Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Koliko stane uspeh?

Visoko kakovostni regionalni izdelki so pomemben del ponudbe trajnostnega turizma, istoèasno pa zadovoljujejo rastoèe potrebe po veèji izvirnosti v turizmu. © www.tirolimages.at

Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je lokalistično obarvani način razmišljanja drago in nesodobno početje. Leta razcveta alpskega turizma so povzročila nastanek razvojne spirale, ki je spodbujala konkurenčni boj med sosednjimi občinami in med hotelskimi podjetji v občinah.
To so bila leta, ko je moral imeti je moral imeti vsak kraj svoje kopališče in vsak hotel je sredstva vložil v gradnjo svojih centrov dobrega počutja. Mnogim se je zdelo kar nespodobno, da bi tovrstne objekte uporabljali skupaj. Konkurenčna spirala je pripomogla tudi k visokemu zadolževanju hotelov s štirimi oz. petimi zvezdicami.
Seveda bi bilo naivno pričakovati, da bodo deležniki v težkih časih preprosto "strnili vrste" in začeli med seboj sodelovati. Vendar pa danes že marsikje opazimo, da se miselnost morda počasi le spreminja: pri trženju lokalnih proizvodov ali skupnem razvijanju proizvodov in oblikovanju ponudbe nastajajo namreč horizontalne in lateralne regionalne oblike sodelovanja, občasno pa tudi pri rabi lokalne infrastrukture.

Podnebne spremembe terjajo spremembe miselnosti
Sprememba miselnosti je nujna, kot lahko razberemo tudi iz prve vidne posledice podnebnih sprememb na območju Alp, tj. vedno večjega števila naložb na področju zimskega turizma. Vedno več smučarskih regij načrtuje naložbe v gradnjo objektov oz. naprav za umetno zasneževanje, največkrat z javnimi sredstvi, in ureditev dostopa do višjih leg, kjer je seveda geografsko to možno. Tako so se, denimo, naložbe na letni ravni v zadnjem desetletju v Avstriji početverile in danes predstavljajo 11 % vseh naložb v turizmu.
Kako visoko ceno so regije pripravljene plačati, da bi pri življenju ohranile turizem, ki je že stvar preteklosti? Kakšne bodo posledice, s katerimi se bodo zaradi tega morale sprijazniti prihodnje generacije? če odmislimo grobe posege v krajino, do katerih prihaja pri zaenkrat še možnih širitvah starih in gradnji novih smučišč ter zaradi velikih potreb po vodi in energiji pri proizvodnji umetnega snega, se ti ukrepi z ekonomskega vidika ne izplačajo več.
Po lastnih izračunih danes v Avstriji letno subvencionirajo vsakega smučarja v višini 18,75 EUR že samo zaradi umetnega zasneževanja in ustreznih naprav. Subvencija ni upravičena, saj zaradi toplih zim ni zagotovljena funkcionalna učinkovitost naprav, poleg tega ni gotovo, kdaj se bodo naložbe sploh povrnile. Zato se pogosto zdi, da se poslovanje s strahom pred spremembami bolj izplača kot ekonomska zdrava pamet, ki pravočasno poišče alternativo in v prihodnost usmerjeno ponudbo.
Turizem potrebuje novo vizijo in ustvarjalne ideje, trmasto vztrajanje pri zimskem turizmu ni več aktualno. Za številne kraje, ki so danes znana smučarska središča, postaja zanimivo preusmerjanje počitniških dejavnosti v predsezonski in posezonski čas, kot ga pojmujemo danes, medtem ko se bodo morale nekatere regije iz turistične dejavnosti preusmeriti v neko drugo gospodarsko panogo (več o problematiki zimskega turizma v času podnebnih sprememb gl. št. 81 biltena CIPRA Info).

Katere turistične naložbe se bodo izplačale v prihodnje?
Vse je odvisno od tega, kako daljnovidni so naložbeniki. Kot je že sedaj opaziti, ustvarjajo premišljene naložbe v letni turizem znatno višjo dodano vrednost na regionalni ravni. Tako, denimo, naložbe v uspešen razvoj letnega turizma na območju Bregenzerwalda kažejo, da je bilo glede osnovne opreme in naprav izpeljanih le nekaj projektov, v okviru katerih so bile urejene tematske poti oz. je bila izboljšana kakovost v hotelirstvu. Dejanske naložbe se skrivajo v vsebinskih spremembah, torej v razvoju izdelkov in v oblikovanju ponudbe, ki je nastala na podlagi uporabe izvirnega domačega vira, tj. sira. Sirarska cesta je danes v Bregenzerwaldu (www.kaesestrasse.at) eden najuspešnejših modelov turističnega razvoja na celotnem alpskem območju in je kot integrativen člen vpeta v razvojne interese celotne regije.
Vendar je pri tem previdnost popolnoma na mestu, kajti ni vsaka "izvirnost" tudi že prava rešitev za regijo. Tak primer je, denimo, vsakoletna uprizoritev predstave ‚Hanibal v Alpah' ob vznožju ledenika Rettenbachferner v tirolski dolini Ötztal. Kot je zapisano na spletni strani www.soelden.com/main/DE/WI/newsevents, se "pripoved odvija v poetičnih slikah 3.000 metrov visoko na enem od možnih izvirnih prizorišč tega junaškega epa". Domnevno prizorišče je sicer zgodovinski nesmisel, a obiskovalci spektakla ne pričakujejo zgodovinskih dejstev, če za "nočitev z zajtrkom v igluju, ki vključuje tudi vodo", plačajo celih 219 EUR. Glede na to, da se za 67-minutni spektakel s 500 sodelujočimi potroši več milijonov evrov letno in da je predstava tudi tehnično izredno zahtevna, med drugim tudi zaradi umetne sprožitve plazu, lahko dvomimo o ustvarjeni dodani vrednosti za domačo regijo.

Parkirišča prinašajo nižje prihodke kot počitniške namestitve
Prav tako je previdnost priporočena pri naložbah v uresničevanje konceptov dnevnega turizma, ki se zdijo kratkoročno ugodnejši. Za dnevni turizem sta značilna manjša dodana vrednost in večje obremenjevanje okolja. Dejstvo je, da parkirišča prinašajo nižje prihodke kot nastanitve gostov. Relativni stroški trženja so zaradi krajšega postanka obiskovalcev v nekem kraju višji. Dnevne turiste in turiste, ki se v kraju zadržijo le krajši čas, je tako težje prepričati, da bi namesto osebnega avtomobila uporabljali sredstva javnega prevoza. Kar zadeva preživljanje krajših počitnic, velja trdno prepričanje, da je subjektivnim potrebam po mobilnosti znotraj turistične destinacije mogoče zadostiti le z lastnim avtomobilom.
Kljub temu je trajnostna mobilnost, ki je zaželena z vidika okoljske in podnebne politike, lahko cenovno "draga" kot tudi "ugodna": če želi turistični kraj posnemati že večkrat omenjeni Werfenweng v Avstriji, ki velja za vzorčni primer mobilnosti, potrebuje finančna sredstva, ki ponavadi presegajo občinski proračun. Pri tovrstnih vzorčnih projektih morajo zato finančno sodelovati tako nacionalni kot evropski organi. Werfenweng je dosledno stavil na trajnostno mobilnost in si tako pridobil novo "unique selling position", kar v ekonomskem smislu potrjujeta tudi ustvarjena dodana vrednost in število nočitev.
K varstvu podnebja lahko pripomorejo tudi manj zahtevni ukrepi: občina Langenegg, ki šteje približno 900 prebivalcev in leži na območju Bregenzerwalda v Avstriji, prispeva lastna sredstva za izvajanje storitve delitve avtomobila (car-sharing) in za določeno število letnih vozovnic za vožnjo z avtobusi v lokalni mreži. Dnevno vozovnico si je mogoče "sposoditi" za simbolično ceno. Danes se z avtobusom vozijo tudi tisti, ki ga doslej nikoli niso uporabljali. V okviru političnih ukrepov za preprečevanje posledic podnebnih sprememb je avstrijsko Zvezno ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo, okolje in vodno gospodarstvo pred kratkim začelo izvajati program svetovanja in subvencioniranja pri izvajanju obsežnejših in manj obsežnih ukrepov te vrste (prim. www.klimaaktivmobil.at). Prvi koraki, s katerimi bi prebivalce spodbudili k sodelovanju, so bili že storjeni.

Izvirna doživetja z nizkimi naložbami
Trajnostni turizem, ki svojo ponudbo razvija na podlagi izvirnih doživetij, je povezan z nizkimi naložbami, je ekološko in kulturno sprejemljiv, poleg tega pa ustvarja tudi sorazmerno višjo dodano vrednost.
Za trajnostni razvoj v turizmu so zaželene naložbe v razvijanje socialne kompetence, saj naložbe, sodelovanje, izobra-ževanje in trening niso sestavni del ponudbe ‚vse vključeno'. Trajnostni turizem potrebuje ljudi s srcem in pametjo, če želi postati zgodba o uspehu - take ljudi pa, kot je slišati, tu in tam vendarle še najdemo.

Christian Baumgartner, Naturfreunde Internationale
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter