Potok, v katerem se je odtok vode znižal na najmanjšo možno mero, slap, ki je izgubil svoj nekdanji lok, napis, ki sprehajalce ob reki opozarja na nevarnosti nenadnega dviga njene gladine... Na vse te prizore danes naletimo pri skorajda 90 odstotkih tekočih voda v alpskem prostoru. Po podatkih upravljavcev hidroenergetskih objektov je na tem območju izkoriščenih kar 90 odstotkov potenciala vodne energije. Raba tekočih ekosistemov, ki se je začela v prejšnjem stoletju, trajno vpliva na sposobnost delovanja tekočih voda, raba hidroenergije pa ima poleg tega še nezaželene posledice na dinamiko in biotsko raznovrstnost vodotokov. Pomoči ne moremo iskati niti v veljavni zakonodaji.

Varstvo podnebja na eni, minimalni odtok na drugi strani
Hidroenergetski lobi upravičeno zatrjuje, da oskrba s tovrstno obnovljivo energijo ne prispeva k povečanju emisij toplogrednih plinov. Negativno ocenjuje okvirno vodno direktivo Evropske unije, ker naj ta ne bi upoštevala ekonomskih vidikov in prispevka hidroenergije k varstvu podnebja. Vse to spominja na izsiljevanje na račun varstva podnebja.

Neenotna zakonodaja v alpskih državah
V alpskih državah so področje, ki opredeljuje minimalne odtočne količine, uredili z ustrezno zakonodajo. Kot kaže raziskava švicarskega Zveznega urada za okolje, gozd in krajino (BUWAL) iz leta 2004, so za urejanje tega področja v posameznih državah pristojni osrednji državni ali regionalni organi.
V Franciji zakon predpisuje zadostne minimalne količine, ki ohranjajo floro in favno, ne govori pa o kvantitativnih vidikih, ki jih za hidroenergetske objekte do 100 MW moči določijo prefekti departmajev. Za večje objekte sta pristojni ministrstvi za industrijo in za okolje. Določbe zakona morajo upoštevati vsi objekti, izjema so elektrarne na Roni in Renu.
Pogoji za določitev minimalnega vodnega odtoka so v Švici opredeljeni v zvezni zakonodaji, za njeno izvajanje pa so pristojni kantoni. Zakonodaja velja le za nove objekte v okviru ukrepov, ki določajo podelitev koncesije, oz. za objekte, pri katerih je treba koncesijo obnoviti.
Na Bavarskem morajo minimalne vrednosti vodnega odtoka, ki se določajo na deželni ravni, upoštevati samo tisti energetski objekti, ki jim je bila koncesija podeljena po letu 1998.
V Italiji to področje ureja zakon, ki so ga leta 1989 sprejeli na nacionalni ravni in ga uresničujejo v deželah in pokrajinah. Izvajanje zakona v alpskih regijah je nepopolno. Hidroenergetski objekti, ki jim je bila koncesija podeljena pred spremembo zakona o varstvu voda iz leta 1985, v Avstriji niso zavezani k upoštevanju novih določb, ki veljajo za minimalni vodni odtok. Dežele lahko pravno ukrepajo le v primeru, če to zahteva javni interes, kar pa se doslej v praksi še ni zgodilo. Avstrija je tudi edina alpska država, ki minimalne odtoke izračunava za vsak vodotok posebej, saj shema, ki bi to področje urejala na državni ravni, ne obstaja.

Pri proizvodnji električne energije znašajo izgube od 1,6 do 30 odstotkov
Vsaka država in celo vsaka regija si za določanje vrednosti minimalnega odtoka izbere svojevrsten sistem obračunavanja, to pa za upravljavce hidroelektrarn pomeni izgube v proizvodnji. V Franciji ocenjujejo, da izgube pri proizvodnji električne energije dosegajo od 1,6 do 5,7 odstotka, v Švici okoli 6 odstotkov, v Nemčiji od 8 do 10 odstotkov in v Italiji med 10 in 30 odstotki.
Čeprav se zdi, da so taki številčni podatki z vidika odpiranja trga z električno energijo ekonomsko povsem relevantni, pa je nujno potrebno tudi sprejetje okoljevarstvenih ukrepov, če želimo, da se bo vodna energija uveljavila kot ekološki obnovljivi vir energije.