Marsikje v Alpah je bila do 20. stoletja razširjena skupna uporaba gozdov, travnikov in pašnikov. Razrez lesa so zagotavljali v žagarskih obratih, ki so bili v skupni rabi (glej str. 12–13), sir je zorel v skupnih kleteh in se je tudi prodajal skupaj. Še danes na območju Alp obstajajo srenjske skupnosti, korporacije, gmajne in zadruge (glej str. 10–11). Na mednarodni ravni so tovrstne oblike skupne rabe poznane kot skupno, skupnine ali commons. Od sedemdesetih let dalje se zanje zanima tudi znanost. Potem ko je leta 2009 Elinor Ostrom za svoje raziskovalno delo na področju upravljanja skupnih virov prejela Nobelovo nagrado za ekonomijo, zasebna lastnina ni več neovrgljiva. Ostromova v zvezi s tem navaja primer gorske vasi Törbel v švicarskem kantonu Valais, poldrugo stoletje pred tem pa je pisatelj, socialni reformator in mali kmet Franz Michael Felder (1839–1869) iz Bregenškega gozda v Avstriji v svojih literarnih delih opisoval tudi prednosti, ki jih prinaša upravljanje skupnega (glej str.18).

In kje na območju Alp so možnosti za skupno danes? Povsod tam, kjer se združijo znanje, ustvarjalnost in zavzetost za skupno delovanje, kar vsem prinaša tako prednosti kot koristi: ko vaščani skupaj zgradijo in upravljajo društvene domove, oživijo opuščene vaške trgovine ali ustanovijo medgeneracijski center. Tak primer so tudi energetske zadruge. Marsičesa od naštetega ne bi bilo mogoče ustvariti le na pobudo posameznika ali z zasebno lastnino.  

Pogoj so močne skupnosti 

Pogoj za uspeh takih dejavnosti in za njihovo trajnost so močne skupnosti, ki pa so močne le, če si ves čas izmenjujejo izkušnje, če dotedanje skupne prakse glede rabe nenehno nadalje razvijajo in gojijo in če rešujejo spore. Koronska kriza je pokazala, da se ljudje lahko med seboj hitro povežejo in podpirajo ter v ospredje postavijo to, kar jim je skupno. Glede na različne krize, s katerimi se srečujemo, je to spoznanje spodbudno. Projekti uporabe odprtokodnih programskih orodij in podobnih platform, kar so značilni primeri za upravljanje skupnega, so bili med koronsko krizo hitro vpeljani. Tako je bila zelenjava gospodinjstvom dostavljena neposredno in mimo klasične tržnice, prav tako sadike vrtičkarjem, kosilo iz najljubše restavracije pa je bilo mogoče naročiti tudi v primeru dela na domu. Tu se odpirajo nadaljnje razvojne možnosti - če bi se skupni prevozi in dostavne storitve koordinirale prek ustrezne aplikacije ali če bi ponudba storitev potekala prek videokonferenc, bi lahko v gorskih dolinah zmanjšali odvisnost od avtomobila.

Zdravje kot oblika skupnega  

Drugo področje skupnega v Alpah, tj. ustvarjanja skupne lastnine, je področje zdravstva in oskrbe. Že danes so v Alpah organizirani sistemi lokalne menjalne mreže, katerih namen je vzpostavitev odprte skupnosti za medsebojno izmenjavo dobrin in storitev ter medsosedsko pomoč. Zainteresirani v okviru teh sistemov opravijo in zberejo določeno število ur oskrbe, ki jih lahko pozneje »unovčijo« v starosti. Odpirajo se tudi ambulante in zdravstveni domovi, ki jih ustanavljajo lokalne skupnosti, včasih tudi z infrastrukturo, namenjeno strokovnjakom za oskrbo starejših, ki bodo deloma nadomestili pomanjkanje zdravnikov. Preventivno zdravstveno oskrbo omogočajo tudi skupine za samopomoč, centri za zdravstveno svetovanje in novi koncepti zdravstvenega zavarovanja, pri katerih se ljudje medsebojno podpirajo.

Lastnina in denar kot oblika skupnega 

Temeljna podlaga skupnostne rabe virov v preteklih obdobjih je bila skupna lastnina. Zasebno lastnino je bilo mogoče v večjem obsegu prenesti v skupno last oz. lastnino obdržati v javni rabi in jo zgolj predati v dolgoročni zakup ali skleniti podoben dogovor. Znotraj in zunaj območja Alp obstaja vedno več organizacij, npr. BioBoden, fundacija Edith Mayron, društvo Bodenfreiheit ali stanovanjski sindikat Miethäuser-Syndikat, ki odkupujejo zemljišča in nepremičnine, jih obdržijo kot skupno last ter oddajo v najem ali zakup.   

Denar je naslednje področje, kjer je možno ustvarjati skupno dobro. Poznane so zadružne banke, ki ponujajo denar in kredite v manjšem obsegu (glej str. 14-17). Možno pa je storiti še korak dlje: sredi svetovne gospodarske krize leta 1932 je Wörgl na avstrijskem Tirolskem uvedel lastno plačilno sredstvo in s tem spodbudil zagon lokalnega gospodarstva. Drug primer iz tega obdobja je švicarska lokalna valuta WIR, ki obstaja še danes, saj jo uporablja 30.000 švicarskih podjetij, v ekonomsko težjih obdobjih pa pomaga pri ohranjanju uspešnega trgovanja med člani. Obstajajo še drugi primeri lokalnih eksperimentov z menjavo denarja, npr. lokalni valuti. chiemgauer ali roue v francoskih Alpah. (glej str. 9).

Samoorganiziranje v luči gospodarskih sprememb 

Pogosto se aktivnosti, povezane s skupnim dobrim, pojavijo takrat, ko se občine vključijo v reševanje infrastrukture ali financiranja zagona podjetja. Številne občine se tega zavedajo in seveda tudi poznajo veliko učinkovitost samoorganiziranja državljanov. Razvoj in ohranjanje aktivnosti, povezane s skupnim dobrim, krepita skupnosti tudi v tem, da se spoprijemajo z upočasnitvijo gospodarske rasti, kar je, kot kaže zadnjih nekaj let, neizogiben trend. Skupno, commons, krepi tudi odpornost proti morebitnim prihodnjim strukturnim motnjam, pa naj gre za spremembe v turizmu (glej str. 19) ali korenite spremembe v industrijskih sektorjih, npr. v avtomobilski industriji ali energetski oskrbi.

Kako krize preoblikujejo gospodarstvo

V gospodarskih sistemih, ki so usmerjeni v rast, so alternativni koncepti ekonomskih niš vedno znova tema javne razprave o novih praksah. Zaradi nepričakovanih dogodkov in kriz so koncepti niš postali prevladujoči trend: denimo Nemčija in Švica sta se zaradi jedrske nesreče v Fukušimi na Japonskem leta 2011 odločili za opustitev jedrske energije. Njuna odločitev izhaja iz družbeno-politične razprave in tehnološkega razvoja na področju alternativnih virov energije v predhodnih treh desetletjih, prav tako je na to vplivalo gibanje proti jedrski energiji. Politika je v procesu postopnega zapiranja jedrskih objektov lahko stavila prav na družbeno razpravo in izkušnje.

Drug primer, kako preiti iz niše v prevladujoči trend, je sistem souporabe avtomobila. Ideja, ki so jo v poznih osemdesetih razvili v sosedskih skupnostih, se je v začetni fazi širila sprva bolj zadržano, velik napredek razvoja v informacijski tehnologiji pa tudi pri sistemi GPS so pripomogli, da je souporaba avtomobila prešla v ponudbo storitev na nacionalni in nazadnje še na mednarodni ravni. IT in  GPS sta nadomestila zaupanje, zanesljivost in socialni nadzor, ki so bili na začetku še ključnega pomena, da je sistem souporabe lahko sploh deloval. V trenutni koronakrizi pa so podjetja zaradi varčevanja začela vse pogosteje ukinjati vozne parke in uvajati souporabo avtomobilov, s tem pa so poskrbela za širjenje tega koncepta.

Vir in nadaljnje informacije: www.cipra.org/alpe-na-odru