"Kriza nastopi, ko staro umre, novo pa se še ne more roditi". Misel Antonia Gramscija, enega od italijanskih duhovnih vodij, lahko razumemo kot poziv, da v kriznih časih ni dovolj vse sile usmeriti zgolj v izboljšanje obstoječega, temveč moramo predvsem iskati nekaj povsem novega, kar nam bo pokazalo drugačne perspektive in s tem pot iz krize.
Zdi se, da je cilj stalne in vsepričujoče socialno-ekonomske rasti v naših zemljepisnih širinah zaradi trenutne ekološke in gospodarske krize dokončno razkrinkan kot mit, ki ne bo obstajal v nedogled. Rast je časovno omejena, saj je vsak (naraven) proces rasti navzgor omejen. V skladom z Gramscijeveo mislijo je zato pomembno, da se v prihodnje v večji meri spopademo tudi s pojavom krčenja.

Neživljenjsko prostorsko načrtovanje
Na strukturno šibkih območjih, in teh je v Alpah kar nekaj, je že desetletja značilno upadanje ključnih parametrov, kot so število prebivalcev, delovna mesta ali relativna regionalna gospodarska storilnost. Kljub temu je regionalno prostorsko načrtovanje še vedno usmerjeno v doseganje ciljev rasti, namesto da bi se na ustrezen način začelo ukvarjati z aktivnim oblikovanjem in spremljanjem procesov krčenja, ki se odvijajo na kraju samem. Eden od razlogov za tako stališče izhaja iz teoretične podlage prostorskega načrtovanja, ki se navezuje na ekonomske znanosti. Posledica je, da se nazadujoča socialno-ekonomska gibanja načeloma dojemajo kot "odpoved sistema", kot nezaželeno odstopanje od procesa rasti, ki praviloma ne pozna meja navzgor in je torej odprto.
V načrtovalski praksi je odklonilen odnos do procesov krčenja zelo razširjen. Þeprav se nosilci odločitev na ravni manjše regije in občine, kot pravijo sami, zavedajo "splošnega nazadovanja v razvoju", se jim aktivno načrtovalsko oblikovanje in spremljanje procesov krčenja ne zdi pomembno. V ospredje še naprej postavljajo rast in že vnaprej izključujejo druge možnosti, kot sta "konsolidacija" ali "načrtovani umik". Tako niso pripravljeni na dejanske nazadujoče razvojne trende.

Mir in obnova namresto stresa rasti
Načrtovanje, ki ustreza procesom krčenja, upošteva različne delne vidike. Po eni strani gre za to, da se za regije krčenja razvijajo pozitivno naravnane vizije. Kot v svoji viziji z naslovom "Mir pokrajinam" priporoča Wolfgang Engler, je treba regije krčenja zavestno spremeniti v "območja miru in regeneracije". Namesto da se življenjske razmere izenačijo s tistimi v območjih rasti v kvantitativnem pogledu, je treba poiskati izvor regionalne kakovosti življenja. To imajo regije, kjer je življenje počasnejše, mirneje in bolj samozadostno, kajti delež starejših prebivalcev je večji kot v regijah rasti. Prednost dajejo regionalnim gospodarskim stikom in imajo nižje življenjske stroške kot hitro rastoče aglomeracije.
Poleg tega mora biti na strukturno šibkih območjih zagotovljena minimalna oskrba tudi v težjih gospodarskih razmerah. Tako se, denimo, združijo sile in eden od dobaviteljev, zadolžen za več nalog, prevzame lokalno oskrbo. Ločevanje nalog nastopi z vzpostavitvijo regionalnega sistema za energetsko oskrbo, večja fleksibilnost storitev je možna zaradi uvedbe avtobusov na poziv ali izvajalcev mobilnih storitev.

Prostorsko načrtovanje kot posrednik
Na območjih, ki so se znašla v procesu krčenja, vsako širjenje poselitvenega prostora povzroča nezadostno izrabo in s tem njegovo razvrednotenje. Zunanji razvoj je zato treba zaustaviti in poiskati rešitve za neizkoriščene ali premalo izkoriščene zgradbe ter presežne zmogljivosti infrastrukturnih objektov.
Prostorski načrti lahko trenutno postanejo v celoti učinkoviti le pri spremembi travnika v zazidalno območje, zato je treba instrumentarij prostorskega načrtovanja prilagoditi in razširiti. Tudi za obstoječa naselja mora nujno obstajati možnost preureditve.
Za družbeno sprejemljivo krčenje je potrebno veliko tankočutnosti - ne le v načrtovanju, temveč zlasti v pogajalskih procesih. To pomeni, da mora prostorsko načrtovanje poleg vloge voditelja prevzeti še vlogo pogajalca, mediatorja in moderatorja. Oblikovanje procesov krčenja lahko tako postane preizkusni kamen dobrega upravljanja (t.i. good governance).

Denar za kakovost življenja in ne za infrastrukturo
Seveda nova umestitev prostorskega načrtovanja kot tudi organiziranje procesov krčenja zahtevata obsežna sredstva. Sredstva, ki bi jih bilo treba odvzeti projektom gradnje oz. širjenja, ki s trajnostnega vidika niso več sprejemljivi, in jih investirati v "konsolidacijo" in "načrtovani umik". Pridobljeni denar je mogoče naložiti, denimo, v vzgojno-izobraževalne dejavnosti, pogajalske procese, projekte za spremembo prvotne rabe in odstranitev oz. rušenje objektov, sanacijo starih ekoloških bremen in nematerialne izboljšave kakovosti življenja na območjih, ki jih je prizadel proces krčenja.
Prostorsko načrtovanje samo nedvomno ni sposobno zagotoviti, da bi tema krčenja v javni razpravi postala nekaj samodejnega. Zato mora sodelovati s strateškimi partnerji z drugih strokovnih področij, ki lahko učinkoviteje in z večjo prodornostjo vplivajo na aktivno oblikovanje procesov krčenja, kot bi to kdaj koli zmoglo prostorsko načrtovanje samo. V ta namen se z današnjega pogleda ponujajo naslednje teme: finančna in gospodarska kriza, podnebne spremembe, nezadostna oskrba z energijo in surovinami, demografske spremembe ali
alternativna prometna politika.

*****************************************************************
Bo politika sprejela izziv?

Za spremljanje procesov krčenja rasti je potrebna politična volja. V švicarskih kantonih Graubünden in Uri se je razprava začela pred letom dni z objavo poročila o območjih, kjer so možnosti za ekonomsko preživetje in ohranitev sedanjih struktur ogrožene.
Razprava naj bi pokazala, kaj se bo zgodilo, če se bo trend upadanja števila rojstev, odseljevanja, izgube delovnih mest itd. nadaljeval, ukrepov, ki bi ga preprečevali, pa ne bo. Možni so trije scenariji: rast, okrevanje ali krčenje. Kot navaja poročilo, odsotnost aktivnih prizadevanj za reševanje območij, kjer je zaznati proces krčenja, povsem ustreza trenutnemu odgovoru Švice na vprašanje, kako obravnavati območja z omejenimi možnostmi. Pristop ni pošten ne do prebivalcev tamkajšnjih območij ne do prebivalcev preostalega dela kantona. Avtorji poročila menijo, da je spremljani proces krčenja priložnost za obnovo in da je zaradi instrumentov, ki so danes že na voljo, tudi uresničljiv. Kot morebitni cilj avtorji poročila omenjajo celo celovit umik, torej pospešeno praznjenje in renaturacijo dolin, kar naj bi ustvarilo nove potenciale za prihodnje generacije. Omenjeno ravnanje pa avtorji poročila iz političnih razlogov ocenjujejo kot malo verjetno.
Poročilo je naletelo na silovit odziv. Prizadete regije se počutijo zapostavljene, pojasnjuje Stefan Engler, vladni svetnik kantona Graubünden. V poslovni dobiček naravnan pristop namreč pozablja na ljudi. "Spremljanje procesov krčenja rasti" zveni kot "spremljanje umirajočega," pravi Engler. Pri tem sta popolna vdaja in izguba vezana na domovino. "Razprava o popolnem umiku je akademska in nima povezave z realnostjo, saj pozablja na ljudi in njihovo zakoreninjenost v domačo zemljo."
V Graubündnu naj ne bi storili ničesar v smeri spremljanja procesov krčenja. Vladni svetnik meni, da je naloga politike predvsem spodbujati samopomoč, dokler v regijah še živijo ljudje, ki tako tudi želijo. Z učinkovitejšimi strukturami naj bi izboljšali osnovne pogoje, potrebne za samostojen razvoj. V ta namen kanton Graubünden že išče pilotne regije.
Razpravo o procesu krčenja je politika medtem spet pospravila v predal. Osrednja pozornost je sedaj namenjena scenarijem rasti gospodarstva in njegovega okrevanja.
Barbara Wülser/CIPRA International
*****************************************************************

Vir: Alpe na odru, št. 93 (www.cipra.org/sl/alpmedia/publikacije/4282)