Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Od kod raznovrstnost?

20.03.2008 / Josef Reichholf
Bogastvo biotske raznovrstnosti v Alpah je posledica posebnih prilagoditev rastlin in živali na življenjska okolja, a tudi na različne načine človekove rabe. Katere funkcije pa izpolnjuje taka raznovrstnost in kako bogati življenje v Alpah?
Na območju Alp živi na desettisoče različnih vrst živali in rastlin. Stopnja biotske raznovrstnosti je tukaj večja, ponekod celo občutno večja kot na enako velikih površinah ravninskih predelov srednje Evrope. Gore in doline namreč ustvarjajo ekološke strukture, ki vplivajo na razvoj in ohranjanje vrst. Temu nikakor ni vzrok le dejstvo, da se v južnem delu Alp začenja prehod na sredozemsko območje flore in favne, temveč predvsem strukturiranost gorske pokrajine. Gore delujejo kot otoki, doline pa kot pregrade med njimi. Življenjske razmere posameznih območij se med seboj močno razlikujejo, odvisno od osojne ali prisojne ekspozicije, različne nadmorske višine ali pa drugačnih kamnin.

Raznovrstnost kot posledica prilagoditve
V višjih predelih so se od konca zadnje ledene dobe obdržale rastline in živali, ki bi sicer morale slediti umikajočim se ledenikom visoko na sever. Za številne alpske rastline in živali je značilna t.i. alpsko-arktična slika širjenja. Vendar pa njihovega pojavljanja v Alpah ne moremo enostavno poistovetiti z večinoma večjimi areali "severnih sorodnikov", saj so od njih ločeni že več kot 10.000 let. Zaradi tega so se lahko začeli evolucijski procesi. Ostale populacije, ki so se pojavile na otokih v Alpah, so se izločile iz dedne zasnove začetnih vrst in se pomaknile k središčem novih razvojnih poti. Številne vrste, ki so razširjene v Alpah in na severu, se zato delijo v samostojne podvrste. Šele sodobno molekularno-biološko raziskovanje je odkrilo, kako velike razlike so že nastale med njimi. Pri žuželkah, zlasti pri metuljih, je spremembe mogoče opaziti na odtenkih vzorcev na krilih ali pri izbiri lokalnih krmnih rastlin. Samo sesalci in ptiči, ki so manj odvisni od zunanjih razmer, skrivajo v svoji notranjosti, kar se je po ločitvi v obdobju po ledeni dobi že zgodilo v njihovi dedni zasnovi in do katerih sprememb je že prišlo. Mutacije, variacije so surovina evolucije. Za živalski in rastlinski svet Alp je značilna močno povečana stopnja raznovrstnosti pojavitev in naravnih variacij. Številne "črne varietete", ki se v višjih legah pojavljajo med živalmi, ter poseben zaščitni plašč pri rastlinah opozarjajo, da se z višino povečuje tudi učinek UV-sevanja, kar vpliva na dedno zasnovo. Poleg tega gorski svet številnim vrstam, ki so jih ljudje "pregnali" v višje lege, omogočajo umik v naravno okolje, ki ga ljudje tako intenzivno ne uporabljajo oz. ga še niso spremenili. To se kaže zlasti pri sesalcih in velikih pticah.

Raznovrstnost zaradi rabe
Bogastvo alpskih vrst s svojimi posebnostmi pa ni le rezultat naravnega razvoja, ki poteka že desettisoče let ali pa sega še dlje v preteklost. Alpska narava, prepuščena sama sebi, tolikšne raznovrstnosti ne bi ustvarila. K njenemu nastanku so odločilno pripomogli ljudje. Različne vrste rabe tal, zlasti pašne rabe, so ustvarile odprta, osončena zemljišča, kjer bi se sicer zarasel enoličen gozd. Večina visokogorskih pašnikov oz. planin je nastala zaradi planinskega gospodarstva, ki je v času Rimljanov in predrimsko-keltskega naseljevanja tudi dalo ime Alpam: v nemščini travnatemu pašniku v visoko- ali sredogorju recedo Alpe/Alm, in prav paša živine je bila in je še sedaj tista, ki je naravi in kulturi tega gorstva dala poseben pečat. Živina in rastlinje, na katerem se ta živina pase, kar je prilagojeno naravni produktivnosti visokogorskih pašnikov, sta povzročila, da je nastala posebna biotska raznovrstnost, ki jo cenimo še danes. Paša je ustvarila mozaik različnih pogojev rasti. To ugodno vpliva na rastlinske vrste, ki sicer v tekmi z močnejšimi tekmeci dolgoročno ne bi imele nobenih možnosti. Paša rastlinje "sortira" glede na vrste, ki jih živina bolj ceni, in na vrste, ki se jim izogiba. Paša med drugim ustvarja majhne strukture v gorskem svetu, ki je že tako in tako strukturn,ki jih podnebje na določenem območju sploh dopušča. Podobno velja za gozdove, ki so zaradi tradicionalnega gospodarjenja postali bogatejši, kot bi bili samo po naravni poti.
Raba pokrajine se je ob tem spreminjala glede na kulturno tradicijo. Za vsako od kulturnih skupin, ki se je naselila na območju Alp, so bile zaradi vpliva socialnih in političnih sistemov ter verskega prepričanja značilne številne posebnosti pri ravnanju z naravo - tako je vsaka od njih na svoj način oblikovala naravno okolje, ki jo je obkrožalo.
Že tisočletja se na najrazličnejše načine prepletajo naravni pogoji in kulturni vplivi, ki so in so bili tudi v preteklosti vir razgibane raznovrstnosti. Prav zato, ker za človeka in živali ni tako
preprosto spopadati se z vremenom in razmerami na terenu, so v stoletjih kmetijske rabe zemljišč nastale številne, lokalnim razmeram prilagojene vrste domačih živali. Storilnost mnogih, verjetno pa kar večine, je bila morda manjša kot pri njihovih "žlahtnih" sorodnikih iz hlevov v nižinskih predelih. Vendar pa se "storilnost" ne nanaša le na visoki donos mleka ali mesa na leto ali na žival, temveč tudi na to, kako se žival spopada z življenjskimi razmerami. In na tem področju so s pomočjo kmetijskih poskusov in različnih primerov vzreje v Alpah nastale oblike visoke storilnosti, ki so mnogo bolje prilagojene na življenje ob vznožju gora in na njih. Tako pasme domačih živali očitno in nedvoumno odražajo to, kar v celoti odlikuje živo alpsko naravo: prilagajanje posebnim razmeram za življenje.

Raznovrstnost kot kapital
Domače živali nam kažejo, da ena pasma ne more biti sposobna vsega in da je določena oblika storilnosti zelo primerna za neko regijo, medtem ko za neko drugo, kjer vladajo drugačne razmere za življenje, ta sploh ni primerna. V gozdarstvu to poznajo že dve stoletji in zato poskušajo vzgojiti nove nasade s semeni dreves, ki bodo primerna za določeno območje, ali z mladimi drevesi. Te danosti so pomembne z ekonomskega vidika, saj preprečujejo stroške in izboljšujejo donos. Na celotnem področju turizma gre za denar, investicije in donos. Þe bi bile gore samo zamenljive kulise za oštevilčene vrhove, katerih gozdovi in doline bi bile povsod enake, in če ne bi bilo več pisanih cvetličnih travnikov, polnih metuljev, jih ljudje ne bi več obiskovali. Isto velja za kulturno raznovrstnost. Širša je ponudba, bolj raznolike so možnosti za uresničenje idej in inovacij, pa tudi možnosti za potešitev radovednosti in za doživetja.
"Variatio delectat" so dejali že stari Rimljani in s tema dvema besedama izrazili to, kar velja še danes in bo veljalo tudi v prihodnje: sprememba, raznolikost je tista, ki razveseljuje, in ne enoličnost. Predstave o kloniranih identičnih ljudeh nas je groza. Tako zelo pomembne so razlike in tako tesno je raznolikost povezana z našim lastnim življenjskim občutkom. Þutimo, da je dobro in da je prav razlikovati se od drugih ljudi. Šele pred kratkim smo se začeli zavedati, da ima to dejstvo globlji biološki smisel, kajti zunanja raznolikost je v skladu z notranjo, zlasti v imunskem sistemu. Þim bolj mu je ta podoben, lažje se kužne klice prenesejo in izognejo kontroli notranje obrambe tako pri ljudeh kot tudi v naravi. Raznovrstnost pomeni zavarovanje pred spremenljivo usodo življenja in je torej tudi vrednota za prihodnost.