Ur. - Odnosi med mestom in podeželjem so se v tem smislu temeljito spremenili. Kot vse bolj izginjajo meje med različnimi prostori, se izgublja tudi pomen posameznih pojmov: kje se konča mesto in kje se začne podeželje? Poleg tega podeželski prostor ni povsod enak: obstajajo dinamična območja v okolici mest, uspešne turistične regije, tudi spalna naselja v predmestjih in odročne stranske doline, kjer poteka intenziven proces odseljevanja. Kaj je torej mesto, kaj podeželje? Tradicionalni miselni vzorci in sheme niso več primerni, da bi z njimi lahko izrazili celovitost resničnih razmer in predvsem sprememb, ki se z bliskovito hitrostjo odvijajo tako v alpskem prostoru kot zunaj njega.

Odprtost (miselnih) prostorov
Taka dinamika lahko privede do drugačnega dojemanja prostora. Giovanni Bettini (Legambiente Valtellina) se je zavzel, da bi mesto in podeželje skupaj ustvarjala nova "okolja", kraje, ki bodo več kot samo prostor, kraje, ki bodo sposobni porajati emocije in nove identitete. Pri tem ne bo nujno le stalno sledenje spremembam, te bo treba tudi prenesti v prakso! Za to so potrebni večja sposobnost dialoga, odprtost (miselnih) prostorov, nove oblike sodelovanja in zastopanja.

Primer novega odnosa do mesta in podeželja je pokazala Sybille Zech (Büro Stadtland) na primeru projekta "Vision Rheintal": na podlagi široko zasnovanega procesa sporazumevanja in načrtovanja so sodelujoči poskušali opredeliti, kakšna bo prihodnja podoba urbanega prostora, ki je v predstavah prebivalcev še vedno podeželski prostor.

Kot meni Joelle Salomon (geografinja in raziskovalka mestnih naselij), bi lahko mesta z odločnim in aktivnim delovanjem v prihodnjih letih lahko postala gonilna sila trajnostnega razvoja na območju Alp. Nasprotno se je Giorgio Oliveti (direktor "città del buon vivere", mednarodnega združenja Cittaslow) zavzel za večjo upočasnitev in za novo razlago tega pojma: upočasnitev kot pozitivna lastnost, kot alternativa mrzličnemu in homogeniziranemu mainstreamu, upočasnitev kot simbol preudarnosti in premiš-ljenega ravnanja glede prihodnosti, a tudi kot odgovor na nevarnosti, ki jih prinaša globalizacija.

Povezovanje kljub oviram
Andreas Weissen (clan žirije "Interesna skupnost Alpsko mesto leta") je opisal zgodovino mreže alpskih mest: kar se je pred skorajda desetimi leti začelo v Beljaku, se je danes razširilo na številna alpska mesta, ki si prizadevajo za kakovosten prostorski razvoj in tesno sodelovanje z domačim zaledjem, npr. v lokalnem prometu, rekreativnih dejavnostih, oskrbovanju z električno energijo itd.. Vsekakor so danes mesta v Alpski konvenciji premalo prisotna - v resnici sploh niso omenjena!

Kot je prepričan Friedrich Schindegger (Avstrijski inštitut za prostorsko planiranje), transnacionalno sodelovanje med alpskimi mesti ni preprosta zadeva: po eni strani pogosto ni skupnih vsealpskih interesnih področij in alpski prostor se tako rekoč pred našimi očmi v zaledju velikih zunajalpskih metropol drobi v posamezna območja, po drugi strani pa so politični programi, ki naj bi spodbujali intenzivnejše transnacionalno sodelovanje, povezani s tako velikimi administrativnimi ovirami, da dobro mišljeni poskusi in inovativni pristopi pogosto nimajo zaželenega uspeha. To sta na primeru Slovenije prikazala Bojana Omersel (strokovni vodja razovjnega centra Hosting Consulting) in August Lenar (direktor Logarske doline, d.o.o.).

Predavanja iz prvega dela konference so izpostavila naslednje točke:
* S pojmom "mesto" povezujemo pojme, kot so delovna mesta, gonilna sila, moč in odgovornost, s "podeželjem" pa pojme, kot so kmetijstvo, krajina, oddih, turizem, spalno naselje.
* Odnose med mestom in podeželjem je treba glede na meje, ki izginjajo, in pojme, ki izgubljajo prvoten pomen, opredeliti na novo in poiskati nove oblike sodelovanja. Pri tem je treba kot dejstvo sprejeti neprestane spremembe, ki smo jim priča in jih ne smemo dojemati le kot grožnjo, temveč tudi kot priložnost.
* Sodelovanje med alpskimi mesti ni noben luksuz, temveč je glede na skupno odgovornost, ki jo mesta imajo do alpskega prostora, nuja: tukaj so nakopičeni največji ekonomski, socialni in kulturni potenciali, tukaj je tudi zagotovljena kritična masa: kdo drug kot mesta bo lahko v alpskem prostoru poskrbel, da se bo nekaj dogajalo in da bo prihajalo do novih spodbud?
* V povezavi s sodelovanjem med mesti, a tudi med mestom in podeželjem postaja vedno pomembnejše vprašanje upravljanja (governance): kdo prevzema določene vloge, kakšna je pri tem odgovornost? Kako čim pravičneje in čim bolj transparentno oblikovati procese načrtovanja in odločanja? Ne primanjkuje dobrih vsebinskih idej, primanjkuje znanja in izkušenj pri izvajanju ukrepov, o tem, kako to storiti, saj je znanje o uveljavitvi razumnih in fleksibilnih struktur za nove oblike sodelovanja na številnih območjih še v začetni fazi. Najpomembnejša raven delovanja je postala regija, ki tvori skupen okvir za nove oblike sodelovanja med mestom in podeželjem.
* Nove oblike sodelovanja morajo izkoristiti obstoječe politike in instrumente: kdor čaka, da ga bodo oskrbeli drugi, ali pa kdor deluje sam, bo prej potegnil krajši konec kot tisti, ki iščejo sodelovanje z drugimi: ti imajo realne možnosti, da si v konkurenčnem boju med regijami izbolj-šajo svoj položaj.

Alpska ledina ali nosilec pobud?
Sobotna razprava se je začela s prispevkom Christian Schmida (ETH Studio Basel), ki je predstavil izsledke raziskave "Švica - urbanistični portret". Schmid je predstavil celotno območje Švice kot urbani prostor, ki ga sestavljajo različni tipi prostora. Njegove ugotovitve so v glavnem podobne rezultatom drugih projektov v sodobnem raziskovanju Alp, ni pa Schmid želel iz svoje analize izpeljati nobenih zaključkov, ki bi lahko vplivali na načrtovanje ali politične odločitve. Zlasti t.i. "alpsko ledino", kot imenuje obsežno območje na jugu Švice, bi bilo treba natančneje opredeliti. Kot ugotavlja Schmid, bi bilo treba zaradi globalizacije opustiti paradigmo uravnotežene poselitve prostora: pravica do "enakosti v prostoru" je fatalna in je ni mogoče ohraniti.

Nič čudnega torej, če je lahko Gion A. Caminada, eden od prebivalcev "alpske ledine", tem ocenam le delno pritrdil in se odzval na enak način, ko je periferijo izpostavil tudi kot nosilko pobud za ekonomsko močnejše regije alpskega prostora, recimo pri socialno-kulturnih vprašanjih. Caminada je predstavil devet tez, kako bi bilo mogoče okrepiti periferijo: morda z ukrepi prostorskega planiranja, ustreznimi metodami gospodarjenja v hribovskem kmetijstvu, novo arhitekturo, estetiko rabe. Velik izziv je zanj koncept naravnih parkov, saj obstaja nevarnost, da bodo "prebivalci postali služabniki središča". Vse ljudi, ki živijo v periferiji, je pozval, naj stvari sami vzamejo v roke, med seboj intenzivneje sodelujejo in razvoja prihodnosti ne prepustijo samo mestom.

Dejstvo je, je v razpravi poudaril Mario Broggi (svetovalec v svetu ETH), da se opuščena zemljišča nahajajo ravno na srednjih nadmorskih višinah. Urbanizacija in zaraščanje kmetijskih površin z gozdom sta torej vzporedna procesa, ki jasno kažeta aktualne tendence polarizacije v Alpah. Za tovrstne procese, povezane z globalizacijo, tudi v prihodnje nimamo rešitev na ravni regij. A kljub temu obstaja upanje, da se bo nekaterim območjem posrečilo najti uspešno pot iz lastne stiske. Marsikateri od 571 projektov, s katerimi so letos poleti kandidirali udeleženci natečaja v okviru projekta CIPRE "Prihodnost v Alpah", so lahko dober vzgled za bolj samozavestno izvajanje regionalizacije. Spremembe pri tem verjetno ne nastajajo v središču posameznih gospodarskih sektorjev, temveč na njihovem obrobju, s povezovanjem z drugimi sektorji, z vzpostavljanjem novih sektorskih in regionalnih partnerstev - med posameznimi podeželskimi regijami, med mesti, zlasti pa med mestom in podeželjem.