Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Usodna napaka zglednega učenca

16.11.2010 / Matthias Göschke
Hitra cesta S 36/S 37: avstrijsko politično samouničenje - "Novih avtocest v Alpah ne bo!" je nekoč zahtevala Avstrija. Danes alpska država sama pripravlja milijardni projekt gradnje hitre ceste S 36/S 37, ki je v nasprotju z vsemi razumnimi načeli prometne politike. Kateri so interesi in vplivi, ki se skrivajo za megalomanskim projektom?
Sündenfall des Musterschülers
Image caption:
Sündenfall des Musterschülers © Florian Wallner
Se še kdo spominja? Avstrija je bila v devetdesetih letih najtrdovratnejši pogajalec, ko je šlo za prometni protokol Alpske konvencije in iz le-tega izhajajočo prepoved gradnje novih avtocest v Alpah. Predvsem okoljske organizacije so takrat togo stališče države kritizirale in ga utemeljevale z argumentom, da avstrijsko nasprotovanje ogroža sprejetje ostalih protokolov. Pogajalski poker se je nazadnje iztekel z zmago Avstrije, ki je uspela uveljaviti prepoved gradnje avtocest - s prepovedjo naj bi bili tako na občutljivem alpskem območju enkrat za vselej izključeni veliki cestni projekti. Zato je toliko bolj presenetljivo, da Avstrija danes pripravlja projekt gradnje povezovalne ceste S 36/S 37, ki diametralno nasprotuje
njenemu dosedanjemu stališču.

Okrniti naravo in zadrgniti mošnjiček
S 36/S 37 je aktualen avstrijski projekt hitre ceste, ki naj bi z investicijo okoli 2,8 milijarde evrov vzpostavil novo, neprekinjeno in visokokakovostno povezavo, ki bi segala od Dunaja čez Alpe prek Semmeringa, po dolinah rek Mürz in Mure in skozi naravni park Zirbitzkogel-Grebenzen do srednje Koroške in severne Italije. Nova cestna povezava bi bila v primerjavi s sedanjo, ki pelje skozi Gradec, krajša za približno 30 kilometrov, s tem pa bi bilo v Alpe preusmerjeno občutno več prometa z drugih cest zunaj alpskega prostora - torej ravno nasprotno od tega, kar je bil prvotni namen prometnega protokola. Posledice nove čezalpske povezave bi bile hude. Obseg prometa v regiji bi se potrojil, promet težkih tovornih vozil bi se celo početveril. Predvidoma bi cesto S 36/S 37 v 24 urah prepeljalo okoli 6700 tovornjakov, kar je okoli 10 odstotokov več kot leta 2009 na Brennerju. Ekološko dragocena regija z naravnim parkom bi bila nepopravljivo uničena. Tesni dolini rek Mürz in Mure bi postali druga dolina reke Inn, kjer zaradi sorazmerno ozke doline in tranzita, ki poteka s severa na jug, v zadnjih treh desetletjih prihaja do neznosnega stalnega obremenjevanja prebivalstva. Ljudje globoko obžalujejo, da so v šestdesetih letih privolili v gradnjo ceste. Imisije bi današnji trajnostni turizem odpravile za vedno, ASFINAG, avstrijska družba za avtomobilske in hitre ceste, pa bi letno pridelal
180 mio. evrov izgube. Dejstvo je, da za projekt s prometnopolitičnega vidika ni nobene potrebe.
Kaj lahko odgovornega nosilca odločitev pripravi do tega, da forsira megaprojekte, ki niso potrebni ter nasprotujejo zdravi pameti, jasnemu besedilu prometnega protokola Alpske konvencije in volji večine prebivalstva? Pravzaprav nič, bi lahko rekli.
Splošno znano je, da obstajajo organizacije, ki imajo korist od gradnje velikih projektov. Kako daleč sega njihov vpliv, lahko samo špekuliramo. A ko širša javnost oceni, da je določen projekt nesmiseln, neekonomičen in bolj ali manj tudi nezaželen, ima tudi tak vpliv svoje meje. Dejansko ga v tem trenutku na strani politike javno podpira le še Kristina Edlinger-Ploder članica štajerske deželne vlade, pristojna za promet.

Račun je preprost
Zakaj deželna prometna ministrica podpira gradnjo ceste S 36/S 37, lahko izvemo v medijih: s preusmeritvijo prometa z deželne na hitro cesto Edlinger-Ploderjeva pričakuje razbremenitev lastnega proračuna za ceste. Deželne ceste mora vzdrževati dežela, medtem ko je za financiranje hitrih cest pristojen ASFINAG. Po ocenah lahko deželni prometni resor pri prvem, 22 kilometrov dolgem cestnem odseku letno privarčuje okoli 200.000 evrov. Istočasno pa bi ASFINAG, s tem pa z zmanjšanjem davkov in dividend kot edina delničarka navsezadnje tudi država, zaradi stroškov financiranja, vzdrževanja in upravljanja tega odseka ceste imel letno izgubo okoli 40 mio. evrov - kar je zvezni deželi Štajerski povsem vseeno.
Še huje: zaradi gradnje bi dežela izgubila zvezne subvencije v višini 1,1 mio. evrov letno. Očitno je štajerskemu prometnemu resorju to popolnoma vseeno, saj izguba ne bo bremenila njegovega prometnega proračuna, temveč čisto na splošno samo deželni proračun. To pomeni naslednje: da bi štajerski prometni proračun razbremenili za okoli 200.000 evrov letno, je treba privoliti v izgubo dežele v višini 1,1 mio. evrov in izgubo
države v višini 40 mio. evrov letno.

Pravica za vsako ceno?
Škandalozno, predrzno ali enostavno pregnano - ravnanje deželne ministrice za promet je dobilo podporo v nedavno sprejeti odločbi avstrijskega zveznega sodišča (V 78/09), ki je obsežno metodologijo - med drugim obstoječi predpisi preprosto niso bili uporabljeni - prišlo do (začasne) sklepne ugotovitve, da se hitra cesta sme graditi. Je bilo pri tem pomembno dejstvo, da je ena od sodnic ustavnega sodišča obenem predsednica nadzornega sveta ASFINAG in poleg tega družabnica v enem od največjih avstrijskih proizvajalcev cementa, ki ima tri obrate v neposredni bližini načrtovane hitre ceste? To je seveda čista špekulacija, ki je ne moremo dokazati. Da je bila odločitev povezana z dejstvom, da je referenta ustavnega sodišča, ki je pripravil osnutek odločbe, imenovala stranka vodje deželnega prometnega resorja Kristine Edlinger-Ploder, ki bi lahko tudi v prihodnje imela nemajhen vpliv na poklicno pot omenjenega sodnika, je ravno tako le domneva. Zato se avtor distancira od tovrstnih nedokazljivih
domnev, ugibanj in podtikanj.


Vir: Alpe na odru, št. 94 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4542)