Novice
Daljnogled, ki razdvojuje
18.12.2009
O centru za doživljanje narave Bergwelt Karwendel, ki so ga v obliki daljnogleda zgradili na pogorju Karwendel na Bavarskem, se mnenja zelo krešejo. Ali je tako spektakularno spreminjanje narave dopustno, če je njegov namen prav njeno varovanje? Ali narava celo potrebuje tako inscenacijo, da bi lahko preživela? O teh in številnih drugih vprašanjih sta razpravljala Kai Elmauer (Bergwelt Karwendel), eden od pobudnikov projekta, in Rudolf Erlacher (Družba za ekološke raziskave), ki projektu nasprotuje.
Image caption:
Projekt Karwendel pri Mittenwaldu/D: posrečena didaktična inscenacija pokrajine ali skažena podoba Alp? © Dr. Klaus Lintzmeyer
G. Elmauer, center Bergwelt Karwendel naj bi naravi postavil spomenik. Pa si niso s to impozantno in spektakularno zgradbo postavili spomenik predvsem arhitekti?
Elmauer: Nikakor ne. Objekt ne stoji tam zato, ker smo želeli imeti na gori zgradbo, temveč stoji tam v didaktične namene, ki so za vse prepoznavni. Zame je to odločujoče merilo za alpsko arhitekturo. Center smo ustanovili, da bi zavarovali Karwendel in naredili ljudi dovzetnejše za preudarno ravnanje z naravo.
G. Erlacher, ste odločen nasprotnik centra Bergwelt Karwendel. Kaj je problematičnega na tej zgradbi?
Erlacher: Sprašujem se, kako je ljudi mogoče narediti dovzetnejše za preudarno ravnanje z naravo, če pa smo v krajino postavili tako predimenzioniran objekt. Kdor sedi na zgornji postaji kabinske žičnice, sploh ne vidi več v dolino! Zgradba se je polastila narave in si jo podredila.
Ali načeloma nasprotujete arhitekturi v visokogorju, g. Erlacher?
Erlacher: V Alpah je arhitektura obstajal od nekdaj: planšarske koče, planinske postojanke, da so bili ljudje v gorah sploh lahko mobilni in da so tam tudi skrbno gospodarili. Vsi ti objekti so bili zgrajeni z občutkom do narave, povsem drugače kot ta cevasta zadeva, ki izgleda kot monstrum, nekakšen dinozaver.
Elmauer: No, navedimo sedaj nekaj dejstev. Daljnogled stoji pod robom gore, je okrogle oblike, ovoj zgradbe je iz lesa, ki bo sčasoma prevzel barvo skalovja. Narave si zgradba ni podredila, ampak se ji je prilagodila.
Pa ne bi zadostovala manjša zgradba v istem slogu, kot je postaja gorske žičnice, g. Elmauer?
Elmauer: Ne, ravno nasprotno. Zgradba mora izstopati, tako da ljudje ne bodo pozabili njenega sporočila. Daljnogled predstavlja prispodobo življenja v gorah, omogoča prost pogled naprej, v dolino, tja, kjer so si ljudje ustvarili svoje življenjsko okolje. Pa tudi nazaj, v naravo, ki jo je treba varovati. Celotna zgradba stoji na ozkem podnožju in simbolizira lovljenje ravnovesja med naravo in kulturo - in prav to je naloga, ki si jo moramo zadati.
Erlacher: Ravnovesje? Vzpenjača na Karwendel je bila zgrajena leta 1967 na območju, ki je imel že od leta 1957 status naravnega rezervata. S tem je bilo ravnovesje porušeno prvič. Ker vzpenjča ni bila nikoli rentabilna, je bilo treba poiskati nove inovacije, nove atrakcije. In rezultat je sedaj Bergwelt Karwendel. Zgradba, ki naj bi po vaših besedah zagotavljala ravnovesje. In ravno ta zgradba je to ravnovesje že drugič močno porušila.
Pa občina Mittenwald resnično potrebuje tako atrakcijo, da privabi goste, g. Elmauer?
Elmauer: Þe eden ali drugi prebivalec Mittenwalda s centrom Bergwelt Karwendel zasluži nekaj evrov, menim, da ni pri tem nič spornega. Vendar to ni glavni problem. Münchenčani želijo in potrebujejo oddih, sicer se poruši njihovo življenjsko ravnovesje, zato bodo še naprej hodili sem, pa če to želimo ali ne. Þe želimo preprečiti pozidavo naših gora, gradnjo cest in širjenje planšarskih poti, je treba ljudi informirati. Gospod Erlacher, Vi ne morete ljudi izključiti iz narave v smislu "Ostanite doma, ker škodite naravi". Ravno tako pa jih tudi ne morete preprosto spustiti v naravo.
Erlacher: Strinjam se z vami - ljudi je treba informirati. Kaj pa je sporočilo centra Bergwelt Karwendel? Þe želim ljudi poučiti o naravi in zato zgradim opazovalno postajo, se moram vendar zavedati, da to, o čemer želim ljudi poučevati, z opazovanjem sam spreminjam. Zavzemate se za ravnovesje in to ravnovesje istočasno rušite. Pomislite samo, kakšen poseg v naravo je bil potreben, da jo je sedaj mogoče opazovati, domnevno zaradi njene zaščite. Kaj je vaše sporočilo? Glasi se "Vsemu navkljub!" Navsezadnje snežni jerebi še vedno živijo tam - kljub vsemu betonu, meliščem, hrupu in bagrom.
Elmauer: Pa saj našega gorskega sveta nismo zgradili sredi narave, ampak na robu naravnega rezervata, tik ob postaji vzpenjače, da bi bilo mogoče od tam nadzorovali rabo zemljišč. Sedaj se na vrh pripelje na stotisoče ljudi, ki pri nas izvedo, kako lahko prispevajo k ohranjanju narave.
Ali se ne bi morali tudi vi, g. Erlacher, razveseliti vsakega posameznika, ki se zanima za razstavo?
Erlacher: Kdo se pripelje na vrh in zakaj? To niso nikakršni alpinisti, ki želijo izvedeti, da je treba skrbno ravnati z naravo. Na svoji spletni strani center Bergwelt Karwendel oglašuje z elementi grozljivke, ko vabi na obisk "cevi nad prepadom". In ljudje se odpeljejo na vrh, nato pa bolj ali manj mimogrede izvedo, da tam živijo tudi snežni jerebi, ki jih je treba zaščititi. To je vse v redu. Ampak - ali ne bi zadostovalo, če bi kroginkrog napeli vrv, da nihče ne bi hodil tja, in konec zgodbe!
Elmauer: Pa saj ni nepravih gostov! Þe želimo doseči skupen cilj, boste potrebovali prav vse. Dobro vemo, kam smo prišli z našimi prepovedmi in vrvmi. Že dolgo je tega, kar smo iz tehtnih razlogov opustili uporabo tisočerih tabel z dolgoveznimi poučnimi besedili. To enostavno ne deluje. Vi trdite, gospod Ehrlacher, da medijsko posredovanje ni dobro. Zakaj? Na razstavi je tudi gams, lahko ga pobožate - tako doživetje zbudi čustva in osvešča, ne pa teorija.
Ali to, gospod Elmauer, pomeni, da narava za svoje preživetje potrebuje inscenacije in medijsko posredovanje?
Elmauer: Ne narava, temveč človek, ki je izgubil zavest. Kdo si ne bi želel, da bi ljudje sami od sebe hodili v naravo in z daljnogledom v roki opazovali živali in rastline in se nato odločali za varstvo narave. Sami veste, da to ni realno. Večina otrok je prepričana, da so krave vijoličaste barve z belimi lisami. Torej jih je treba sem zvabiti prav s takimi pozornost zbujajočimi zgradbami. Pa odrasle tudi, če je to potrebno. Kaj je na tem tako slabega?
G. Erlacher, Bergwelt Karwendel je prejel nagrado Alpske konvencije za trajnostni in inovativen turizem. Ali so vsi člani žirije spali?
Erlacher: Vsaj meni ni čisto jasno, na kateri podlagi so ocenjevali pojem trajnosti. Stroški so od začetnih 1,4 mio. evrov narasli na 2,7 mio. evrov. To očitno ni trajnostno presojanje stroškov in rabe. Kar pa zadeva socialno trajnostno načelo: če bi to zadevo zgradili v dolini, bi to bila krasna stvar. Turist bi center lahko obiskal ob slabem vremenu in se z vsem seznanil, vse za 10 evrov. Kaj pa počne sedaj? Z družino se odpelje na goro, zaradi oblakov in dežja ne vidi nič, si na hitro ogleda razstavo, se spet odpelje v dolino in za to plača 50 evrov. Morda se ob lepem vremenu odpelje še enkrat na vrh, ker bi pač rad doživel to izkušnjo. Pa smo že pri 100 evrih. To zame ni socialno, ampak je smešno. Tretjič: energija, ki so jo porabili za postavitev tega kolosa iz 1.200 ton betona na 2.244 metrih nadmorske višine, to z ekološkega vidika nikakor ni trajnostno ravnanje.
Elmauer: Ekološko trajnostno ravnanje se ne meri po višinskih metrih, to je nenavadno poenostavljanje! Dobro veste, da smo gradili kot stari Egipčani: gramoz smo vozili z žičnico in ga umešali šele na gradbišču itd. Glede trajnostnega socialnega ravnanja - zakaj je 10 evrov vstopnine za razstavo v dolini v redu, za žičnico pa ne? To je absurdno. In glede trajnostne ekonomije: ta se ne opredeljuje po višini stroškov gradnje, temveč po namenu zgradbe. In v tem primeru je ta služiti izpolnjevanju javne, družbene naloge, namreč ohranjanju življenjske eksistence tukajšnjih ljudi in varstvu Karwendla. Torej: vsi trije nam poznani stebri trajnostnega razvoja so v zelenem območju!
Gospod Erlacher bi naravoslovna informacijska središča raje gradil v dolini. Zakaj se s tem ne strinjate, gospod Elmauer?
Elmauer: Mislim, da to ne bi delovalo. Ljudem pač ne morete reči: sedaj si vse oglejte in zapomnite, čez dva tedna, ko boste šli v gore, pa to znanje lepo uporabite. Do takrat bodo ljudje pozabili že dve tretjini vsega, kar so se naučili. Poučevanje in neposredno doživljanje si morata slediti neposredno. Zato pri nas nimamo samo razstave, ampak organiziramo tudi vodene gorske ture, pokažemo poskuse s kamni ...
Erlacher: Þe to resno mislite in če naj bi Bergwelt Karwendel posnemali tudi drugi, si že sedaj strahoma predstavljam take informacijske centre v vseh naravnih rezervatih, na Watzmannu, Zugspitze... Očitno je treba ljudi najprej voditi skozi zgradbo, kjer lahko pobožajo gamsa, in jih šele potem spustiti ven, v naravo. Ves čas govorite o zaupanju, uporabljate pa način poučevanja, pri katerem ni niti najmanjšega zaupanja v zmožnost učenja ljudi. Seveda pa se je človek sposoben najprej nekaj naučiti in potem to znanje tudi uporabiti.
Gospod Elmauer, zakaj verjamete, da ste z načinom poučevanja, ki ga uporabljate, na pravi poti?
Elmauer: Veliko je turistov, ki se nam izrecno zahvalijo za razstavo. Tudi pri ljudeh, ki živijo tukaj, sem opazil spremembo. Še nikoli niso ljudje v dolini reke Isar tako zavzeto razpravljali o oskrbi z energijo. Tudi sodelovanje z zvezo za varstvo narave se je občutno izboljšalo.
Erlacher: Včeraj sem na gori preživel več ur in lahko ugotovilI, da so si ljudje ogledali razstavo, enkrat pogledali okoli sebe in že so bili zunaj. Zakaj? Ker svoje pozornosti nikakor niso mogli usmeriti na vaše informacije! To je konceptualna napaka! Cev izgublja tekmo z resnično podobo narave in vleče ljudi ven, na prosto!
Elmauer: Bodite veseli! In od kod naj bi vi tako natančno vedeli, kaj je turist razumel in kaj ni razumel? Ljudem se moramo približati tam, kjer so, in ne moremo kar naprej ponavljati: To je slabo, to ni prav. Nehajte se že končno kujati, celotno varstvo narave se mora prenehati kujati!
Ali lahko varstvo narave deluje samo v askezi, gospod Erlacher, se narava ne sme šaliti?
Erlacher: Ne boste verjeli, koliko šaljivega doživim v naravi! Zakaj vendar pa bi bilo treba kar naenkrat naravo od doline do gorskih vrhov inscenirati, zakaj je treba uporabljati pedagoške in estetske koncepte z artefakti vred? Ker hočemo krajino vedno bolj prodajati kot proizvod in v tem je problem. V središču pozornosti ni narava, ampak celoten Bergwelt Karwendel. Ta je sedaj dejanska senzacija.
Elmauer: Gospod Erlacher, meni se vse to, kar govorite, zdi preveč megleno, navedite mi prosim konkretne predloge. Iščemo pot, kako varstvo narave in turizem med seboj smiselno povezati. Þe nam to ne bo uspelo, prebivalcem Mittenwalda in drugih občin ne bo uspelo preprečiti odseljevanja otrok iz domačega kraja, tako da nam bodo ostale zapuščene vasi in hišami, to pa ni smešno.
Kakšni so vaši konkretni predlogi, gospod Erlacher?
Erlacher: Vse občine iščejo koncepte, s katerimi bi se razlikovale od drugih. Kako bi bilo, če bi Mittenwald s svojo razstavo povedal takole: "Poglejte, želimo vas pridobiti za varstvo narave in smo zato sami uničili del narave, zgodilo se je z najboljšimi nameni, vendar smo izbrali napačno pot." Þe bi bilo to pametno izvedeno, bi lahko ta razstava resnično postala edinstven kraj za spodbujanje varstva narave in to bi se tudi odražalo pri prodaji blagovne znamke občine Mittenwald.
Elmauer: Oprostite, ampak to je absurdno. To je tako, kot če bi najprej odprli jedilni list in zagledali veliko opozorilo: "Izogibajte se hrani in pijači, to lahko poškoduje vaša jetra." Gospod Erlacher, saj imamo vendar isti cilj, skupaj poiščimo razumno pot. Prav gotovo bomo morali pri naši razstavi še kaj izboljšati, o tem ni dvoma. Prisrčno vas vabim, da nas pri tem spremljate.
Pogovor je vodila:
Elisabeth Schmidt-Landenberger
svobodna novinarka, Freiburg/D
Za: Kai Elmauer
Kai Elmauer (1965), pooblaščeni mediator, diplomirani gozdarski inženir in industrijski menedžer, se je specializiral za področje usklajevanja in svetovanja pri čezmejnih in multidisciplinarnih naravovarstvenih projektih. Elmauer je lastnik inštituta "elmauer institute" (Hallbergmoos/D, Innsbruck/A, Abbotsford/CDN), član upravnega odbora društva VAUNA, ki deluje na področju varstva vrst, okolja in narave, član v strokovnem odboru Tehničnega sekretariata Gospodarske zbornice Tirolske in imenovani član v posvetovalnem odboru za okolje (Environmental Advisory Committee) v svojem rodnem kraju Abbotsfordu. Danes živi blizu Vancouvra v Kanadi, poklicno pa deluje zlasti v Evropi in Severni Ameriki. Za občino Mittenwald je prevzel vodenje projekta Bergwelt Karwendel.
Proti: Rudi Erlacher
Diplomirani fizik in gornik Rudi Erlacher (1949) se že skoraj dve desetletji bori za sonaravni razvoj našega gorskega sveta. Prizadeva si za še širšo uveljavitev estetike narave in pokrajine kot varstvene dobrine v naravovarstvu. Leta 1998 je z Družbo za ekološko raziskovanje pripravil razstavo Krasni novi alpski svet. Od leta 2003 je podpredsednik Društva za varstvo gorskega sveta (VZSB), član Zveznega odbora za varstvo narave in okolja pri Nemški planinski zvezi ter član delovne skupine za Alpe v bavarski Zvezi za varstvo narave.
Živi in dela v Münchnu. Za zbornik 2008 društva VZSB je napisal kritiko o postavitvi objekta v obliki daljnogleda na Karwendlu ter o razstavi Bergwelt Karwendel.
Didaktika v korist naravi ali v njeno škodo?
Center za doživljanje gorske narave na pogorju Karwendla so slavnostno odprli 30. junija 2008. Objekt, ki je nastal po zamisli garmisch-partenkirchenskega arhitekta Eberharda Steinerta, ima podobo ogromnega, 34 metrov dolgega daljnogleda, ki leži na grebenu v neposredni bližini gorske postaje na 2.244 metrih nadmorske višine. Betonska cev z lesenim opažem ima dve okenski fronti: prva gleda v dolino, druga v sneženo jamo Karwendla, kjer domujejo belke. Stroški gradnje karwendelskega središča so znašali 2,7 mio. EUR - 1,4 mio. več, kot je bilo predvideno.
Center bo, kot zatrjujeta občina Mittenwald v vlogi investitorke in vodja projekta Kai Elmauer, usmerjal tokove obiskovalcev, s tem ohranjeval enkratnost naravnega rezervata in si v javnosti prizadeval za varstvo narave. V notranjosti objekta je na ogled razstava, ki na 200 kvadratnih metrih obiskovalce seznanja z rastlinskimi in živalskimi vrstami, ki živijo v alpskem visokogorju, mogoče pa se je tudi prijaviti na strokovne ekskurzije.
Marca 2009 je Alpska konferenca regiji Bergwelt Karwendel podelila nagrado za uspešno uveljavljanje načel trajnostnega in inovativnega turizma. A kljub temu "cev na prepadu" v vsakem primeru ostaja sporen projekt. Med slovesno otvoritvijo je tako na primer prišlo do številnih protestov nasprotnikov projekta (glej spodnjo sliko).
www.bergwelt-karwendel.de
Elmauer: Nikakor ne. Objekt ne stoji tam zato, ker smo želeli imeti na gori zgradbo, temveč stoji tam v didaktične namene, ki so za vse prepoznavni. Zame je to odločujoče merilo za alpsko arhitekturo. Center smo ustanovili, da bi zavarovali Karwendel in naredili ljudi dovzetnejše za preudarno ravnanje z naravo.
G. Erlacher, ste odločen nasprotnik centra Bergwelt Karwendel. Kaj je problematičnega na tej zgradbi?
Erlacher: Sprašujem se, kako je ljudi mogoče narediti dovzetnejše za preudarno ravnanje z naravo, če pa smo v krajino postavili tako predimenzioniran objekt. Kdor sedi na zgornji postaji kabinske žičnice, sploh ne vidi več v dolino! Zgradba se je polastila narave in si jo podredila.
Ali načeloma nasprotujete arhitekturi v visokogorju, g. Erlacher?
Erlacher: V Alpah je arhitektura obstajal od nekdaj: planšarske koče, planinske postojanke, da so bili ljudje v gorah sploh lahko mobilni in da so tam tudi skrbno gospodarili. Vsi ti objekti so bili zgrajeni z občutkom do narave, povsem drugače kot ta cevasta zadeva, ki izgleda kot monstrum, nekakšen dinozaver.
Elmauer: No, navedimo sedaj nekaj dejstev. Daljnogled stoji pod robom gore, je okrogle oblike, ovoj zgradbe je iz lesa, ki bo sčasoma prevzel barvo skalovja. Narave si zgradba ni podredila, ampak se ji je prilagodila.
Pa ne bi zadostovala manjša zgradba v istem slogu, kot je postaja gorske žičnice, g. Elmauer?
Elmauer: Ne, ravno nasprotno. Zgradba mora izstopati, tako da ljudje ne bodo pozabili njenega sporočila. Daljnogled predstavlja prispodobo življenja v gorah, omogoča prost pogled naprej, v dolino, tja, kjer so si ljudje ustvarili svoje življenjsko okolje. Pa tudi nazaj, v naravo, ki jo je treba varovati. Celotna zgradba stoji na ozkem podnožju in simbolizira lovljenje ravnovesja med naravo in kulturo - in prav to je naloga, ki si jo moramo zadati.
Erlacher: Ravnovesje? Vzpenjača na Karwendel je bila zgrajena leta 1967 na območju, ki je imel že od leta 1957 status naravnega rezervata. S tem je bilo ravnovesje porušeno prvič. Ker vzpenjča ni bila nikoli rentabilna, je bilo treba poiskati nove inovacije, nove atrakcije. In rezultat je sedaj Bergwelt Karwendel. Zgradba, ki naj bi po vaših besedah zagotavljala ravnovesje. In ravno ta zgradba je to ravnovesje že drugič močno porušila.
Pa občina Mittenwald resnično potrebuje tako atrakcijo, da privabi goste, g. Elmauer?
Elmauer: Þe eden ali drugi prebivalec Mittenwalda s centrom Bergwelt Karwendel zasluži nekaj evrov, menim, da ni pri tem nič spornega. Vendar to ni glavni problem. Münchenčani želijo in potrebujejo oddih, sicer se poruši njihovo življenjsko ravnovesje, zato bodo še naprej hodili sem, pa če to želimo ali ne. Þe želimo preprečiti pozidavo naših gora, gradnjo cest in širjenje planšarskih poti, je treba ljudi informirati. Gospod Erlacher, Vi ne morete ljudi izključiti iz narave v smislu "Ostanite doma, ker škodite naravi". Ravno tako pa jih tudi ne morete preprosto spustiti v naravo.
Erlacher: Strinjam se z vami - ljudi je treba informirati. Kaj pa je sporočilo centra Bergwelt Karwendel? Þe želim ljudi poučiti o naravi in zato zgradim opazovalno postajo, se moram vendar zavedati, da to, o čemer želim ljudi poučevati, z opazovanjem sam spreminjam. Zavzemate se za ravnovesje in to ravnovesje istočasno rušite. Pomislite samo, kakšen poseg v naravo je bil potreben, da jo je sedaj mogoče opazovati, domnevno zaradi njene zaščite. Kaj je vaše sporočilo? Glasi se "Vsemu navkljub!" Navsezadnje snežni jerebi še vedno živijo tam - kljub vsemu betonu, meliščem, hrupu in bagrom.
Elmauer: Pa saj našega gorskega sveta nismo zgradili sredi narave, ampak na robu naravnega rezervata, tik ob postaji vzpenjače, da bi bilo mogoče od tam nadzorovali rabo zemljišč. Sedaj se na vrh pripelje na stotisoče ljudi, ki pri nas izvedo, kako lahko prispevajo k ohranjanju narave.
Ali se ne bi morali tudi vi, g. Erlacher, razveseliti vsakega posameznika, ki se zanima za razstavo?
Erlacher: Kdo se pripelje na vrh in zakaj? To niso nikakršni alpinisti, ki želijo izvedeti, da je treba skrbno ravnati z naravo. Na svoji spletni strani center Bergwelt Karwendel oglašuje z elementi grozljivke, ko vabi na obisk "cevi nad prepadom". In ljudje se odpeljejo na vrh, nato pa bolj ali manj mimogrede izvedo, da tam živijo tudi snežni jerebi, ki jih je treba zaščititi. To je vse v redu. Ampak - ali ne bi zadostovalo, če bi kroginkrog napeli vrv, da nihče ne bi hodil tja, in konec zgodbe!
Elmauer: Pa saj ni nepravih gostov! Þe želimo doseči skupen cilj, boste potrebovali prav vse. Dobro vemo, kam smo prišli z našimi prepovedmi in vrvmi. Že dolgo je tega, kar smo iz tehtnih razlogov opustili uporabo tisočerih tabel z dolgoveznimi poučnimi besedili. To enostavno ne deluje. Vi trdite, gospod Ehrlacher, da medijsko posredovanje ni dobro. Zakaj? Na razstavi je tudi gams, lahko ga pobožate - tako doživetje zbudi čustva in osvešča, ne pa teorija.
Ali to, gospod Elmauer, pomeni, da narava za svoje preživetje potrebuje inscenacije in medijsko posredovanje?
Elmauer: Ne narava, temveč človek, ki je izgubil zavest. Kdo si ne bi želel, da bi ljudje sami od sebe hodili v naravo in z daljnogledom v roki opazovali živali in rastline in se nato odločali za varstvo narave. Sami veste, da to ni realno. Večina otrok je prepričana, da so krave vijoličaste barve z belimi lisami. Torej jih je treba sem zvabiti prav s takimi pozornost zbujajočimi zgradbami. Pa odrasle tudi, če je to potrebno. Kaj je na tem tako slabega?
G. Erlacher, Bergwelt Karwendel je prejel nagrado Alpske konvencije za trajnostni in inovativen turizem. Ali so vsi člani žirije spali?
Erlacher: Vsaj meni ni čisto jasno, na kateri podlagi so ocenjevali pojem trajnosti. Stroški so od začetnih 1,4 mio. evrov narasli na 2,7 mio. evrov. To očitno ni trajnostno presojanje stroškov in rabe. Kar pa zadeva socialno trajnostno načelo: če bi to zadevo zgradili v dolini, bi to bila krasna stvar. Turist bi center lahko obiskal ob slabem vremenu in se z vsem seznanil, vse za 10 evrov. Kaj pa počne sedaj? Z družino se odpelje na goro, zaradi oblakov in dežja ne vidi nič, si na hitro ogleda razstavo, se spet odpelje v dolino in za to plača 50 evrov. Morda se ob lepem vremenu odpelje še enkrat na vrh, ker bi pač rad doživel to izkušnjo. Pa smo že pri 100 evrih. To zame ni socialno, ampak je smešno. Tretjič: energija, ki so jo porabili za postavitev tega kolosa iz 1.200 ton betona na 2.244 metrih nadmorske višine, to z ekološkega vidika nikakor ni trajnostno ravnanje.
Elmauer: Ekološko trajnostno ravnanje se ne meri po višinskih metrih, to je nenavadno poenostavljanje! Dobro veste, da smo gradili kot stari Egipčani: gramoz smo vozili z žičnico in ga umešali šele na gradbišču itd. Glede trajnostnega socialnega ravnanja - zakaj je 10 evrov vstopnine za razstavo v dolini v redu, za žičnico pa ne? To je absurdno. In glede trajnostne ekonomije: ta se ne opredeljuje po višini stroškov gradnje, temveč po namenu zgradbe. In v tem primeru je ta služiti izpolnjevanju javne, družbene naloge, namreč ohranjanju življenjske eksistence tukajšnjih ljudi in varstvu Karwendla. Torej: vsi trije nam poznani stebri trajnostnega razvoja so v zelenem območju!
Gospod Erlacher bi naravoslovna informacijska središča raje gradil v dolini. Zakaj se s tem ne strinjate, gospod Elmauer?
Elmauer: Mislim, da to ne bi delovalo. Ljudem pač ne morete reči: sedaj si vse oglejte in zapomnite, čez dva tedna, ko boste šli v gore, pa to znanje lepo uporabite. Do takrat bodo ljudje pozabili že dve tretjini vsega, kar so se naučili. Poučevanje in neposredno doživljanje si morata slediti neposredno. Zato pri nas nimamo samo razstave, ampak organiziramo tudi vodene gorske ture, pokažemo poskuse s kamni ...
Erlacher: Þe to resno mislite in če naj bi Bergwelt Karwendel posnemali tudi drugi, si že sedaj strahoma predstavljam take informacijske centre v vseh naravnih rezervatih, na Watzmannu, Zugspitze... Očitno je treba ljudi najprej voditi skozi zgradbo, kjer lahko pobožajo gamsa, in jih šele potem spustiti ven, v naravo. Ves čas govorite o zaupanju, uporabljate pa način poučevanja, pri katerem ni niti najmanjšega zaupanja v zmožnost učenja ljudi. Seveda pa se je človek sposoben najprej nekaj naučiti in potem to znanje tudi uporabiti.
Gospod Elmauer, zakaj verjamete, da ste z načinom poučevanja, ki ga uporabljate, na pravi poti?
Elmauer: Veliko je turistov, ki se nam izrecno zahvalijo za razstavo. Tudi pri ljudeh, ki živijo tukaj, sem opazil spremembo. Še nikoli niso ljudje v dolini reke Isar tako zavzeto razpravljali o oskrbi z energijo. Tudi sodelovanje z zvezo za varstvo narave se je občutno izboljšalo.
Erlacher: Včeraj sem na gori preživel več ur in lahko ugotovilI, da so si ljudje ogledali razstavo, enkrat pogledali okoli sebe in že so bili zunaj. Zakaj? Ker svoje pozornosti nikakor niso mogli usmeriti na vaše informacije! To je konceptualna napaka! Cev izgublja tekmo z resnično podobo narave in vleče ljudi ven, na prosto!
Elmauer: Bodite veseli! In od kod naj bi vi tako natančno vedeli, kaj je turist razumel in kaj ni razumel? Ljudem se moramo približati tam, kjer so, in ne moremo kar naprej ponavljati: To je slabo, to ni prav. Nehajte se že končno kujati, celotno varstvo narave se mora prenehati kujati!
Ali lahko varstvo narave deluje samo v askezi, gospod Erlacher, se narava ne sme šaliti?
Erlacher: Ne boste verjeli, koliko šaljivega doživim v naravi! Zakaj vendar pa bi bilo treba kar naenkrat naravo od doline do gorskih vrhov inscenirati, zakaj je treba uporabljati pedagoške in estetske koncepte z artefakti vred? Ker hočemo krajino vedno bolj prodajati kot proizvod in v tem je problem. V središču pozornosti ni narava, ampak celoten Bergwelt Karwendel. Ta je sedaj dejanska senzacija.
Elmauer: Gospod Erlacher, meni se vse to, kar govorite, zdi preveč megleno, navedite mi prosim konkretne predloge. Iščemo pot, kako varstvo narave in turizem med seboj smiselno povezati. Þe nam to ne bo uspelo, prebivalcem Mittenwalda in drugih občin ne bo uspelo preprečiti odseljevanja otrok iz domačega kraja, tako da nam bodo ostale zapuščene vasi in hišami, to pa ni smešno.
Kakšni so vaši konkretni predlogi, gospod Erlacher?
Erlacher: Vse občine iščejo koncepte, s katerimi bi se razlikovale od drugih. Kako bi bilo, če bi Mittenwald s svojo razstavo povedal takole: "Poglejte, želimo vas pridobiti za varstvo narave in smo zato sami uničili del narave, zgodilo se je z najboljšimi nameni, vendar smo izbrali napačno pot." Þe bi bilo to pametno izvedeno, bi lahko ta razstava resnično postala edinstven kraj za spodbujanje varstva narave in to bi se tudi odražalo pri prodaji blagovne znamke občine Mittenwald.
Elmauer: Oprostite, ampak to je absurdno. To je tako, kot če bi najprej odprli jedilni list in zagledali veliko opozorilo: "Izogibajte se hrani in pijači, to lahko poškoduje vaša jetra." Gospod Erlacher, saj imamo vendar isti cilj, skupaj poiščimo razumno pot. Prav gotovo bomo morali pri naši razstavi še kaj izboljšati, o tem ni dvoma. Prisrčno vas vabim, da nas pri tem spremljate.
Pogovor je vodila:
Elisabeth Schmidt-Landenberger
svobodna novinarka, Freiburg/D
Za: Kai Elmauer
Kai Elmauer (1965), pooblaščeni mediator, diplomirani gozdarski inženir in industrijski menedžer, se je specializiral za področje usklajevanja in svetovanja pri čezmejnih in multidisciplinarnih naravovarstvenih projektih. Elmauer je lastnik inštituta "elmauer institute" (Hallbergmoos/D, Innsbruck/A, Abbotsford/CDN), član upravnega odbora društva VAUNA, ki deluje na področju varstva vrst, okolja in narave, član v strokovnem odboru Tehničnega sekretariata Gospodarske zbornice Tirolske in imenovani član v posvetovalnem odboru za okolje (Environmental Advisory Committee) v svojem rodnem kraju Abbotsfordu. Danes živi blizu Vancouvra v Kanadi, poklicno pa deluje zlasti v Evropi in Severni Ameriki. Za občino Mittenwald je prevzel vodenje projekta Bergwelt Karwendel.
Proti: Rudi Erlacher
Diplomirani fizik in gornik Rudi Erlacher (1949) se že skoraj dve desetletji bori za sonaravni razvoj našega gorskega sveta. Prizadeva si za še širšo uveljavitev estetike narave in pokrajine kot varstvene dobrine v naravovarstvu. Leta 1998 je z Družbo za ekološko raziskovanje pripravil razstavo Krasni novi alpski svet. Od leta 2003 je podpredsednik Društva za varstvo gorskega sveta (VZSB), član Zveznega odbora za varstvo narave in okolja pri Nemški planinski zvezi ter član delovne skupine za Alpe v bavarski Zvezi za varstvo narave.
Živi in dela v Münchnu. Za zbornik 2008 društva VZSB je napisal kritiko o postavitvi objekta v obliki daljnogleda na Karwendlu ter o razstavi Bergwelt Karwendel.
Didaktika v korist naravi ali v njeno škodo?
Center za doživljanje gorske narave na pogorju Karwendla so slavnostno odprli 30. junija 2008. Objekt, ki je nastal po zamisli garmisch-partenkirchenskega arhitekta Eberharda Steinerta, ima podobo ogromnega, 34 metrov dolgega daljnogleda, ki leži na grebenu v neposredni bližini gorske postaje na 2.244 metrih nadmorske višine. Betonska cev z lesenim opažem ima dve okenski fronti: prva gleda v dolino, druga v sneženo jamo Karwendla, kjer domujejo belke. Stroški gradnje karwendelskega središča so znašali 2,7 mio. EUR - 1,4 mio. več, kot je bilo predvideno.
Center bo, kot zatrjujeta občina Mittenwald v vlogi investitorke in vodja projekta Kai Elmauer, usmerjal tokove obiskovalcev, s tem ohranjeval enkratnost naravnega rezervata in si v javnosti prizadeval za varstvo narave. V notranjosti objekta je na ogled razstava, ki na 200 kvadratnih metrih obiskovalce seznanja z rastlinskimi in živalskimi vrstami, ki živijo v alpskem visokogorju, mogoče pa se je tudi prijaviti na strokovne ekskurzije.
Marca 2009 je Alpska konferenca regiji Bergwelt Karwendel podelila nagrado za uspešno uveljavljanje načel trajnostnega in inovativnega turizma. A kljub temu "cev na prepadu" v vsakem primeru ostaja sporen projekt. Med slovesno otvoritvijo je tako na primer prišlo do številnih protestov nasprotnikov projekta (glej spodnjo sliko).
www.bergwelt-karwendel.de
Instagram
LinkedIn