Sposobnost ustvarjati inovacije je svojevrstni dar, ki nam omogoča izboljšavo življenjskih pogojev. Vendar pa omenjeni dar s seboj prinaša veliko odgovornost, in sicer zavest, kdaj in kako moramo ukrepati, ko ugotovimo škodljivost ali nepotrebnost določenih inovacij. Nujno moramo torej razumeti mehanizme in posledice preteklih inovacij, se iz njih učiti in se s pogledom v prihodnost izogniti istim napakam.
Inovacija se razlikuje od iznajdbe ali ustvarjalne zamisli. Þe hočejo slednje postati prave inovacije, se morajo pomeriti s kontekstom in nato stopiti v proces, ki z vključevanjem več subjektov namerava izboljšati predhodne življenjske pogoje. V soočenju med včeraj in danes so govorniki drugega sklopa Alpskega tedna predstavili inovacije, vezane na turizem, na zavarovana območja, na industrializacijo in alpsko pašništvo.

Zimski turizem v iskanju novih poti
Od 60. let preteklega stoletja dalje je zimski smučarski turizem oblikoval gorski svet s številnimi pogosto pozitivnimi učinki na področju gospodarskega razvoja in negativnimi zaradi pretiranega izkoriščanja prostora. Smučanje kot novost ter številne z njim povezane tehnološke inovacije (umetni sneg, vlečnice, zaščitni objekti pred plazovi itd.), so imele in imajo še danes opazen učinek na okolje.
Včeraj smo izkoriščali predvsem bogastvo snega in možnosti za smučanje. Zato smo investirali v obsežno turistično infrastrukturo, nismo pa upoštevali učinkov, ki bi jih ta razvoj lahko imel na okolje, na lokalno prebivalstvo in na samega turista.
Danes se že zavedamo škode, ki smo jo povzročili z enostranskim izkoriščanjem gorskega okolja. Skrajni čas je, da začnemo - deloma smo tudi že začeli - poslušati in uslišati nove zahteve in potrebe. Te se nanašajo predvsem na okolju prijazen doživljajski turizem, na potrebo po neokrnjeni naravi, dobrem počutju, po kulturi, lokalni identiteti itd.
Popestritev in raznolikost ponudbe postaja danes novi cilj, veliki izziv, na katerega morajo odgovoriti turistični delavci. Obenem si morajo gorski in dolinski alpski kraji ponovno prilastiti svojo zgodovino, svojo kulturo in ponovno ceniti lepoto svojega ozemlja (pašniki, gozdovi, gore itd.), saj so le-ti nosilci vrednot in lokalne identitete. Spremeniti moramo izkoriščanje bogastva, ki ga ponuja narava. Inovacija pomeni tudi obnovo že izgubljenih vrednot iz preteklosti, pri tem pa se ni treba nostalgično in neproduktivno zapirati za vaške zidove, temveč se odpirati zdravemu sodelovanju z drugimi skupnostmi in uvajanju inovativnih vzorcev, ki bodo pripomogli k trajnostni rasti in razvoju celotnega prostora.

Slogan zavarovanih območij: Poslušati!
Referenti, ki delujejo v zavarovanih območjih, niso govorili o tehnoloških, ampak predvsem o inovacijah na področju zakonodaje in soudeležbe pri odločanju.
Včeraj: Po francoskih predpisih o nacionalnih parkih iz leta 1960 je bil nacionalni park zavarovano jedro z dokaj nedorečenim perifernim območjem, kjer je bilo mogoče opravljati družbene, kulturne in gospodarske dejavnosti po nekakšni kompenzacijski logiki.
Danes: Francoski zakon iz leta 2006 je omenjeno definicijo postavil na glavo. Nacionalni park je enota, ki jo sestavlja osrednje jedro in podporno ter soudeleženo območje. Občine iz takega ozemlja lahko svobodno in ob soudeležbi prebivalcev odločajo o morebitnem sodelovanju pri določenem prostorskem projektu ter s parkom sodelujejo na podlagi 15-letnega sporazuma, ki ga je mogoče obnavljati.
Ne le vsebina, ampak tudi pogoji in načini, s katerimi so prišli do zakona, so inovativni. Zakon je namreč rezultat pobude, ki je prišla iz Parka des Ecrins. Le-ta izvira iz leta 1996 in predvidevala partnerstvo med parki in občinami. Ne gre torej več za od zgoraj vsiljen zakon, ampak za opazovanje dogajanja v konkretnem prostoru in za naknadno zakonsko urejanje, ki ustreza vsem akterjem. Glede na pestrost različnih sogovornikov v posameznem parku, je "znati poslušati" postal neizogibni pogoj za uspeh procesov soudeležbe pri odločanju.
Včeraj: Ustanovitev zavarovanih območij je bila vsiljena, v večini primerov neobhodna za ohranjanje dragocenih območij pred nebrzdanim razvojem smučarskih središč, urbanizacijo itd.
Danes: Þe želimo, da določeni park uspešno deluje, ne moremo mimo procesa identifikacije lokalnega prebivalstva, ki mora v zavarovanem območju videti pomemben vir razvoja.

Industrijski razvoj in pašništvo: dva nasprotna si pola
Veliko avtorjev je opisalo alpski svet kot "oviro za industrializacijo" (Bätzing), "neprepusten prostor za spremembe" (Zurfluh), "nesposoben za soočanje z industrializacijskimi izzivi" (Bergier), "ki je doživel razpad svoje teritorialnosti in celote družbenih in ekonomskih odnosov, ki so karakterizirale njegove dinamike vse do polovice XIX. stoletja" (Raffestin, Crivelli).
Primerjalna študija industrijskega razvoja v švicarskih kantonih Vallais, Ticino in Valtellina, predstavljena v zadnjem delu tematskega sklopa, sicer ni v celoti nasprotovala gornjim trditvam, je pa pokazala, kako je bil v teh predelih mogoč industrijski razvoj, ki ni popolnoma porušil ravnovesja in družbenih odnosov. To je bilo mogoče prav zato, ker so se industrijske dejavnosti opirale na lokalne resurse (voda in rudniki, predvsem v Vallaisu) in na tradicionalne dejavnosti tega ozemlja (obrt, kmetijstvo, vinogradništvo v Valtellini in Ticinu).
Nasprotno pa predstavlja pašništvo v skupni podzavesti še vedno nespremenjen in nespremenljiv poetičen svet. Njegova tisočletna zgodovina bi potrdila trditev, ki Alpe definira kot "neprepusten svet za spremembe". Vendar pa pašništvo vendarle ni ostalo brez inovacij, od katerih je sicer na blag in manj vpadljiv način povzelo veliko dobrega, predvsem v zadnjih štiridesetih letih. Od 70. let dalje je zakonodajna prenova omogočila razvoj pašništva in njegov vstop v sodobni svet tehnoloških inovacij (električne ograje, molzni aparati itd.) - omogočila je izboljšano upravljanje in povečano produktivnost in zmanjšala človekov fizični napor.
Če ta dva svetova postavimo enega poleg drugega kot alpsko stvarnost, vidimo, kako Alpe niti včeraj niti danes niso mogle in ne morejo s svojo produktivnostjo konkurirati nižinam. Z odgovornimi inovacijami, vezanimi na konkreten teritorij, pa lahko in tudi morajo zagotoviti boljšo kakovost produktov in njihovega proizvodnega (pridelovalnega) procesa. Ceniti morajo značilnosti gorskega sveta in predvsem upoštevati lokalne človeške in naravne resurse.