In to kljub dejstvu, da alpska regija lahko ponudi ne le storitve, temveč tudi živila domače proizvodnje ali predelave, čeprav je njihova distribucija neenakomerna in povezana s številnimi težavami. To so rezultati projekta CIPRE "Prihodnost v Alpah", pridobljeni pri raziskovanju področja, kot je ustvarjanje dodane vrednosti na regionalni ravni. Medtem ko oglaševanje trži t.i. "alpsko privlačnost" industrijskih proizvodov, je živilom, ki prihajajo iz alpskih regij in so edinstvena zaradi svoje ekološke kakovosti, kulturne vsebine oz. načina proizvodnje, težko zagotoviti ustrezno mesto na tržišču, čeprav so njihove možnosti za uspeh velike.
Pogosto je treba razloge za tovrstne težave iskati tudi v organizacijskih pomanjkljivostih, stroških, ki so posledica manjše proizvodnje in jih ni mogoče nadomestiti, ter veliki oddaljenosti med proizvajalcem (kmetje, živinorejski obrati oz. farme) in potrošnikom - ta zahteva vmesne postaje, kot so predelovalni obrati ter trgovina na veliko in malo. Zadnji omenjeni členi v prodajni verigi pogosto nimajo nobene zveze z Alpami, zato se ustvarjena dodana vrednost preusmeri v zunajalpske kraje, delež dodane vrednosti pa se zmanjšuje. Dodane vrednosti zaradi uvoženih potrošniških dobrin tako ni mogoče ustvarjati, poleg tega pa to pomeni tudi prekinitev v alpski verigi ustvarjanja dodane vrednosti, saj se surovine (mleko, klavna živina, sadje, zelenjava) izvažajo iz domače regije in ponovno uvažajo kot potrošniško blago (mlečni izdelki, meso, konservirana živila).

Regionalno povezovanje in trženje
Na turističnih območjih s številnimi turisti, kot so Alpe, je mogoče proizvode hribovskega kmetijstva prodatije neposredno, ne da bi za to potrebovali vrsto posrednikov. Možnosti prodati določenega proizvoda so v veliki meri odvisne od organizacijskih vidikov: izdelki morajo namreč ustrezati natančnim kakovostnim merilom in biti zaščiteni z zaupanja vrednimi trgovskimi znamkami, če se želijo razlikovati od industrijskih proizvodov. Prvi člen v verigi, ki je pogosto tudi strukturno najšibkejši, je primarni sektor. če želi odpraviti svoje pomanjkljivosti, ta sektor nujno potrebuje različne oblike sodelovanja, in to interno prek zadrug, konzorcijev proizvodnih in trženjskih ustanov kot tudi z drugimi panogami v maloprodaji, hotelirstvu in gostinstvu. Poleg tega to omogoča povečanje neposredne prodaje.
Zaradi manjših stroškov turistična podjetja in maloprodajne trgovine pogosto dajejo prednost uvoženim izdelkom, a pri tem pozabljajo na dva pomembna vidika: na visoko stopnjo pripravljenosti potrošnikov (ti so vedno bolje informirani in pri nakupih tudi vedno bolj ozaveščeni), da sprejmejo kakovostne proizvode z zagotovljenim izvorom, in dejstvo, da na tak način prihodki iz turizma ostanejo doma in v celoti koristijo sistemu. Pri tem ne smemo pozabiti na prispevek k ohranjanju kulturne krajine, ki ga je mogoče zagotoviti le z donosno prodajo kmetijskih izdelkov.

Sezona, ki traja celo leto
Podoben kot do domačih kmetijskih izdelkov je tudi odnos do lesne biomase regionalnega izvora, s katero bi namesto uvoženih naftnih proizvodov lahko pokrili velik del lastnih potreb po energiji. Sinergijskih učinkov turizma ne izkorišča le primarni sektor, temveč je na lokalni ravni mogoče ponuditi tudi storitve, obrtna podjetja, strokovnjake, kar pozitivno vpliva na razmere na regionalnih trgih delovne sile in na ustvarjanje dodane vrednosti. če hočemo, da bodo delovna mesta za alpske prebivalce stabilna in z vidika kakovosti zanimiva, je pomembno, da je turistična sezona bolje porazdeljena prek celega leta in ne samo na nekaj tednov v letu.

Francesco Pastorelli, direktor CIPRE Italija