Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Spremenjena geometrija odnosov in nova prepoznavnost

Več kot samo gore – z makroregionalno strategijo se spreminja tudi pogled Evrope na Alpe. © Roman Königshofer, flickr

Sodelovanje, ki presega meje alpskega prostora, omogoča nove perspektive. A nova alpska politika potrebuje predvsem vključevanje civilne družbe. Za obstoj v svetovni konkurenci je nujen koncept obveščanja in prepričevanja javnosti tako navzven kakor navznoter.

Politika na področju okolja in urejanja prostora, ki se izvaja na širšem geografskem območju, je danes v Evropi nekaj samoumevnega. Makroregionalna območja obsegajo sklopi ozemelj, kot so celotna regija Baltskega morja, Podonavje ali Sredozemlje. Tako široko zastavljen koncept ima v Alpah že dolgo tradicijo: uradna alpska politika obstaja že od sedemdesetih let, ko je bila ustanovljena Delovna skupnost alpskih dežel (Arge Alp), od devetdesetih let dalje pa z Alpsko konvencijo. V tem okviru so alpske države opredelile skupne izzive in oblikovale čezmejne rešitve. Pomembna področja delovanja so bili že od samega začetka prometna, energetska in okoljska politika ter turizem in kmetijstvo. Ob trenutni stagnaciji Alpske konvencije in novi strategiji EU za Alpe pa smo se danes znašli na prelomnici.

MAJHNI USPEHI Z ALPSKO KONVENCIJO

Leta 1991 so alpske države in EU podpisale Alpsko konvencijo in tako prvič oblikovale vsealpsko politiko trajnostnega razvoja. Začetnemu navdušenju v prvih letih Alpske konvencije je sledila streznitev. Zaradi poudarjanja nacionalnih partikularnih interesov je med pogodbenicami vedno znova prihajalo do političnih blokad. Tako denimo Alpska konferenca leta 2009 ni povsem sprejela inovativnih predlogov Nemčije glede akcijskega načrta za varstvo podnebja ali pa leta 2012 predloga Švice, da bi posledice energetskega prehoda določili kot prednostno nalogo. Ravno tako se je komajda kaj premaknilo pri skupni tranzitni politiki. A kljub neuspehom na velikem političnem odru ne smemo pozabiti uspehov, ki jih je Alpska konvencija vendarle dosegla, saj da nes vsealpsko sodelovanje uspešno poteka na številnih tematskih področjih in v okviru številnih projektov. Zaradi Alpske konvencije je prišlo do ustanovitve pri svojem delu zelo zavzetih mrež zavarovanih območij, mest, občin in znanstvenikov. Posamezne zvezne dežele, kot denimo v Avstriji, svojo politiko razvoja podeželja oblikujejo na podlagi Alpske konvencije. Izdelane so bile tudi medsektorske strokovne podlage, ki so bistvenega pomena za trajnostni razvoj alpskega prostora. Omeniti je treba še poročila o stanju Alp ter izsledke delovnih skupin in platform Alpske konvencije pri obravnavi številnih posebnih tematik. V Alpah smo bili tako marsikdaj priča tudi uspehom in ne le neuspehom. Prometna problematika ostaja, čeprav nerazrešena, še vedno na političnih agendah, številni pozitivni primeri pričajo o podpori prizadevanjem za varstvo podnebja. Na področju turizma in varstva narave ter pokrajine obstajajo inovativni usmerjevalni projekti in v številnih alpskih regijah bomo našli kulturne ustvarjalce, ki s svojim delovanjem prispevajo h krepitvi regionalne identitete in spodbujajo nov način razmišljanja v tem prostoru.

ALPE IZGINJAJO

Raziskovalec Alp Werner Bätzing opozarja na nevarnost izginotja Alp. Pri tem seveda ne misli samih gora – boji se, da bodo Alpe izginile kot samostojno območje s svojimi značilnimi lastnostmi. Istočasno Alpe vse bolj izginjajo tudi iz naše zavesti. Vzroki za to so spremenjene temeljne družbene vrednote in spremenjene navade ljudi pri preživljanju prostega časa, tu je tudi globalizacija politike. Ko je bila podpisana Alpska konvencija, je imela Evropska unija dvanajst članic, danes jih ima osemindvajset. Danes si Alpe za pozornost javnosti prizadevajo z opozarjanjem na občutno več tem kot pred leti, kar pa ne pomeni, da so danes izzivi manjši. Prekomerna raba urbanih regij na eni strani, se na drugi strani še vedno sooča s premajhno izrabo območij, za katera so značilni procesi odseljevanja in strukturna šibkost. Podnebne spremembe je na območju Alp občutiti občutno močneje kot drugod, posledice so vidne že danes. Alpsko pokrajino ogrožajo novi energetski projekti. Biotska raznovrstnost v Alpah, kot enem najpomembnejših območij biotske raznovrstnosti, se še naprej zmanjšuje.

ALI OBSTAJA VSEALPSKA IDENTITETA

Oblikovanje alpske politike izhaja iz zahteve, da bi za probleme, ki so enaki na celotnem alpskem območju, našli skupne čezmejne rešitve. CIPRA je to vizijo že zgodaj oblikovala, pri tem pa kot politični instrument predlagala Alpsko konvencijo. Pa lahko vsealpska identiteta, usmerjena k reševanju problemov, sploh obstaja ali je to samo tiha želja? Dejstvo je, da ljudje, ki živijo v različnih regijah od Ljubljane do Genove, prekomeren promet, množični turizem in naraščajočo rabo energije doživljajo kot obremenitev in da se zaradi tega izvajajo številni solidarnostni ukrepi, ki segajo prek regionalnih in državnih meja. A če se problemov želimo resno lotiti, je prek vsealpske identitete še mnogo pomembnejša racionalnost ozaveščene politike.

SODELOVATI MORAMO VSI

Glede na težje razmere v posameznih alpskih državah, EU kakor tudi na globalni ravni, se zastavlja vprašanje, kam sploh vodi alpska politika. Številni akterji alpske politike so se v zadnjih dvajsetih letih osredotočali na vzpostavitev vsealpskih struktur in njihovo uveljavitev na politični ravni. O tem priča množica konferenc, delavnic in sej, kar se odraža v skorajda nepreglednem številu dokumentov in publikacij. Pri teh dejavnostih je intenzivno sodelovala tudi CIPRA in botrovala ustanovitvi številnih alpskih ustanov. Vprašati se moramo, ali taka strategija danes še ustreza duhu današnjega časa in ali nas je resnično približala odgovorom na odprta vprašanja. Ali pa so se na ta način odgovorni morda še bolj oddaljili od prebivalstva in reševanja perečih problemov alpskega območja – le kako je sicer mogoče, da moramo po več kot dvajsetih letih Alpske konvencije resno razpravljati o tem, ali naj bo civilna družba del procesa v okviru priprave nove strategije EU za alpsko makroregijo (EUSAR) ali ne. EUSAR, ki povezave premika tudi prek alpskih meja, dejansko prinaša priložnosti in svež veter v rigidne strukture Alpske konvencije. Napredna alpska politika ne sme ostati zasidrana na območju Alp, kar velja tako za predstavnike alpskih regij kakor za vse, ki so dejavni na področju varstva narave in okolja v Alpah. Trajnostne rešitve je treba iskati v okoljski in trajnostni evropski politiki, ki je seveda prilagojena Alpam. Potrebujemo solidarno sodelovanje civilne družbe znotraj in zunaj alpskega prostora. Naš prvi cilj, ki ga bomo morali doseči, je ta, da postanejo Alpe vnovič prepoznavne kot pomembno kompenzacijsko območje v Evropi ter se tako ohranijo in okrepijo kot samostojen kulturni in ekološki prostor. Naloga CIPRE pa je, da kot vsealpska kompetenčna mreža obvešča in prepričuje javnost o pomenu varstva Alp in trajnostnega razvoja ter med seboj povezuje sodelujoče in zainteresirane strani.

Dominik Siegrist
predsednik CIPRE International
profesor Visoke tehniške šole Rapperswil (HSR), Švica

----------------------------------------------------

„ORODJA“ E VROPSKE U NIJE
Evropska unija želi s t. i. kohezijsko politiko okrepiti gospodarsko, socialno in teritorialno kohezijo, na primer z Lizbonsko pogodbo in strategijo Evropa 2020. Prav tako išče nove oblike sodelovanja – tukaj je treba omeniti makroregionalne strategije za Podonavsko regijo, regijo Baltskega morja in alpsko regijo. Problemi se rešujejo, če je le možno, na podlagi načela subsidiarnosti, ki temelji na pravici do samoodločanja in samostojnosti.
http://ec.europa.eu

 

Revija Alpe na odru je brezplačno objavljena na: http://www.cipra.org/alpe-na-odru

shranjeno pod:
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter