Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Preplah v St. Moritzu

Tleči konflikt na "top of the world": Hanspeter Danuser si želi obveznega oddajanja počitniških stanovanj. © Frank Schultze/Zeitenspiegel

Direktor zdravilišča v St. Moritzu, Hanspeter Danuser, zahteva oddajanje praznih počitniških stanovanj turistom. S tem želi preprečiti propad mondenega letovišča.
Hanspeter Danuser je že dolgo navajen na nasprotovanje in zmajevanje z glavo. Ko je direktor zdravilišča v osemdesetih letih prejšnjega stoletja znova vpeljal Ledeniški ekspres, so ga mnogi občinski politiki in strokovnjaki za turizem razglasili za norega. Le kaj naj bi v imenitnem švicarskem letovišču počeli s »staro zanikrno železnico«? »Deset let kasneje je število potnikov desetkrat višje in presega 200.000,« se smeji ugledni direktor tako hudomušno, da je njegove bistre oči komaj še videti. Ledeniški ekspres, ki potuje po švicarskih Alpah, je danes ena velikih turističnih atrakcij.

Pogumna zahteva
Zdaj je Danuser znova poskrbel za nemir v 1.856 metrov visokem počitniškem svetu lepih, bogatih in še bogatejših. Pa tudi prek njegovih meja. Vodilni predstavnik turistične industrije z 29-letnim stažem je sprožil preplah: cene nepremičnin v dolini Zgornji Engadin (orig. Oberengadin) naj bi bile močno prenapihnjene, delež hotelskih ležišč pa naj bi upadel. Še pomembneje pa: počitniška stanovanja naj bi bila izredno slabo izkoriščena. Danuser še predobro ve, da je lastnina v Švici sveta krava. V St. Moritzu, ki je poleg Züricha in Ženeve nepremičninski eldorado za zelo premožne, pa sploh. Kljub temu si je 60-letni direktor zdravilišča drznil sprožiti sporno ofenzivo: v začetku leta 2007 je prvič javno zahteval, da naj bi del kupcev novih počitniških stanovanj v regiji St. Moritz odslej nepremičnino v času, ko je sami ne uporabljajo, dal na razpolago za turistični najem. Povedano z jasnimi besedami: oddajanje stanovanj naj bi bilo obvezno.

Ko statistika spregovori
Danuser pravi, da ga je občinsko predsedstvo v Zgornjem Engadinu, ki mu je problem nezasedenih počitniških stanovanj znan, spodbujalo k tej pobudi. Da bi ponazoril njeno nujnost, navaja konkretne številke: kar 58?% vseh stanovanj v Zgornjem Engadinu naj bi bilo počitniških. Njihovi lastniki so bodisi Švicarji bodisi prihajajo iz tujine. Od vsega 100.000 ležišč naj bi jih okoli 18.000 zasedali domačini, okoli 5.000 pa sezonski delavci. Preostalih več kot 75.000 ležišč naj bi bilo namenjenih gostom. Od teh pa se jih, kot poudarja Danuser, zgolj kakšnih 40.000 oddaja turistom. Direktor zdravilišča povzdigne svoj zvonki glas: »Ležišča v počitniških stanovanjih so v povprečju zasedena le štiri do pet tednov na leto.«
To je predvsem v kratkem božičnem in novoletnem času ali pa februarja ob vrhuncu turistične sezone. Takrat se poleg hotelskih gostov v St. Moritz in Zgornji Engadin pripeljejo uporabniki počitniških stanovanj v več deset tisoč avtomobilih. Danuser priznava: »Vse mora biti zasnovano za ta čas.« To pomeni: obsežna prometna infrastruktura v tej vasi s 5.000 prebivalci je bila grajena za nekaj tednov na leto, ko so zasedena počitniška stanovanja. To je ekološka norost. Ob tem pa so sicer nezasedena stanovanja ogrevana vso zimo, kritizira direktor zdravilišča.

Visoki stroški – nizka produktivnost
Lokalna gradbena industrija služi z gradnjo počitniških stanovanj. Danuser opozarja, da z njo vsaj v fazi investicij služi tudi občina. Vendarle pa direktor zdravilišča potrjuje tudi to, da vrednost, ustvarjena z ležišči v počitniških stanovanjih, znaša le desetino tiste, ustvarjene s hotelskimi ležišči: »Produktivnost je izredno slaba.« Ne glede na to pa morajo v St. Moritzu redko prisotnim uporabnikom stanovanj nuditi vse – celotno infrastrukturo. Kar pomeni visoke stroške. In nizke donose.

Eksplozija pregretega nepremičninskega trga
Junija 2005 so volivci iz Zgornjega Engadina sprejeli omejitve pri gradnji počitniških stanovanj, kar je še dodatno prispevalo k precenjenosti nepremičnin, pravi Danuser. »Namesto 400 stanovanj letno se jih zdaj v dolini sme zgraditi le še sto.« Povpraševanje pa še narašča. Temu ustrezno so cene eksplodirale. »Kvadratni meter na lepi legi stane zdaj okoli 35.000 frankov. To so ekstremne vrednosti.« Neznansko bogati navdušenci nad St. Moritzem iz Švice in tujine te astronomske cene lahko plačajo. Domačini pa že dolgo ne več. »Komaj kdo si še lahko kupi stanovanje,« pravi Danuser. »Premoženjske razlike med njimi in bogatimi turisti so medtem postale ogromne. Vrzel med njimi je vse večja.« Dodaten pojav, ki naj bi ga bilo treba nujno ustaviti: tlečih konfliktov med avtohtonim prebivalstvom in prišleki, ki krnijo ekskluzivni sloves St. Moritza, si v kraju z zaščiteno znamko »top of the world«, ni mogoče privoščiti.

Poskus reševanja pereče problematike
Kadar Danuser predstavlja svoj senzacionalni predlog, ne želi uporabljati zoprne besedne zveze obvezno oddajanje sob. Še manj besedo razlastitev. Raje govori o »rešitvi za ene in druge« za bližnjo prihodnost. Ta pa je naslednja: zelo drage prvorazredne investicijske možnosti naj bi še naprej prodajali največjim bogatašem. Hkrati pa naj bi opredelili tako imenovana počitniška stanovanja B, ki bi jih upravljali. Ta po Danuserjevih besedah ne bi stala na najboljših legah, vendar pa bi bila cenejša, saj bi jih lastniki koristili le omejeno, preostali čas pa bi jih dali na razpolago namestitveni centrali. Danuserjeva skrita misel: omejitve pri nakupu tako upravljanih počitniških stanovanj bi lahko sprostili, morebiti celo odpravili.
Direktor zdravilišča je dovolj realističen, da ve, da najbogatejši ne bodo sprejeli pogoja nadaljnjega oddajanja stanovanja v najem. »Pri tem sloju si to težko predstavljam. Ko se ti gostje odločijo preživeti počitnice pri nas, se pred njimi pripeljejo varovani tovornjaki z izvirnimi picassi.« Vendar pa naj bi obstajal tudi zgornji srednji sloj premožnih, ki bi v St. Moritzu želeli imeti kaj svojega. »Prepričan sem, da bi bila vsaj tretjina današnjih zainteresiranih za nakup pripravljena sprejeti to omejitev, da bi nepremičnino sploh lahko pridobili.«
Kako pride turistični menedžer na takšno zamisel? Danuserja zelo skrbi dejstvo, da naj bi si domačini dandanes lahko privoščili živeti le še na obrobju kraja, zaradi česar bi lahko marsikatero bivališče v centru ostalo prazno. »Bojim se, da bo središče opustelo,« pravi vodja turistične industrije.
Mnogi so ga označili za »senilnega radikalnega marksista s hribov«, ko je na začetku leta 2007 prvič izrazil svoj predlog v časopisnem intervjuju, pravi. Medtem so tudi »inteligentni meščani« uvideli, da je ta pot prava. Nenazadnje deluje tudi v kanadskem Whistler Mountainu, in to že precej let. »Tam je tako, da oseba počitniško stanovanje koristi en mesec poleti in enega pozimi, preostali čas pa ga mora oddajati v najem.«

Plavanje proti toku je lahko tudi uspešno
Zgodaj poleti leta 2007 so se na Danuserjev predlog prvič odzvali vodilni v kantonu: vladni svetnik iz Graubündna, Hansjörg Trachsel, ki je pristojen za gospodarske zadeve, ga je povabil k sodelovanju v novi delovni skupini za počitniška stanovanja. Danuser je optimističen in meni, da bo njegova pobuda uspešna. Na nasprotovanje in zmajevanje z glavo pa je tako že navajen, pravi. Pri tem pa se znova hudomušno nasmiha.
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter