Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Švica: vplivi kmetijske politike na biotsko raznovrstnost

20.03.2008 / Andreas Bosshard
Zakaj na nekem travniku rastejo paradiževke, na drugem pa črna detelja ali volnata medena trava? Zakaj prav tu stoji mogočni javor in tam redek macesnov gozd? In zakaj na tem pašniku ne cvrčijo bradavičarke? Zagotovo je treba pri tem upoštevati višinsko lego in ekspozicijo rastišča kot tudi tla in podnebne razmere. Odločilen odgovor na postavljena vprašanja pa je treba poiskati - pri človeku.
Image caption:
V Švici je velika večina gorskih območjih, ki so v kmetijski rabi, vrstno izjemno bogatih. © Andreas Bosshard
Tudi Alpe so že davno vstopile v čas antropocentričnega gledanja na stvari. Þe želimo razumeti biotsko raznovrstnost v Alpah, moramo najprej razumeti delovanje človeka v alpskem prostoru in raziskati strukturo učinkovanja med kulturo in naravo, ki privede do tega, da stoji na enem koncu gozd, na drugem gnojeni travnik, na tretjem naselje počitniških hiš in čisto na vrhu pobočja vrstno bogat cvetlični travnik s paradiževkami in brez bradavičark.
Presenetljivo je, da za biotsko raznovrstnost niso "najusodnejše " človekove dejavnosti, ki zaznamujejo današnjo storitveno družbo oz. družbo prostega časa: promet, turizem, gradbeništvo, smučišča. Odgovor je pravzaprav nedvoumen in jasen - to je kmetijstvo, čeprav se na območju Alp s to dejavnostjo ukvarja le še manjše število ljudi. Sedemodstotni delež kmečkega prebivalstva na švicarskem gorskem območju uporablja in oblikuje več kot polovico zemljišč, ki so v rabi. In približno 90 % vseh zemljišč na švicarskem gorskem območju, za katere je značilna posebno bogata vrstna pestrost, je v kmetijski rabi.

Kmetijstvo kot ključni dejavnik
Vprašanje, ki je za razumevanje biotske raznovrstnosti najpomembnejše, zato ni ekološkega, temveč socialnega značaja: kako deluje kmetijstvo, od česa so odvisne odločitve kmetov, katera zemljišča bodo v rabi, katera ne bodo? Odgovori so zelo kompleksni, razlikujejo se od primera do primera, marsičesa v zadostni meri tudi ne razumemo. Tako obstajajo, denimo, individualni, kulturni, zgodovinski, prostorski, zakonski, tržno- in mikroekonomski, socialni in strukturni dejavniki, ki imajo pomembno vlogo. Govori se o večrazsežnostnem ciljnem sistemu kmetijstva, vendar pa je pri natančnejši obravnavi te točke - to velja zlasti za švicarsko gorsko območje - v ospredju en sam odgovor oz. dejavnik; namreč kmetijska politika. In to iz čisto ekonomskih razlogov: štirje od petih frankov, ki jih dandanes zasluži hribovsko kmetijstvo, prihaja v Švici neposredno ali posredno iz kmetijske politike in ne iz prostega trga živilske proizvodnje. Po drugi strani pa vsebuje kmetijska politika tudi številne mehanizme upravljanja, ki so povezani z izplačilom sredstev podpore.

Scenariji prihodnjega razvoja
Lansko poletje se je zaključil štiriletni švicarski Nacionalni raziskovalni program (NFP 48). Naravoslovna sinteza tega obširnega projekta, pri katerem je sodelovalo večje število raziskovalcev iz celotne Švice, je glavno pozornost usmerila na povezanost med kmetijsko politiko in biotsko raznovrstnostjo (Stöcklin in drugi, 2007). Avtorji so si zastavili vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če bi se kmetijska politika v ključnih točkah spremenila? Učinki so bili na podlagi modelskih izračunov ocenjeni za desetletno obdobje. Rezultati so sledeči:
Ob nadaljevanju sedanjega sistema bosta biotska raznovrstnost in kakovost pokrajine nazadovali tudi v prihodnjih letih. Vsak dan bodo izginila zlasti vrstno bogata zemljišča v velikosti desetih nogometnih igrišč, zlasti zaradi opuščanja rabe, pa tudi zaradi širjenja pašne in intenzivne rabe. V naslednjih desetih letih bomo v gorskih predelih Švice izgubili še 23 % vrstno pestrih zemljišč, kar predstavlja petkratno velikost Thunskega jezera. Sedanja kmetijska politika tako v celoti ne bo dosegla ciljev ohranjanja in spodbujanja biotske raznovrstnosti, ki si jih je sama zastavila. Kmetijska politika pa ima težave tudi na mednarodni ravni, saj ne izpolnjuje Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki jo je Švica ratificirala leta 1994 in ki zavezuje k ohranjanju biotske raznovrstnosti.
Položaj bi bil občutno slabši, če ne bi bilo neposrednih plačil. Þe bi odpadle državne subvencije, bi večji del pokrajine na gorskem območju razpadel in gozd bi spet prerasel pobočja dolin: izginil bi večji del biotske raznovrstnosti, zlasti redke in ogrožene vrste, na površinah z ugodnimi pogoji pa bi raba postala še intenzivnejša, kot je danes.
Ravno tako bi se razmere poslabšale v naravi in pokrajini, če bi se neposredna plačila še naprej izplačevala v današnjem obsegu, medtem ko bi bili pogoji in zahteve omiljeni, tj. če bi se plačila v še večjem obsegu kot danes enostavno izplačevala pavšalno, ne glede na opravljeno storitev.
Zlasti so zanimivi rezultati scenarija IV, v okviru katerega so znanstveniki raziskovali, kaj bi se zgodilo, če bi se sredstva uporabila načrtno, kot pravično in spodbudno zasnovano nadomestilo za določene storitve. Taka sprememba sistema bi povzročila tudi spremembo v trendih. Število vrst bi se prvič po desetletjih ponovno občutno povečalo. Izboljšal bi se tudi gospodarski položaj hribovskega kmetijstva in povečala proizvodnja živil.
Þe povzamemo: današnji sistem neposrednih plačil je z ozirom na biotsko raznovrstnost in trajnostni razvoj sicer izrazito boljši kot nikakršen sistem ali sistem pavšalnih nadomestil, vendar pa na številnih področjih trajnostnega razvoja ciljev ne izpolnjuje. Bilo bi ga mogoče opazno izboljšati in bi v takem primeru brez dodatnih finančnih sredstev mogoče celo presegel zastavljene politične cilje.

Zahteve po novi usmeritvi kmetijske politike
Prihodnost biotske raznovrstnosti na območju Alp je torej v veliki meri v naših rokah. V nasprotju s številnimi drugimi okvirnimi pogoji, ki soodločajo o prihodnosti alpskega prostora, so državna plačila v kmetijstvu ključni dejavnik, ki ga je mogoče oblikovati. O porazdelitvi sredstev kot tudi o pogojih, ki so vezani na ta sredstva, bo v prihodnjih letih zaradi novih spoznanj, pridobljenih v okviru že omenjenega raziskovalnega programa, in številnih drugih evalvacijskih študij se bo še veliko razpravljalo. Pričakovati je, da bodo mnenja različna, saj so v igri najrazličnejši interesi.
Vsekakor je kmetijska politika, kot kaže zgodovina, inerten sistem, in bilo bi iluzorno verjeti, da bi temeljitejše reformne korake omogočile le študije ali še tako prepričljivi predlogi za prilagajanje. To, kar še potrebujemo, je široko razpredena mreža deležnikov, ki se bodo zavzemali za uresničevanje ustreznih idej in ciljev. Zato je bilo pred kratkim tudi ustanovljeno društvo Vision Landwirtschaft (gl. uokvirjeno besedilo), katerega cilj je pripomoči k uveljavitvi transparentne, z ustavo skladne kmetijske politike, ki bo usmerjena v pravično izplačevanje odškodnin za različne javne storitve, ki jih opravlja sonaravno kmetijstvo. Vrstna pestrost in kulturna pokrajina sta sicer le dve od storitev sonaravnega kmetijstva, sta pa zagotovo nenadomestljivi in osrednjega pomena.
shranjeno pod: Kmetijska politika