Februarja 2006 so bile oči vsega sveta uprte v Torino: glavno mesto Piemonta v Italiji je bilo prizorišče XX. zimskih olimpijskih iger, čeprav se je večina tekmovanj odvijala v manjših gorskih krajih sorazmerno daleč od Torina.
Zimske olimpijske igre naj bi perifernim regijam omogočile celovito preusmeritev turizma. Izkazalo se je, da je bil stari sistem, ki je temeljil na konceptu počitniških stanovanj in turistih, ki so prihajali za konec tedna, neekonomičen, zato naj bi ustvarili turistične postelje v hotelih, sploh pa naj bi veliki dogodek pripomogel k uveljavitvi kakovostnega turizma, ki ne bi bil tako zelo odvisen od letnih časov. Ob vsem tem se je poudarjalo, da bodo dolgoročno korist imeli tudi okoliški gorski kraji, ki pri organizaciji iger sicer niso neposredno sodelovali.
Danes, štiri leta pozneje, je v dolinah okoli Torina nastopil trenutek streznitve. Na prvi pogled se ni veliko spremenilo: dolge vrste avtomobilov ob koncu tedna, olimpijske vasi, spremenjene v sekundarna prebivališča, naval turistov ob koncu leta, v preostanku leta pa so prebivalci gorskih območij s svojimi olimpijskimi katedralami in posledičnimi stroški prepuščeni samim sebi.

Porušiti ali se zadolžiti?
Ko govorimo o velikem športnem dogodku, z vsemi spremljajočimi pojavi pred, med ter po njem, moramo ločevati med tem, kar se dogaja v velikem mestu, kot je Torino, in tem, kar se odvija na okoliških gorskih območjih. Veliko mesto lažje prenese veliko športno prireditev kot manjši kraj. To postane očitno pri mnogih tekmovalnih prizoriščih, ki so bila zgrajena prav zaradi zimskih olimpijskih iger. Tako se objekti za športna tekmovanja na ledu v Torinu od konca olimpijskih iger dalje uporabljajo za druge športne dogodke ali glasbene in kulturne prireditve in obratujejo brez izgube, saj ležijo v velikem mestu s širokim zaledjem.
Za športne objekte, ki so jih zgradili v hribovskih krajih, to ne velja. Objekti za smučarske skoke in bob - športni disciplini, ki v Italiji in zlasti v zahodnih Alpah nimata tradicije in se z njima ukvarjajo le redki športniki - se redko uporabljajo ali pa so celo prepuščeni propadu. Ogromni stroški obratovanja omenjenih objektov so veliko finančno breme za občine, na območju katerih ležijo. In ker občine ne morejo pokrivati stroškov za vzdrževanje, objektom grozi rušenje. Taka je manj bleščeča stran olimpijskih iger.

Zapravljeni milijoni
Športni objekti so infrastruktura, ki je bila velik finančni zalogaj in tako bo tudi v prihodnje. Samo stroški gradnje smučarskih skakalnic so znašali 35 mio. evrov, steza za bob je zahtevala 60 mio. evrov. Vzdrževanje objektov pogoltne letno 1,6 oz. 2,2 mio. evrov, pri čemer v vsoto niso všteti poznejši stroški zaradi škode, povzročene okolju.
Tudi obratovanje ledenih stadionov v krajih Torre Pellice in Pinerolo, ki ležita ob vhodu v dolini Susa in Chisone, je po olimpijskih igrah vse kaj drugega kot rentabilno. Da ne omenjamo strelišča za biatlon: stalo je 25 mio. evrov, danes pa je pod snežno odejo. Na stezi za tek na smučeh, ta je stala 20 mio. evrov, že dolgo ni bilo uradnega tekmovanja, danes jo uporabljajo le še turisti. Doline, kjer so se poleg Torina odvijala posamezna tekmovanja, so sicer od obnovljenega cestnega omrežja pridobile, a marsikateri ukrep je bil tudi sicer nujno potreben. Na splošno se ponudba javnega prometa v dolinah ni izboljšala. Kraji v dolinah Susa in Chisone so s sredstvi javnega prometa še vedno težko dostopni, čeprav se je v dveh tednih, kolikor so trajale olimpijske igre, pokazalo, da lahko sistem javnega prometa deluje učinkovito tudi na gorskih območjih. A kot je znano, deluje pri velikih prireditvah vse brezhibno tako dolgo, dokler zanje obstaja zanimanje javnosti. Čim zavesa pade, se televizijske kamere izklopijo, športniki in novinarji odpotujejo in spet je vse tako, kot je bilo prej. O
zapravljenih stotinah milijonov evrov in nepravilnostih, ki jih je regija trpela med več let trajajočimi gradbenimi deli, ne govori nihče.

Vir: Alpe na odru, št. 94 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4542)