Image caption:

Geologinja Edith Ebers (okoli leta 1928). (c) Nürnberg, Germanisches Nationalmuseum, Deutsches Kunstarchiv

»Gospodična, tega vendar ne smete!« Starejši delavec, eden od minerjev, ki so bili leta 1935 zadolženi za gradnjo alpske ceste med Traunsteinom in Bad Reichenhallom na Bavarskem, je zaman poskušal zadržati mlajšo žensko drobcene postave. Gospodična, kot jo je ogovoril, se je pripeljala na svojem Sachsu, nenadoma zavrla, skočila na bližnjo skalo in po njej začela trkati z geološkim kladivom. »Ljudje božji, a res nič ne vidite? Uničujete čudež narave! To je vendar ledeniški obrus! Poglejte, kako se kamen sveti! V več tisočletjih sta ga do sijaja zloščila led in voda! Ne vidite vseh teh globokih raz, ki so obrusile ostro kamenje, ujeto v led?« Energična ženska se je na nerazumevanje delavcev odzvala z jezo, obupom in žalostjo. Dogodek je brez navedenega datuma opisal članek v starem časopisu, ki ga hranijo v arhivu občine Inzell. In to je bila, ne da bi kdo vedel za to, Edith Ebers, priznana geologinja in pozneje ena glavnih pobudnic ustanovitve Mednarodne komisije za varstvo Alp (CIPRA).

Skupina minerjev je bila prepričana, da je nora. Edith se je v zadnjem trenutku spomnila visokega uradnika iz oddelka za gradnjo cest, s katerim je v študentskih časih preživela veliko zabavnih smučarskih dni. Usedla se je na motor in na pošti s preostankom denarja odposlala telegram. Kmalu zatem je na krajevno gradbeno inšpekcijo dejansko prispel nov telegram z zahtevo, da se miniranje takoj ustavi. »Pred nami leži del ledeniške struge nekdanjega ledenika Saalach, ki se je v okolici Zella am See raztezal do točke, kjer stojimo zdaj,« je zapisano na manjši tabli, postavljeni pred ledeniškim vrtom med Weissbachom na alpski cesti in Inzellom. V času würmske poledenitve je tam nastal naravni spomenik, edinstven v vzhodnih Alpah. In Edith Ebers je bila tista, ki ga je tik pred zdajci rešila. Kdo pa je sploh bila ta »ledeniška gospodična«, kot so jo poimenovali delavci? Rodila se je leta 1894 v Nürnbergu v ugledni družini Knote. Njena mati je bila zelo nadarjena, pozneje se je ločila in postala ena prvih samohranilk svojega časa. Od leta 1913 do 1919 je Edith študirala geologijo, leta 1925 pa kot ena izmed redkih žensk pridobila doktorski naziv. V začetku dvajsetih let se je poročila z münchenskim slikarjem Heinrichom Ebersom. Njeno ime je bilo med raziskovalci ledene dobe zelo znano.

Kot predstavnica bavarske Zveze za varstvo narave se je Edith Ebers leta 1951 udeležila kongresa Svetovne zveze za varstvo narave (IUCN) v Den Haagu na Nizozemskem, kjer so že začeli opozarjati pred obsežnim poseganjem v naravo. »Taki časi so bili takrat: rečne struge in jezera je treba regulirati, v Franciji so nameravali preusmeriti tokove rek, v Avstriji uničiti Krimmlske slapove /…/, v Italiji zgraditi svetilnik na vrhu Matterhorna,« se je leta 1969 v pismu spominjala Edith Ebers. Na ustanovno zasedanje CIPRE, ki je potekalo 5. maja 1952 v bavarskem Rottach – Egernu, je prav ona povabila predstavnike vseh držav, ki so bili zainteresirani za ureditev nastajajočih težav. Njen namen ni bila le skupna priprava mednarodnih smernic nadaljnjega razvoja in ukrepanja, temveč tudi spodbujanje znanstvene izmenjave. A več kot dvajsetletno aktivno delovanje Edith Ebers za CIPRO še danes ostaja prezrto