Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Druge informacije

Novice

Nevidna ženska roka

06.10.2015
Ženske se v arhitekturi težje uveljavijo in dosežejo prepoznavnost, poleg tega pa je prav na gorskih območjih večinoma samostojno opravljanje poklica pogosto težko uskladiti z družino.
Image caption:
Planinsko zatočišče Refuge Tonneau sta leta 1938 zasnovala Charlotte Perriand in Pierre Jeanneret. (c) Caue de Haute-Savoie

Štiriindvajsetletna Charlotte zbere ves pogum in stopi v arhitekturni biro v ulici Rue de Sevres 35 v Parizu, da bi se pri švicarskem arhitektu Charlesu Jeanneretu zaposlila kot oblikovalka. »Pri nas ne vezemo blazin,« ji suhoparno odgovori Jeanneret in pokaže vrata.
Pisalo se je leto 1927. Charles Jeanneret  je pozneje zaslovel kot Le Corbusier, Charlotte Perriand  pa se je uveljavila kot predstavnica avantgardnega oblikovanja, ki je temeljito spremenilo estetiko bivalnega prostora in uvedlo uporabo jekla in stekla za notranjo opremo.
Charlotte Perriand seveda ni bila edina, ki se je le s težavo uveljavila v svojem poklicu. Ženske so lahko samostojne poklice v številnih evropskih državah opravljale že od leta 1914, a šele Zaha Hadid je bila leta 2004 prva ženska, ki je prejela Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo, ki se podeljuje že od leta 1979. Število arhitekt, ki so članice poklicnih združenj, je povprečno za tretjino manjše v primerjavi z moškimi kolegi.    

Zakaj je arhitektk vedno manj?

Osrednji problem za take razmere je zagotovo združljivost poklica z družinskim življenjem. Obdobje, ko je treba čas posvetiti poklicu, so ravno leta, ko si večina žensk ustvari družino. Zlasti na podeželju in gorskih območjih ponudba otroškega varstva pogosto ni zadovoljiva. Delovna mesta s skrajšanim delovnim časom so redka. Arhitekturni biroji, ki jih vodijo ženske, so pogosto manjša podjetja ali podjetja z eno zaposleno žensko, pogosto tudi ne izpolnjujejo minimalnih pogojev za kandidiranje na večjih razpisih. V razpisnih komisijah običajno sedi le malo žensk, tako da pri vrednotenju projektov prevladuje moško stališče (gl. graf).
V Avstriji so ženske upravičene do treh let porodniškega dopusta. Kljub temu je Avstrija med alpskimi državami z 18-odstotnim deležem žensk v arhitekturnem poklicu na drugem najnižjem mestu. Najnižji delež izkazuje Švica z 12 odstotki. Najvišji delež ima s 65 odstotki Slovenija, sledijo ji Nemčija s 43 %, Italija z 38 %, kar je evropsko povprečje, in Francija s 33 %. Velika neenakost med ženskami in moškimi obstaja v vseh državah tudi pri plačilu, saj zaslužijo ženske na območju od Francije do Slovenije tretjino do polovice manj kot njihovi moški kolegi.  
Številne ženske, tudi v Alpah, so za obvladovanje težav poiskale kreativne rešitve. Da bi okrepile svoj položaj v poklicnih združenjih ali da bi s sodelovanjem na platformah usklajevale naročila in zmogljivosti, so se združile in se med seboj povezale. Primer za to je odbor civilnih tehničark pri Zbornici arhitektov in inženirjev za Tirolsko in Vorarlberg, ki se redno sestaja in želi vključiti ženski aspekt kot kreativen prispevek k reševanju družbenih in ekonomskih vprašanj.   
Za tehnične poklice bi lahko s ciljno usmerjenim obveščanjem navdušili že dijakinje. Več bi tudi moralo tudi biti žensk v vlogi vzornic, ki bi pokazale, da znajo arhitektke ravno tako dobro kot njihovi moški kolegi projektirati zgradbe, načrtovati območja ali pripravljati izračune konstrukcije.   

Nicoletta Piersantelli
CIPRA International, arhitektka in krajinska arhitektka

shranjeno pod: Alpe na odru