V Alpah je vedno več smučarskih prog, ki so opremljene s sistemi za umetno zasneževanje. Stališča, ki jih o tej problematiki zastopajo naravovarstveni in turistični krogi, si pogosto nasprotujejo. Poročilo, ki je sedaj na voljo v vseh štirih alpskih jezikih, vsebuje različna dejstva o zasneževanju tako z ekološkega kot tudi z ekonomskega vidika. Uvodnemu poglavju o začetkih in razvoju umetnega zasneževanja sledijo opis načina delovanja, navedbe o porabi naravnih virov zaradi snežnih topov, prikaz današnjega stanja v Alpah, raziskava stroškov in razprava o učinkih umetnega zasneževanja na okolje. Osnovni dokument zaključuje poglavje o podnebnih spremembah in nadaljnjih razvojnih možnostih zimskega turizma.
Na območju Alp danes zasnežujejo približno četrtino vseh smučarskih površin, pri čemer je opaziti trend izrazitega naraščanja. Sistemi zasneževanja se postavljajo v vedno višjih nadmorskih višinah, deloma celo na ledenikih, posledica tega pa so vedno bolj negativni vplivi na okolje. Zlasti obsežna gradbena dela (gradnja podzemnih sistemov cevovodne napeljave, vodni zbiralniki itd.) imajo na občutljive gorske ekosisteme izreden vpliv.
Samo v Avstriji so v zadnjih desetih letih v sistem umetnega zasneževanja vložili okoli 800 milijonov evrov. Za hektar zasneževanih smučišč znašajo investicijski stroški 140.000 evrov. Tu so še stroški obratovanja, ki naraščajo ravno tako kot poraba naravnih virov pri vedno višjih temperaturah. Od leta 1970 so se temperature v Švici zvišale v povprečju za 1,5°C, obračunski modeli pa napovedujejo zvišanje za nadaljnjih 1,4°C do 5,8°C do konca tega stoletja. Na območju Alp na splošno ni mogoče več z gotovostjo pričakovati zadostnih količin snežnih padavin, kar bi moralo postati izhodišče za razpravo o zavzemanju ali zavračanju umetnega zasneževanja.