Podnebne spremembe so v polnem razmahu, globalni izpusti CO2 se bodo še naprej povečevali - zadnje leto so bili tako visoki kot še nikoli doslej. Istočasno pa nam znanost sporoča vedno nova spoznanja o morebitnih posledicah podnebnih sprememb na ljudi in okolje. Pogosto so se kot resnične izkazale trditve iz preteklosti, le da je razlika v tem, da se pričakovane posledice pojavljajo še hitreje oz. so intenzivnejše.
Vsi smo si edini glede cilja: globalno segrevanje ne sme preseči dveh stopinj Celzija (globalne) povprečne temperature, saj bo le tako mogoče zmanjšati tveganje, ki ga prinašajo nepredvidljive posledice. Le tako bo mogoče omejiti tveganje za globalne pojave (t. i. tilt-effects), kot je na primer taljenje ledu na Grenlandiji. In samo tako bo mogoče preprečiti, da bi podnebni sistem povsem iztiril. Þe hočemo doseči ta cilj, je treba temeljito okrepiti varstvo podnebja. Za industrijske države, s tem pa tudi za alpske države, to pomeni, da bo treba do leta 2050 izpuste toplogrednih plinov zmanjšati za najmanj 80 odstotkov.
Istočasno se je treba začeti prilagajati na podnebne spremembe, ki se že dogajajo in jih ne moremo več preprečiti. Vseeno je, kateri cilji zmanjševanja bodo v dogledni prihodnosti sprejeti in nato tudi, upajmo, uresničeni; globalno segrevanje se bo zaenkrat nadaljevalo - s hudimi posledicami za ljudi in okolje in navsezadnje tudi za Alpe.

Varstvo podnebja kot tržna niša
Zaradi velikih izzivov ni posebno presenetljivo, da so se v zadnjih letih okrepila politična prizadevanja za varstvo podnebja in prilagajanje na podnebne spremembe. Tak trend se odvija tako na nadnacionalni kot tudi nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Tudi številna podjetja so "odkrila" podnebje, pa naj bo kot obetajočo se tržno nišo, kot sestavni del t. i. socialne odgovornosti gospodarskih družb (corporate social responsibility) ali pa enostavno zato, ker so ponujane storitve in proizvodi v najširšem smislu pogojeni z vremenom in podnebjem. Dodatne pobude oblikujejo tudi zasebniki in nevladne organizacije, posledica pa je občutno povečevanje števila podnebnih ukrepov.
In katere so konkretne dejavnosti, ki se izvajajo v Alpah? So pričakovanja, ki se navezujejo na podnebne ukrepe, tudi v resnici izpolnjena? CIPRA se je o tem želela sama prepričati in je začela izvajati projekt cc.alps: Podnebne spremembe - mislimo korak vnaprej, v okviru katerega je preverila uspešnost ukrepov varstva podnebja na območju Alp. Namen projekta je širši javnosti omogočiti dostop do ukrepov, ki so v skladu z načeli trajnostnega razvoja, in opozoriti na ukrepe, ki imajo lahko negativne posledice za naravo in okolje kot tudi na družbeno infrastrukturo in gospodarstvo (glej prispevek na str. 8).

Ciljne konflikte je treba predvideti pravočasno
CIPRA je na območju Alp zbrala okoli 300 ukrepov varstva podnebja, kar se zdi na prvi pogled spoštovanja vredna številka. Ob natančnejšem pregledu pa se je pokazalo, da je pri večini ukrepov njihovo področje učinkovanja razmeroma ozko in precej omejeno. Le kakih 10 odstotkov raziskanih ukrepov je bilo označenih kot zglednih, vse druge pa bo treba z vidika upoštevanja trajnostnega načela bolj ali manj izboljšati.
Težava je namreč v tem, da projekti ne upoštevajo ali premalo upoštevajo negativne stranske učinke podnebnih ukrepov. V prihodnje bo treba bolj opozarjati na doslej premalo upoštevane ciljne konflikte z drugimi politikami, npr. na škodljive vplive na varstvo narave in krajine prek spodbujanja rabe obnovljivih virov energije. Ali res želimo še zadnje naravne tekoče vode žrtvovati za proizvodnjo električne energije?
Preseneča majhno število ukrepov za prilagajanje na podnebne spremembe. Poleg tega so ti ukrepi ocenjeni precej slabše od ukrepov za zmanjševanje vpliva podnebnih sprememb. Zagotovo je to povezano z "naravo" prilagoditvenih ukrepov, saj so ti usmerjeni v vplive podnebnih sprememb in se torej borijo proti simptomom. Sicer pa je natančnejša analiza naključnih primerov pokazala, da je večina ukrepov prilagajanja zelo enostranskih in reaktivnih in da zato ne izpolnjuje zahtev enovite in v prihodnost usmerjene podnebne politike. Značilen primer je turizem, ki vztraja pri umetnem zasneževanju in to tudi na območjih, kjer se že leta borijo s pomanjkanjem snega, pa čeprav postaja vse bolj očitno, da snega, ki ga ni, v prihodnje ne bodo mogli nadomestiti niti snežni topovi.

Potrebujemo celovit pristop
Prevladujejo podnebni ukrepi tehnične narave. Ti so sicer zelo konkretni, izvajati jih je razmeroma lahko, vendar pa je zanje značilno tudi, da so bili v nadpovprečno visokem številu slabo ocenjeni. Ukrepi za povečanje energijske učinkovitosti, če omenimo le en primer, ne zadoščajo, zlasti zato, ker absolutna raba energije še naprej raste in tako izničuje vse prihranke. Občutno bolje so se izkazali podnebni ukrepi, ki si prizadevajo uresničiti celovito strategijo. Pomembno je, da se vse strategije, ki med seboj povezujejo tehnične, a tudi vzgojne, finančne, strateške in pravne ukrepe, tudi hitro uresničujejo. Tehnika sama po sebi torej še ne zadostuje. Potrebujemo kombinacijo različnih tipov ukrepov, ki bodo med seboj dobro usklajeni: take izvajajo, recimo, v občini Mäder/A ali v dolini Achental/D (glej www.cipra.org/sl/cc.alps/cc.alps).
Podobne rezultate je pokazala tudi raziskava ukrepov, ki se izvajajo na lokalni ravni: visok delež, razmeroma enostavna izvedba in relativno slaba ocena. Poleg tega je področje učinkovanja ukrepov na lokalni ravni omejeno, medtem ko je področje učinkovanja ukrepov na nacionalni in transnacionalni ravni občutno večje, vendar se ti le redko ustrezno izvajajo. Pri analizi, ki je bila opravljena okviru projekta cc.alps, so se tako najbolje odrezali ukrepi, ki se izvajajo na ravni manjših do večjih regij, torej od doline do kantona ali zvezne dežele itd.
Večina ukrepov se izvaja tam, kjer nastaja največ CO2 in kjer je zato mogoče tudi prihraniti največje količine CO2: na energetskem področju (npr. raba alternativnih virov energije), pri gradnji in sanaciji objektov (npr. spodbujanje gradnje energijsko učinkovitih stavb) in v prometu (npr. nadaljnji razvoj javnega prometa). Praviloma pa je vsota dejanskih prihrankov CO2 s pomočjo vseh ukrepov na enem področju nesorazmerna z dejanskim izpusti CO2 in možnostim prihranka CO2 na posameznem področju. Pozornost zbuja tudi, da so slabo zastopana področja, ki so zelo občutljiva na spremembe v podnebju, denimo kmetijstvo in vodno gospodarstvo. Tudi urejanje prostora kot klasična presečna naloga doslej ni imela vidnejše vloge, pri čemer bi se prav na tem področju dalo doseči še marsikaj, npr. s prilagojenimi gradbenimi predpisi, s spodbujanjem razvoja naselij z malo prometa ipd.

Le kaplja v morje
Nekaj je jasno: doslej sprejeti ukrepi nikakor ne zadoščajo, da bi bili kos izzivom podnebnih sprememb in to niti glede potrebne prilagoditve niti glede odgovornosti Alp do podnebne politike. Občutno je treba povečati število ukrepov, predvsem pa izboljšati njihovo učinkovitost. Poleg tega je preveč ukrepov, ki so osamljeni. Sedanja izmenjava izkušenj in znanja ne zadostuje in jo je treba izboljšati. Prilagajanje in zmanjševanje je treba načrtovati istočasno. Le tako bo mogoče, denimo, preprečiti, da energijsko intenzivni prilagoditveni ukrepi procesa podnebnih sprememb ne bodo pospešili. In tudi pri povezovanju različnih prostorskih ravni je še veliko možnosti za izboljšave. Povedano drugače - marsikaj je že bilo storjenega, marsikaj pozitivnega, a treba bo storiti še veliko več.
www.cipra.org/sl/cc.alps