsod uporabljajo produktivneje. Ob takem utemeljevanju ostaja zamolčano dejstvo, da ob današnjih okvirnih pogojih povečane oz. popolne mobilnosti dejavnikov proizvodnje Ricardijanski model sploh ni več uporaben. Mobilnost dejavnikov pomeni, da dejavnika proizvodnje, kapital in delo, nista več vezana na eno samo lokacijo, temveč se ravnata ter selita glede na razlike v dobičku, ki ga prinašata produktivnost in donos - kar pomeni, da se izogibata "nerentabilnim" lokacijam. To velja celo za zemljišča, saj se proizvodnja, ki se ukvarja z njihovim gospodarjenjem, torej kmetijska proizvodnja, seli na območja, ki izkazujejo najvišjo produktivnost. Nasprotno od Ricardijanskega modela danes pogosto ne gre več le za izbiro sorazmerno najuspešnejše proizvodnje, temveč gre za vse ali nič. Nova "teorija rasti" poleg tega kaže, da ravno tehnološke inovacije ne sprožajo konvergentnih procesov, tj. zmanjševanja razlik v produktivnosti in blagostanju med posameznimi regijami, saj je prav namen tehnoloških inovacij vedno znova povečevati produktivnost - in te se večinoma najprej uporabljajo v centrih rasti.

Model globalizacije s konstrukcijskimi napakami
Prikazano sistematično neravnovesje v škodo perifernih območij se dodatno še povečuje zaradi dveh "konstrukcijskih napak" domnevnega modela uspešnosti "globalizacije".
Dinamika kapitalizma v zadnjih desetletjih 19. stoletja je bila po več kot stoletju hudega spopadanja z vzpostavitvijo ekonomskosocialnega tržnega gospodarstva končno uspešno "ukročena". Ta se bo sedaj na globalni ravni in tako rekoč od zgoraj navzdol spet okrepila. Svetovna trgovinska organizacija (STO) se, denimo, čuti pristojno izključno za ekonomski vidik razvoja, istočasno pa se preprečuje, da bi se ob gospodarski razvila tudi trdna socialna ter ekološka svetovna ureditev, ki bi tržnim močem služila kot varovalo. "Po zaslugi" pravil Svetovne trgovinske organizacije so nacionalne in regionalne okoljske in socialne norme zašle v krizo ali pa so popolnoma izgubile svojo moč - zaradi zavarovanja investicij in maksimiranja donosnosti.
Žargon ekonomistov pomirjujoče uvršča to problematiko h geslu "eksternalnost", ki pa naj bi se s pomočjo tako imenovane internalizacije izboljšala. Primer za to je sistem cestninjenja (road pricing). Nasprotno pa ekološka in socialnopolitična izkušnja zadnjih desetletij kaže, da internalizacijske strategije služijo le kot manever zavlačevanja in odvračanja pozornosti. Še posebno izrazito se to kaže pri brezplodni razpravi o tržnogospodarskih instrumentih v okoljski politiki. Poleg tega se državna regulativa sistematično predstavlja kot načeloma neprimerna. Tak način ravnanja se je izkazal za uspešnega: skoraj soglasno je širša javnost na vprašanje "Ali hočete celovit trg?" odgovorila pritrdilno.

Kdor ima, ta dobi
Druga skupina problemov globalizacije se pojavi zato, ker sami t.i. "global players" ne spoštujejo pravil igre neoliberalnega kapitalizma, ki so mu sicer dajejo prednost, ampak ta pravila izrabljajo v svojo korist. Kar v teoriji deluje odlično - popolna informacija, popolna konkurenca, takojšnji procesi prilagajanja, ne vzdrži pragmatične ocene in zaradi človeških pomanjkljivosti in vsakdanjih banalnosti zaide še bolj v težave. Pojavljajo se naravne nesorazmernosti, na primer zaradi informacijskih prednosti, ki praviloma vodijo v sistematično privilegiranje tistih, ki so spretnejši, hitrejši in iznajdljivejši, ter v zapostavljanje povprečnega potrošnika. Zlorabe, kot je poslovanje dobro obveščenih v prometu z vrednostnimi papirji in kapitalom, te mehanizme še posebej jasno ponazarjajo.
S pojmom "neuspešnega trga" poskuša neokapitalizem dopovedati, da bi - teoretična - zasnova delovala, če bi zaostalo, celo trmasto vsakdanje življenje le bilo sposobno preživeti na trgu. Torej prosto po Brechtu, "kar ne sme obstajati, ne more obstajati".
Domnevno se sedaj na to pomanjkljivost, imenovano "neuspeh trga", izvaja pritisk, na primer s konkurenčno pravnimi omejitvami monopolov in kartelov. Vendar pa tudi na tem področju izkušnje zadnjih desetletij kažejo, da se v resnici odvijajo nasprotni procesi. T.i. "global players", denimo Microsoft ali Halliburton, nikakor ne težijo k popolni konkurenčnosti, temveč poskušajo doseči položaj, ki bo obvladoval trg, tako da se bodo lahko razvili lažni naravni monopoli. Resnično uspešna podjetja so medtem ta recept uspešnosti začela uporabljati naravnost mojstrsko.
Podobno se dogaja z zahtevami po transparentnosti: dolžnost
obveščanja in predpise o dolžnosti dajanja podatkov (na primer v živilski panogi) gospodarska združenja rada prikazujejo kot neprimerno, celo škodljivo vmešavanje države, jih po možnosti preprečujejo ali ignorirajo. Na ta način se običajna, vsakdanja nesorazmerja občutno povečujejo, globalni razkol pa se še pospešuje.

Trg in politika - skupna prizadevanja za prihodnost perifernih regij
Na podlagi teh razmišljanj je mogoče povzeti, da tržne sile same ne vodijo v uravnotežen razvoj, temveč povzročajo neravnovesja. Obrobna, periferna območja so pri tem praviloma v slabšem položaju. V takem primeru bi morala politika poskrbeti za ustrezne zaščitne ukrepe. Prihodnji razvoj obrobnih regij je torej tudi odraz politične volje. Od rabe virov je odvisno, v katero smer bo šel razvoj. Nedvoumno pa je treba ugotoviti, da se morata trg in politika dopolnjevati. Poudarjanje regionalno politične vsebine je sicer pomemben, nikakor pa ne zadosten pogoj za uspešen spopad z aktualnimi problemi.

Lokacijska privlačnost in regionalna politika
Vse regije so postavljene pred vprašanje, kako ravnati z zgoraj opisanimi ekonomskimi oz. gospodarskopolitičnimi mehanizmi. V vsej ostrini, ki je doslej nismo poznali, se na lokalni ravni odvija konkurenčni boj za pridobivanje naklonjenosti investitorjev, podjetij in gospodinjstev za gospodarske lokacije. Konkurenčni pritisk lahko resno ogroža gospodarstvo posamezne regije, lahko pa postane tudi pretveza za podeljevanje državnih koncesij, ki niso potrebne, ampak so le oblika dajanja uslug. V tej točki se zahteva regionalna politika, ki v korist javnemu interesu bolje kot doslej izkorišča svoj manevrski prostor. Toda vsaka regija, ki je odvisna od lastnih sposobnosti, samodejno poskuša najti pragmatične in endogene rešitve. Ne nazadnje velja določena lokacija za privlačnejšo, kot so konkurenčne, če izboljša storitve ali vsaj ohrani njihovo dotedanjo raven, če je pri davkih in drugih prispevkih čim bolj "naklonjena" zasebnemu sektorju, če so infrastruktura in storitve v javnem interesu na razpolago pod čim ugodnejšimi pogoji, po možnosti brezplačno. Ker vse regije uporabljajo isti recept, se znajdejo v "tekmi, ki pelje navzdol" in pri kateri obstajajo vedno nove prednosti.
Nekaj je očitno: tovrstna strategija izčrpavanja vseh rezerv vodi v vedno večje zadolževanje. Na tej poti se pospešeno odvija naraščajoča prerazdelitev od spodaj navzgor. Pri tem se opuščajo storitve, ki se zdijo v globalnem konkurenčnem boju za lokacijo manj odločilne, zlasti to velja za tako imenovane "mehke" dejavnike lokacije, kot sta socialna kohezija ali kakovost okolja. Sočasno se seveda zmanjšuje tudi pripravljenost za uvajanje družbeno- in regionalnopolitično pogojenih izravnalnih procesov. Treba je vendar krepiti močne in ne spodbujati šibkih. V konkurenčni tekmi med metropolami in periferijo solidarnost tako vedno bolj izginja.
V takem razmerju sil se stroški lokacije prelagajo na periferijo in prinašajo koristi metropolam; najrazličnejši transferji, namenjeni periferiji, se odpravljajo, nasprotno pa imajo zgostitvena območja še naprej korist od eksternalij. Zaradi tega posledično nastajajo "nerentabilna območja". Poleg zasebnih naložbenikov postaja vedno manj aktivna tudi država.

Enkrat le v obratno smer: periferija kot gonilna sila prenove
Regionalna politika je s tem postavljena pred težko nalogo, za reševanje katere bo morala upoštevati novejša regionalno znanstvena spoznanja. Kot je bilo že pojasnjeno, sama strategija spodbujanja, povezana z upanjem na učinke prelitja (spillover effects) ni več zastavljeni cilj. Poleg tega bo treba v prihodnje vedno bolj pičla javna sredstva uporabljati preudarneje in njihovo uporabo znati bolje utemeljiti, saj neto plačniki ne bodo več pripravljeni plačevati transferjev, če naročila storitev ne bodo transparentna. Þe se na plačila navezuje še obveznost spoštovanja načel trajnostnega regionalnega razvoja, bi se lahko vzorčne regije kljub tržnim deformacijam razvijale s pomočjo trajnostnih struktur. Þe je le mogoče, je treba različne projekte med seboj povezati, da bo to povečalo njihove možnosti za uspeh. Dolgoročni cilj tovrstne strategije bi bil iz takih regionalnih zasnov razviti novo ekosocialno tržno
gospodarstvo, ki bi imelo trajnostno perspektivo. To pomeni, da bi enkrat za spremembo na pravila igre, ki veljajo za metropole, vplivala periferija in to v smeri trajnostnega razvoja.

------------------------------------------------------------------------------------

Zgodba o podjetju Stallinger: poučen primerr
Poleti 2007 je v neposredni bližini švicarskega mesta Chur v Renski dolini (Graubünden) avstrijsko lesnoindustrijsko podjetje Stallinger odprlo velik žagarski obrat. Naložbe v to podjetje so v zadnjih dveh letih znašale okoli 100 mio. CHF, ustvarjenih pa je bilo tudi približno 120 delovnih mest. Projekt je uspešno stekel: v žagarskem obratu so sprva načrtovali, da bodo kapacitete za razrez hlodovine obsegale 600.000 m3. Te so sedaj že presegli, zato nameravajo obseg povečati na 1.000.000 m3. Po oceni naj bi domači les v strukturi celotne proizvodnje zajemal le še 250.000 m3, ostalo surovino v podjetju kupujejo na območju širšega zaledja. Več kot 90 % žaganega lesa izvozijo v Vorarlberg za proizvodnjo plošč, ki je prav tako v lasti avstrij-skega koncerna, po drugi strani pa na Bližnji vzhod, v ZDA in Avstralijo. Za prevoz proizvodov iz podjetja se pogosto uporablja železnica, del lesa pa se uporablja v domači proizvodnji energije.
Kanton Graubünden oz. občina Domat/Ems, kjer je sedež žagarskega obrata, sta storila vse, da si je podjetje za novo lokacijo izbralo prav njiju. Na seznamu sprejetih ukrepov so subvencije v dvomestnih milijonskih zneskih - večji del razpoložljivih sredstev državne pomoči za spodbujanje gospodarstva, posebna dovoljenja, davčne ugodnosti, odstop zemljišč itd.

Učinki na decentralno in regionalno gozdno in lesno gospodarstvo so različni:

o Lastniki gozdov imajo koristi zaradi ugodnih odkupnih cen lesa, kolikor njihova deblovina ustreza zahtevam podjetja Stallinger. Da bi mali lastniki gozdov lahko zagotovili dobavo zahtevanih velikih količin lesa, se med seboj povezujejo. Sečnjo lesa, ki se je doslej izvajala kot kmetijska dopolnilna dejavnost, v vedno večji meri prevzemajo večja profesionalna podjetja, kar pomeni, da obseg sečno-spravilnih del na periferiji sicer narašča, vendar pa iz regije odteka večji del s tem poveza ne ustvarjene dodane vrednosti.

o Mali vaški žagarski in tesarski obrati izgubljajo svoje tradicionalno delo, saj ne morejo konkurirati množični industrijski proizvodnji, ki razpolaga z vso opremo visoke tehnologije. Na voljo jim ostanejo le priložnostni posli, manjša naročila in posebni lesni sortimenti (npr. macesnovina), ki koncerna Stallinger ne zanimajo.

o Lesno-predelovalna dejavnost, vključno z gradbeništvom, ima pri tradicionalnih izdelkih koristi zaradi ugodnih pogojev dobave franko tovarna, vendar pa je treba na odmaknjenih perifernih legah pričakovati precej višje stroške prevoza. Domnevati je mogoče, da se bo v Churu sčasoma razvil lesarski grozd z najrazličnejšimi spremljajočimi panogami. Morda se bodo razvile tudi sinergije z domačim podjetjem Ems-Chemie.

Povzetek
o Vlaganja so gonilna sila razvoja. Þe so spodbude dovolj učinkovite, se lahko na izbrani lokaciji v celoti razvijejo proiz vodni grozdi.

o Investitorji se odločajo na podlagi konkurenčnega položaja na globalni ravni. Da bi se lahko uveljavila v mednarodni konkurenci pridobivanja najboljših gospodarskih lokacij, država tak razvoj spodbuja.

o Preusmerjanje proizvodnje na središčne, komunalno dobro opremljene lokacije, večinoma povezane s tehnološkim skokom, poteka načrtno, kar na perifernih območjih zmanjšuje tiste skromne možnosti za ustvarjanje dodane vrednosti, ki tam sploh še obstajajo.

Gledano skozi očala ekonomske logike, se zdi tak proces razumen, saj prinaša celotnemu gospodarstvu in državi le prednosti. A zavedati se moramo, da se z intenzivno uporabo javnih sredstev krepijo velike gospodarske strukture v središčih in slabijo mala podjetja na periferiji.