Tako zelo tradicionalna, kot se predstavlja, pa ta jed tudi ni. Magronen to skrivnost izda že z jezikovnega vidika, saj se v besedi skrivajo maccaroni, ki so jih italijanski graditelji gotthardskega predora v Švico prinesli v 19. stoletju. Rezultat ni le hibridna jed, hibridna je tudi sama beseda, sestavljena iz nemške besede Älpler (hribovec) in ponemčene besede Magronen.
Vendar pa ob besedi "kultura" ne pomislijo vsi najprej na Älplermagronen. Kultura je ena tistih besed, pri kateri vsakdo najprej pomisli na nekaj drugega: eni na visoko kulturo sodobnega luzernskega kulturnega centra (KKL), drugi na vsakdanjo ovčerejsko kulturo, tretji na bajke in vraževerje, nekateri tudi na jezike. A naj bo govorjenje o "jeziku in kulturi" še tako običajno, jeziki in kultura ne sodijo drug k drugemu kot dve plati medalje. Jeziki in kultura so sicer med seboj zelo različno povezani in vplivajo drug na drugega, vendar pa prvi drugega ne določa.

Dinamika alpskih življenjskih svetov
Etnolog Hans-Rudolf Wicker je leta 2002 v predavanju o kulturni raznovrstnosti v alpskem prostoru dejal, da bi morali izraz "alpska kultura" pravzaprav nadomestiti z "alpskim življenjskim svetom, svetom vsakdanjega življenja", da bi se tako izognili popredmetenemu in holističnemu pojmu kulture.
Ovčerejci v zgornjem Valaisu, denimo, si delijo življenjski svet, delijo pa si tudi svet dela kot delavci v industrijski družbi Lonza. Turisti v Zermattu in St. Moritzu si krajši čas delijo skupen življenjski svet z domačini ter avstrijskimi ali portugalskimi delovnimi migranti. In na planinah živino kmetov iz dolin urbani ubežniki celo poletje pasejo in proizvajajo gorski sir, ki se v njihovem domačem kraju trži kot alpska specialiteta.
Alpski življenjski svet ni nekaj statičnega, trdnega, večno trajnega, ta svet so raznovrstne, dinamične, spreminjajoče se krpanke. Kar se zdi, da ostaja nespremenjeno, so gore, višine, pokrajina, divjina, pa še to se spreminja. Najmanj se spreminjajo podobe, ki jih imajo ljudje o alpskih kulturah. Ti se še vedno peljejo z visokogorsko železnico skozi Lötschberg, v vlaku se usedejo tako, da lahko uživajo v pogledu na s soncem prežeto dolino reke Rone, potem ko že zapuščajo predor nad Hohtennom. In pri tem velikodušno spregledajo kopico industrijskih, trgovskih in stanovanjskih stavb, cest in tirov, ki v divjem neredu "opremljajo " dolino, skozi katero teče ukročena in v kanal ujeta Rona. Kot da bi tam še vedno rasle zelenjavne gredice in sadna drevesa, o katerih so jim pripovedovali stari starši...

Uporaba jezika - močan izraz identitete
Danes imajo v raznolikem alpskem življenjskem svetu pomembno vlogo različni jeziki, kajti jeziki niso namenjeni le medsebojnemu sporazumevanju. Jezik izraža tudi socialno identiteto, pripadnost jezikovni skupnosti, predstavlja pa tudi ločnico od tistih, ki ga ne govorijo. Þe turist na poštnem uradu v kraju Evolène v Val d'Hérensu, ki leži nad Sittnom, prisluhne domačinu, ki se pogovarja s poštnim uslužbencem, verjetno ne bo veliko razumel, saj se oba sporazumevata v narečju, ki ga že v občini Bagnes, le nekaj dolin naprej, ne razumejo več. S tem domačini sporočajo, da prihajajo iz Evolene, kot sami pravijo vasi. Turista, ki jim je prisluhnil, izločijo, izločijo pa tudi prebivalce Sittna, ki govorijo le francosko. Þe pa se bo domačin peljal v Sitten na nogometno tekmo med kluboma Zürich in Sion, da bi podprl slednjega, bo prebivalce Sittna ogovoril v francoščini. Nogometni navdušenci iz Zgornjega Valaisa bodo to storili v zahodni valaijščini.
Francoski knjižni jezik, patois (staro narečje iz francoskega dela Valaisa), valaijščina - ne primerjamo tukaj jabolk s hruškami? Da in ne. Ne, ker vse tri jezikovne oblike ustrezajo namenom, za katere se uporabljajo. Da, ker se uporabljajo za različne namene. Od vseh treh jezikov se redno in v večjem obsegu piše le v francoskem knjižnem jeziku. Francoščino govori in razume veliko več ljudi, kot to velja za drugi dve obliki, saj je ta nacionalni jezik v frankofonskih državah, poučuje se kot tuji ali drugi jezik. Z drugimi besedami: od vseh treh jezikov je le en popolnoma "izoblikovan", druga dva pa ne.

Med knjižnim jezikom in dialektom
V osmih alpskih državah, vključno z Monakom, imajo francoščina, italijanščina, nemščina, retoromanščina in slovenščina status nacionalnih jezikov, vendar pa je za njimi popolnoma drugačna "arhitektura".
Nemščina je nacionalni jezik v Avstriji, Nemčiji, Švici in Lihtenštajnu, pojavlja se v različnih oblikah bavarskega in alemanskega narečja. Na Južnem Tirolskem ima nemščina status pokrajinskega jezika in tudi tukaj se tako kot na podeželju govorijo narečja. Nemščina je skorajda povsod v stiku (in včasih tudi v konfliktu) z drugimi jeziki: na Južnem Tirolskem z italijanščino in ladinščino, na območju kantona Graubünden pa tudi z retoromanščino in italijanščino.
Italijanščina je nacionalni jezik v Italiji, vendar pa se od Savone na zahodu do Gorice na vzhodu govorijo tudi provansalska (okcitanska), piemontska, frankoprovansalska, lombardijska in beneška narečja, kolikor tamkajšnji dolinski in hribovski predeli še niso poseljeni. Okcitanščini je bil leta 1999 priznan status samostojnega jezika, v dolini Aoste ima francoščina status jezika samostojne pokrajine in v nekaterih maloštevilnih starih walserskih kolonijah še vedno govorijo walsersko nemščino. Koliko časa še, ne ve nihče. Dolomitska ladinščina, zlasti na območju Južne Tirolske, ima status pokrajinskega jezika. Graubündenska retoromanščina v Švici, dolomitska ladinščina in furlanščina v Italiji so samostojni jeziki in niso italijanska narečja (čeprav se s tem iz zgodovinskih razlogov vsi ne strinjajo oz. se niso strinjali). Na vzhodu obstajajo tudi nekateri bavarski jezikovni otoki in slovenska narečja na italijanskih tleh.
Slovenščina, ki kot nacionalni jezik v Sloveniji prav tako pozna številne narečne oblike, ima na avstrijskem Koroškem in Štajerskem status uradno priznanega jezika slovenske manjšine, ki pa je v zadnjem času spet izpostavljen ostremu pritisku desnih meščanskih sil. Zaradi članstva Slovenije v EU se je tukaj nekoliko spremenil tudi jezikovni položaj.
Ne nazadnje obstaja tudi turistični, migracijski jezik: angleščino je slišati v Leysinu, Gstaadu, Zermattu, Interlaknu, hindijščino in urdu na Jungfraujochu, japonščino na Titlisu, kitajščino na Pilatusu, španščino, srbščino, hrvaščino, turščino v hotelskih kuhinjah in bolnišnicah - tudi to so dejavniki alpskih življenjskih svetov, raznolikih in stalno spreminjajočih se. In tako kot ljudje ne poznajo enega samega življenjskega sveta, temveč številne od njih, tako tudi mnogi od njih ne govorijo enega samega, temveč več jezikov. Kulturna raznovrstnost alpskega prostora se napaja pri mnogih virih in ubira mnoge poti, tudi tiste, ki vodijo v izginotje jezikov in kultur: to se dogaja z jeziki, ki jih nihče ne posreduje naslednji generaciji, recimo v primerih, ko starši s svojimi otroki govorijo le še v knjižnem jeziku, ker so prepričani, da govor v knjižnem jeziku ustvarja boljše možnosti za družbeno napredovanje. Tukaj se je treba poleg vloge staršev vprašati tudi, kakšna je vloga šolskih sistemov v različnih državah. Z njihovo podporo se bo mogoče tudi v prihodnje učiti jezikov in s tem prispevati k ohranitvi kulturne raznovrstnosti.