Zastoj je tisto, česar se Wendelin Einsiedler boji bolj kot česar koli. "Spet jih je treba zagnati," zakliče graditelj vetrnih elektrarn in se v pisarni prestopa z ene noge na drugo. Zunaj se lomijo veje, vse vrši v tem viharnem dopoldnevu, le njegovi beli orjaki so negibni. Zaradi močnih sunkov vetra so se vetrnice izklopile, da se ne bi zlomile kot drevesa.
Einsiedler vlada za računalnikom desetim vetrnim turbinam. S pritiskom na tipkovnico doseže, da se rotorji, dolgi kot dva prikoličarja, znova začnejo vrteti. Klik, in Haarberg sever na sosednjem griču se spet vrti. Klik, in Langenberg se vključi. Vihar je Allgäučanu močno premešal štrene. Þakajo ga že tovornjaki in bagri, 51-letnik z razmršenimi lasmi se mora odpraviti na gradbišči dveh novih vetrnih elektrarn. "Franz," dregne svojega brata z nogo že v gumijastem škornju, "zdaj se je spet ustavil Haarberg jug. Prevzemi ga ti!"
Glavni vetrolog, kot mu pravijo prijatelji, je v Wildpoldsried pripeljal ekološki razmah. Vas, v kateri živi 2500 duš, dosega vrhunsko kakovost pri varovanju podnebja in je že zdavnaj uresničila to, o čemer drugi več let le govorijo. Občina namreč proizvaja dvakrat več elektrike, kot je porabi. Wildpoldsriedčani za proizvodnjo energije uporabljajo tiste vire, ki jih v tem delu Bavarske nudi narava. Veter, ki v predalpskem svetu močno piha. Les iz smrekovih gozdov. Sonce, ki tu sije 1755 ur na leto. Rastline, iz katerih kmeti pridobivajo bioplin. Niti moč vaškega potoka ne gre v nič.
Občina se je v celoti odrekla jedrski energiji. Vendar pa se mnogi ognjevito branijo oznake "alternativci". V občinskem svetu ne sedi niti en pripadnik zelenih. Nekdanja trgovina z biološko prehrano je že pred leti črtala "biološke" izdelke iz svoje ponudbe. Zdrava hrana je bila za varčne Allgäučane predraga. Njihov prvotni motiv ni ekološka zavest, sicer bi imeli vrhovno zapoved trajnostne energetske politike jasneje pred očmi: najprej varčevati z energijo, kjer je to mogoče, zatem preučiti, kako pridobiti energijo, ki je še potrebna. Wildpoldsriedčanom gre pri širjenju rabe obnovljivih virov energije v prvi vrsti za denar. "Izplača se," je vodilno načelo občinske energetske politike. "Že samo s fotovoltaičnimi sistemi smo lani zaslužili 50.000 evrov," pove župan Arno Zengerle. Þe ne bi bila spomeniško zaščitena, bi Wildpoldsriedčani s sončnimi kolektorji opremili celo svojo vaško cerkev.

Sistem ogrevanja, primeren za Bavarsko
"Na Bavarskem imamo veliko lesa," je dejal Zengerle in tako pridobival podporo za gradnjo sistema za ogrevanje vasi z lesnimi peleti. Naprava je stala pol milijona evrov in pomeni skoraj 150.000 litrov kurilnega olja in 470 ton ogljikovega dioksida manj na leto. To Sigmund Hartmann pove vsakomur, ki ga obišče v kurilnici pod stavbo krajevne skupnosti.
Vidi se, da mu je naprava resnično v ponos. Šestinšestdesetletni upokojeni livar jo je celo sofinanciral. Grelec oddaja toploto v podzemne cevi, ki se končajo v mestni hiši in športni dvorani. Prijetno toplo je tudi vernikom v cerkvi kot tudi v domu družine Hartmann. Na majhno ogrevalno omrežje je priklopljenih 19 javnih in zasebnih stavb. "Kot projekt skupnosti se to izplača," se zaveda varuh sistema, ki bi tako ali tako moral investirati v novo gretje in zdaj privarčuje okoli 300 evrov letno. Kot mnogi krajani ima tudi on na strehi sončne celice za proizvodnjo tople vode. Slovo od olja je bilo za Hartmannove zelo pomembno. Kot prvo zato, ker odslej v kleti manj smrdi, kot drugo, ker je ta način ogrevanja cenejši, in kot tretje: "Ker je Straubing bližje kot Savdska Arabija," pove Sigmund Hartmann.

Zapravljivce energije odkrili z balonom
Wildpoldsried je medtem zaslovel tudi daleč zunaj meja regije, kar dokazujejo vpisi v Zlato knjigo občine: tako z Japonske kot z Bodenskega jezera, tako iz zelenih kot iz vrst strankarskih prijateljev CSU prihajajo ljudje, ki bi želeli posnemati katerega od vidikov energetske vasi. Župan gostom rad pove zgodbo o tem, kako se je na neobičajen način zavzemal za sanacijo starih stavb. Sredi zime so s toplozračnega balona posneli film. Glavni igralci so bile strehe. Þe je na njih še ležal sneg, je bila izolacija dobra, če pa se je bela odeja že stopila, je bil to za lastnika hiše znak, da mu toplota uhaja skozi streho. Energetsko potratne stare stavbe niso velik problem le v Wildpoldsriedu. Porabijo namreč 20 do 25 litrov kurilnega olja na kvadratni meter bivalne površine letno. S sodobno tehniko izolacije, zračenja in ogrevanja je mogoče to številko znižati na tri litre ali celo manj. To je investicija, ki se ob rastočih cenah kurilnega olja dolgoročno izplača.

Veliko poti vodi v Rim
"Pri varovanju podnebja ni prava le ena in edina pot," pravi Zengerle in v svoji pisarni v mestni hiši lista po zajetnem svežnju papirja, katalogu s primeri iz mnogih držav. "Učimo se od drugih." Naj bi ponoči pogasili cestne svetilke? Je mogoče z odplakami industrijskih obratov pridobivati toploto? Zengerle je katalog dobil pri allgäuskem Centru za energijo in okolje (krajše eza!) s sedežem v Kemptnu, ki občino spremlja že več let. Svetovalci oblikujejo nasvete, odkrivajo šibke točke in spodbujajo Wildpoldsriedčane k boljšemu energetskemu upravljanju skupnosti.
Zveni zapleteno, a v resnici je nadvse preprosto. Uslužbenci občine so vsak mesec spremljali porabo kurilnega olja, elektrike in vode v vrtcu, šoli, mestni hiši in gasilskem domu. Z odčitavanjem števcev se je kaj kmalu pokazalo, kdo porabi največ elektrike: v vrtcu so bili grelci nastavljeni na najvišjo vrednost, kar je pomenilo nepotrebno trošenje energije. Gasilski dom je bil zaradi netesnega ventila ogrevan tudi poleti. Tega ni nihče opazil. Ne le zbiranje podatkov, temveč tudi usposabljanje hišnice in optimalna nastavitev naprav sta del energetskega upravljanja, ki je v Wildpoldsriedu privedlo do dobrih rezultatov. Vas je v dveh letih in pol, ko je tekel projekt, privarčevala 6300 evrov. Zengerle to rad dokaže tudi z izračunom na žepnem računalniku na sončne celice, ki ga potegne iz predala pisalne mize.
Prejšnji večer se je sestal z novo občinsko skupino za energijo. Ta vključuje vetrologa, kmete, gradbeno biologinjo, strokovnjaka za informacijsko tehnologijo in uslužbenko uprave, ki se po službi sestanejo v mestni hiši. S pomočjo kontrolnega seznama si označijo, kaj so v vasi že dosegli. Kolikšna je poraba elektrike, kurilnega olja, goriva v njihovem kraju? Kolikšna je njihova proizvodnja? Kakšno je stanje lokalnega prometa, kaj se dogaja z mrežo kolesarskih poti? Je varovanje podnebja vsidrano v prostorskem načrtovanju?
Župan nerad maha okoli s predpisi in dvignjenim kazalcem. Z zasebnimi energetskimi podatki svojega petčlanskega gospodinjstva pa bi želel pokazati, da je z usmerjenimi varčevalnimi ukrepi nekdaj visoko porabo mogoče občutno zmanjšati, ne da bi okrnili kakovost bivanja in življenja. V ta namen išče še druge družine, ki bi lahko služile za zgled, kar je njegova najnovejša zamisel. Zabeleži se vse: od sušilca perila do žarnice. S svetovalcem nato poiščejo možnosti prihranka.
Te pri županu ni treba dolgo iskati: njegov veliki BMW ali eden njegovih motorjev. Kolesa na primer sploh nima. Ob tej temi se ljubitelj hitrih jeklenih konjičkov začne izmikati. Ne, majhen trilitrski avtomobil zanj ne pride v poštev, ima pa vsaj "varčnega dizla" in pojasni: "Porabi le osem litrov na sto kilometrov - to je vendar dobro za tako velik avto."