Tri leta po zadnjem neuspehu na volitvah se v Švici gospodarska združenja in kanton Graubünden pripravljajo na novo olimpijsko kandidaturo. Volivci naj bi o njej odločali februarja 2017. V tekmo za organizacijo zimskih olimpijskih iger sta vstopila tudi kantona Waadt in Valais, tu pa sta še dve pobudi, ki si prizadevata, da bi zimski olimpijski spektakel potekal po celotnem območju države. Olimpijska vročica pa ne razsaja le v Švici – v Innsbrucku ravnokar izvajajo študijo izvedljivosti, s katero želijo preveriti možnosti za skupno kandidaturo regij Tirolska, Južna Tirolska in Trentino.

Mlačno vzdušje med prebivalci

Naj si gospodarske in turistične organizacije še tako zelo želijo olimpijskega blišča in obetavnih prihodkov iz turizma, pa je odnos prebivalcev do iger problematičen. Kandidature Graubündna, Münchna, Krakava, Barcelone in Stockholma so propadle, ker so prebivalci igram nasprotovali. Pomisleke so imeli zlasti zaradi visokih stroškov in neupoštevanja načel trajnostnega razvoja pri gradnji novih športnih objektov.

Visoki stroški, velika tveganja

Pobudniki akcije Graubünden 2026 si od iger obetajo predvsem višje prihodke v opustošenem turističnem sektorju. Zlasti zimski turizem preživlja težke čase zaradi podnebnih sprememb, vedno manjšega števila smučarjev in močnega švicarskega franka. A preteklost je pokazala, da olimpijske igre praviloma povzročijo več stroškov, kot pa ustvarijo dobička. Primer: proračun zimskih olimpijskih iger je bil od Innsbrucka dalje (l. 1964) prekoračen za povprečno 137 odstotkov. Tudi znanstvene študije niso našle nobenih dolgotrajnih pozitivnih učinkov, ki bi jih olimpijske igre imele na nacionalna gospodarstva v Lillehammerju, Calgaryju in Albertvillu. Nasprotno, za državo gostiteljico pomenijo veliko finančno tveganje in zavezujejo k zavezujočim pogodbam z Mednarodnim olimpijskim komitejem (IOC), kot ugotavlja CIPRA v svojem spletnem dosjeju, ki obravnava tudi izkušnje z zimskimi olimpijskimi igrami v Alpah. 

Agenda 2020 kot pretveza

Zaradi vedno manjšega števila kandidatur – za zimske olimpijske igre 2022 sta nazadnje ostali le še kandidaturi Kazahstana in Pekinga – je bila leta 2014 sprejeta reforma IOC oz. dokument Olimpijska agenda 2020, ki naj bi načetemu ugledu olimpijskega komiteja vnovič vrnila sijaj. Novost v 40 sprejetih priporočilih je predvsem pogosta raba besede »trajnostni«, v celoti pa manjkajo temeljne spremembe glede gospodarske, ekološke in socialne trajnostnosti. Barbara Wülser, namestnica direktorice CIPRE International, pri tem poudarja: »Šele ko bo IOC temeljito predelal svoje pravilnike in strukture, zagotovil demokratične temeljne vrednote v državah, ki organizirajo igre, in upošteval načela trajnostnega razvoja pri načrtovanju in izvajanju zimskih olimpijskih iger, se bomo lahko v Alpah začeli pogovarjati o novi podobi iger.«

Viri in več informacij:

www.nolympia.de/2014/11/40-empfehlungen-wie-das-ioc-seinen-geschaeftsumfeld-erweitern-will (de), www.nolympia.de/grunde-gegen-olympia-2018/vertrage-des-ioc/ (de), www.olympia-nein.ch/go/aktuelles/meldungen/spgr.php (de), www.olympia-nein.ch/go/argumente/wunsch-oder-wirklichkeit.php (de), www.nzz.ch/schweiz/olympische-winterspiele-2026-noch-vier-projekte-im-rennen-ld.115605 (de), www.cipra.org/sl/dosjeji/zimske-olimpijske-igre?set_language=sl