V še posebno kritičnem položaju so habitati, kot so mokrišča, prodišča in peščine ali pa odprta travišča. Nekoliko ugodnejše stanje je po podatkih EEA opaziti pri prizadevanjih za dosledno izvajanje varstva v alpskih in sredozemskih regijah. Osnovna težava pa ni število zavarovanih območij, temveč slabša kakovost in pomanjkljiv status tovrstnih območij. Posebno pozornost bi bilo zato treba usmeriti v sistem urejanja oz. upravljanja obstoječih zavarovanih območij, če bi hoteli zaustaviti postopno poslabševanje stanja posameznih habitatov.
Zdi se, da razvojni trend, kot ga je zaznati v slovaškem narodnem parku Visoke Tatre, ocene EEA žal le potrjuje. Tudi Mednarodna zveza za varstvo narave (IUCN) z zaskrbljenostjo poroča o obsežnih primerih gradnje infrastrukture na zavarovanih območjih. Visokim Tatram zato že grozi nevarnost, da bodo izgubile status narodnega parka in se uvrstile v nižjo skupino zavarovanih območij. Vir in več informacij na:
www.eea.europa.eu/highlights (en), www.spectator.sk/articles/view/33047/3 (en)