Projekt Econnect se po treh letih končuje. Ali to pomeni, da se lahko danes medved, ris in volk gibljejo nemoteno?
To ni bil cilj projekta. Za velike zveri, kot so medved, ris in volk, strukturne ovire komajda obstajajo. Zato pa obstajajo ovire v glavah ljudi: nekateri pokrajine pač ne želijo deliti z mesojedi. En pomembnih rezultatov projekta Econnect je, da smo koncept ovir začeli obravnavati povsem drugače. Pred tem smo se poskusili teme lotiti - gledano s prostorskega vidika - sorazmerno omejeno Vendar pa smo spoznali, da mora biti prehodnost celotne pokrajine neodvisna od posameznih področij. Ta preobrat od pojma klasičnega koridorja do prehodne matrike v pokrajini je dolg proces in do njegove uresničitve je prišlo šele proti koncu projekta.

Ali lahko rečemo, da je uspeh projekta tudi sprememba miselnosti?
Z mojega zornega kota je to eden največjih uspehov. Vsi partnerji pa tega ne vidijo tako. če se ukvarjaš s koridorjem, je to veliko bolj enostavno: tukaj je otok, tam koridor … zelene avtoceste - tam se potem živali selijo sem in tja. Kaj pa vmes? Kar se tam giblje, ni zaščiteno. Problem je omejen, tudi prizadevanje, da se s tem soočimo, je omejeno, in sicer prostorsko omejeno, omejeno s celotno miselno konstrukcijo. če rečem, da mora biti prepustna celotna pokrajina, postane stvar kompleksnejša. Večje so tudi možnosti za nastanek konfliktov.

‚Največje ovire so kulturne', lahko preberemo v zaključnem poročilu. Kaj to pomeni?
Gre za družbenopolitična vprašanja. Navsezadnje je to etični problem: simptome izboljšujemo na koncu dolge verige - razdrobljena pokrajina, infrastruktura, naraščanje prometa. A skoraj nihče se ne vpraša, ali sploh potrebujemo več prometa in več infrastrukture. Pravzaprav bi morali premisliti o rasti. Saj sploh ne moremo delati tako hitro, kot se odvija razvoj. Problem se ves čas le prestavlja. Ko predlagam rešitev, se medtem problem ponovno spremeni.

CIPRA ne upravlja naravnih rezervatov in ne izdeluje znanstvenih raziskav. Kaj je po vašem mnenju največji prispevek CIPRE?
CIPRA je bila ena od ustanoviteljic projekta. CIPRA je stičišče in gonilna sila, je kompetenčni center. Ima veliko znanja o partnerjih v alpskem prostoru; pri njej je mogoče črpati veliko virov in temeljnega znanja. Gre za dolgoletno poznavanje procesov ekološkega povezovanja v Alpah. Brez CIPRE ta projekt ne bi bil možen. CIPRA je tudi nekakšno stičišče. Kadar gre za etične probleme, kot je bilo prej omenjeno, CIPRA sprejme tudi te informacije in jih izpostavi. CIPRA je, kar zadeva meje rasti, že marsikaj naredila. V prihodnje je morda vloga CIPRE v tem, da še bolj sodeluje pri reševanju družbenopolitičnih vprašanj.

S platformo Jecami je bil ustvarjen kartografski instrument za vizualizacijo ekoloških ovir in koridorjev.
Spletno orodje Jecami, je rešilo kar nekaj problemov, gre pa za računalniški program, za razvoj katerega ima največ zaslug Švicarski narodni park, osnovan pa je na geografskem informacijskem sistemu GIS. Prvič: če želimo vizualizirati določene vidike pokrajine, denimo prehodnost, smo vezani na obstoječo prostorsko resolucijo. Jecami pa lahko, ne glede na merilo, deluje z vsemi podatki, podobno kot Google Earth. Izračunati zna, ali je pokrajina primerna za vzpostavitev povezave na podlagi kazalcev, kot so gostota prebivalstva, infrastruktura, indeks fragmentacije, svetlobna onesnaženost itd. To je dobro orodje za komunikacijo, na primer za občine, ki komunicirajo z vpletenimi, kot so npr. lastniki zemljišč ali kmetje.

Komunikacija pomeni tudi poenostavljanje. Znanost pa je nekaj kompleksnega. Kako se je Econnect znašel pri iskanju ravnovesja?
Včasih je preskok iz znanosti na uporabnike v pilotnih regijah prevelik. Teoretične osnove obstajajo, so pa "skrite" v znanstvenih publikacijah in za uporabnike niso dostopne. Kar potrebujemo, je nekakšna "posredna služba", ki bi znanstvena spoznanja naredila dostopna za uporabnike in pilotne regije. Lahko si predstavljam, da bo za CIPRO v prihodnje pomembna naloga prav to, torej znanstvena spoznanja iz literature pretvoriti v jezik uporabnikov. To sicer že počne, a tu je še veliko, veliko več kompleksnih in zelo teoretskih osnov. Vprašanje, ki se vedno znova ponavlja, je, zakaj je povezanost tako pomembna za biotsko raznovrstnost? Spoznanja o tem obstajajo, to je bilo večkrat dokazano v poskusih na manjših površinah. A če tega ne bom "prevedel", večina uporabnikov tega ne bo razumela. Od tega potem nimajo nobene koristi in nikakršnih argumentov.

Ekološka povezanost je projekt generacij. Projekt pa se je zdaj končal. Kako lahko zagotovite, da doseženi rezultati ne bodo šli v nič?
Prvič, delamo na nadaljevalnih projektih in gledamo, kje bo povezanost našla svoj prostor. Poleg tega je prednost Econnecta konzorcij. če z nekom sodelujem tri leta, potem je med nama vzpostavljen neposreden stik in ta se tudi izkoristi. Občutno so se okrepile tudi pilotne regije in prav one so tiste, ki bodo idejo povezovanja nosile tudi v prihodnosti.

Barbara Wülser (intervju) in Caroline Begle (foto), CIPRA International


Z motorno žago za svobodo divjega petelina
Da bi divji petelin lahko privabil samico, potrebuje prostor za dvorjenje, a tega na območju pilotne regije Visoke Ture, kjer rastejo gosti gozdni sestoji, v zadostni meri nima več. V okviru projekta Econnect je bilo zato sodelovanju povabljeno podjetje, ki se ukvarja s sečnjo lesa in je na območju planine Gassneralm opravilo redčenje gozda. Sodelovanje različnih strok - gozdarjev, kmetov, lovcev in naravovarstvenikov - je bilo tako uspešno in učinkovito, da je postal projekt pilotne regije osnova za "Akcijski načrt za ohranitev divjega petelina" avstrijske Zvezne dežele Koroške.

Plastične žoge z opozorilnim učinkom
Množica žičnic in druge infrastrukture na smučiščih pomeni za marsikatero živalsko vrsto, zlasti za ptice, stalno nevarnost. V okviru projekta Econnect so zato na smučiščih Limone Piemonte/I in Isola 2000/F v jugozahodnih Alpah postavili več kot 2000 rdečih žog, ki živali opozarjajo na ovire, v tem primeru žičniške naprave. Žoge so bile kupljene v okviru projekta Econnect, namestitev pa so opravili upravljavci smučišč.

Ugasnimo luči in ohranimo divjega prašiča
Zaradi dejavnosti človeka je v francoski dolini Grésivaudan noč postala dan. Živalske vrste, ki so aktivne v nočnem času, npr. divji prašiči, se prečenju polj in cest, ko so te osvetljene, izogibajo, to pa je že začelo resno vplivati na njihovo preživetje. Da bi prebivalstvo postalo pozorno na tovrstno problematiko, občine pa začele ustrezno ukrepati, so v departmaju Isère 1. oktobra 2011 organizirali Akcijski dan in tako prispeval k uresničevanju projekta Econnect. Od takrat dalje so ukrepe zmanjševanja osvetljevanja sprejeli že v več kot 20 občinah.



Ohran imo naravo tud i zunaj zavarovan ich ob močij
Z dejavnostmi, katerih namen je bil vzpostaviti povezanost življenjskih habitatov na območju Alp, je CIPRA le še okrepila svoj položaj naravovarstvene organizacije. Leto 2011 je bilo tako v znamenju zaključne faze projekta Econnect. V treh letih, kolikor je trajal projekt, je 16 projektnim partnerjem uspelo spodbuditi proces spreminjanja miselnosti in doseči prve uspehe. Econnect s proračunom v višini 3,2 mio. EUR je sofinancirala EU, delovanje CIPRE pri projektu pa je Kneževina Lihtenštajn v treh letih finančno podprla s 57.900 EUR.
Leta 2011 je CIPRA v sodelovanju z Mrežo zavarovanih območij v Alpah (Alparc) in Mednarodnim znanstvenim odborom za raziskovanje Alp (ISCAR) sodelovala tudi v Iniciativi za ekološki kontinuum. Prav tako je bila dejavna v okviru platform Alpske konvencije - platforme za ekološko povezanost in platforme za divjad in družbo.
www.econnectproject.eu - www.alpine-ecological-network.org