Predstavništva CIPRE

Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Stališča CIPRE: Uresničevanje znanja, izraba lokalnih potencialov - "Zelene" zaposlitve in planinske koče na sončno energijo

20.03.2007 / Eva Favry
Za uveljavitev trajnostnega razvoja na območju Alp ni dovolj, če v politične programe vnesemo trajnostne cilje. V proces moramo vključiti tudi čim večje število tistih, ki jih politika zadeva, zlasti na lokalni ravni. Kjer lokalne in regionalne organizacije znajo izkoristiti svoj politični manevrski prostor, tam je tudi več možnosti, da bodo trajnostni projekti uspešni.
Image caption:
Zaradi subvencij EU sta se poveèala dohodek in obseg investicij, kar nekaterim tradicionalnim poklicem omogoèa preživetje . Procesi udeležbe javnosti na lokalni ravni spodbujajo ustvarjanje verig dodane vrednosti na regionalni ravni.
Prihodnji razvoj Alp je posredno ali neposredno odvisen od političnih instrumentov, zakonov, programov ali načrtov, ki jih izvaja in uporablja država. Različni politični instrumenti in strategije tvorijo namreč okvir za odločitve, ki jih sprejemajo tisti javni ali zasebni deležniki, ki oblikujejo regionalno politiko. Na političnih instrumentih ne temelji le celoten instrumentarij, ki ga uporabljajo upravni organi, od njih so odvisne tudi možnosti za delovanje zasebnikov, kmetov, obrtnih ter storitvenih podjetij in potrošnikov.

Priporočila se ne izvajajo v zadostni meri
Ocene političnih programov in številne znanstvene raziskave pogosto vsebujejo priporočila, kako doseči cilje trajnostnega razvoja, ki jih politika naslavlja na nosilce institucionalnega odločanja. Ti predlogi se največkrat upoštevajo le deloma ali pa sploh ne. Nasprotje med priporočili in njihovim izvajanjem v praksi je torej zelo veliko.
Ekspertna skupina, ki jo je pooblastila CIPRA, si je v zvezi s tem zastavila naslednja vprašanja:
o Kako vplivajo obstoječe politike in predpisi ter strategije političnega delovanja na razvoj alpskega prostora?
o Kako bi jih bilo treba prilagoditi, da bi učinkoviteje prispevale k trajnostnemu razvoju?
o Kako bi različni lokalni in regionalni deležniki lahko bolje izkoristili možnosti delovanja na svojem področju ali jih povečali?
o Kako zasnovati izsledke raziskav in ocen, da bi se razkorak med priporočili in njihovim izvajanjem v praksi zmanjšal?

Politika gorskih območij v Alpah
Na razvoj alpskega območja vsepovsod vpliva izvajanje različnih sektorskih politik, kot so kmetijska, gospodarska, prometna ali naravovarstvena politika. Vidiki, specifični za alpsko območje, so večinoma vključeni v omenjene sektorske politike (npr. izravnalna plačila za hribovske kmetije v kmetijski politiki). Instrumente specifične integracijske politike razvoja gorskih območij poznajo le v Švici, Franciji in Italiji.
V alpskih državah obstaja pet političnih ravni odločanja: lokalna, regionalna, nacionalna (programi podpore za hribovska in gorska območja v nekaterih državah), transnacionalna (Alpska konvencija) in evropska raven (npr. kmetijska politika EU, strukturni skladi EU). Popolnoma vseeno je, na kateri ravni tečejo pogajanja, pomembno je, da si za izvajanje svojega projekta aktivno prizadevajo lokalni deležniki, občine, društva oz. prebivalci. Kjer imajo več pristojnosti lokalni nosilci odločitev, postajajo vedno pomembnejša tudi medsebojna posvetovanja in skupno iskanje odločitev. Po drugi strani pa je vedno težje najti prave sogovornike na različnih ravneh. Tu se v posameznih alpskih državah kažejo velike razlike med političnimi kulturami: v državah z zvezno ureditvijo, kot sta Avstrija ali Švica, imajo regije in občine več pristojnosti kot v tradicionalno centralistično urejenih državah, kot sta Italija ali Francija, čeprav uvedba organizacij, ki združujejo več občin, npr. gorske skupnosti v Italiji (Comunitá Montane) ali Comités de Massif v Franciji, že pomeni prvi korak v smeri decentralizacije.

Odločilnega pomena sta kmetijstvo in infrastruktura
Z vsebinskega vidika je treba izmed množice političnih področij, ki so pomembna za Alpe, navesti tiste, ki so za trajnostni razvoj Alp še zlasti pomembna. Strokovnjaki razlikujejo šest različnih načinov, kako se lotiti političnih strategij:
1. kmetijska politika: spodbujanje trajnostnega hribovskega kmetijstva z večnamensko vlogo (proizvodnja kakovostne hrane, ohranjanje alpske kulturne krajine);
2. gozdarska politika: načrtovanje gozdarstva in spodbujanje trajnostnega gozdarstva z večnamensko vlogo (razvoj in ohranjanje mešanih gozdov, pri čemer je cilj trajnostno gospodarjenje z gozdovi, varstvo pred snežnimi plazovi in plazenjem, rekreativna dejavnost);
3. politika varovanja in ohranjanja: predpisi o varstvu narave in krajine, določanje in razvoj zavarovanih območij v Alpah;
4. projektna dejavnost: spodbujanje izvajanja lokalnih projektov, raba naravnih in krajinskih virov;
5. infrastruktura: ureditev infrastrukture za alternativna prevozna sredstva, okolju prijazen turizem in regionalni razvoj;
6. načrtovanje: uporaba instrumentov prostorskega načrtovanja zaradi izravnave razlik med razvojnimi zahtevami in potrebami varstva okolja.
Za vsakega od omenjenih šestih temeljnih načinov obravnave političnih strategij obstajajo na regionalni, nacionalni ravni in ravni EU posebni predpisi, različne možnosti zagotavljanja podpor in različni skladi.

člani ekspertne skupine menijo, da je v posameznih primerih težko ugotoviti, kako uspešni so specifične politike razvoja gorskih območij in programi podpore ter kakšni so njihovi učinki. O tem so bile doslej opravljene le maloštevilne analize. Razvoj alpskega območja oblikujejo mnogi dejavniki vplivanja; učinke specifične politike gorskih območij je zelo težko ločiti od splošnih razvojnih teženj in učinkov sektorskih politik.

Višji dohodki in učinkovitejše varstvo narave
Ekspertna skupina v tem delu navaja splošne ugotovitve o učinkih različnih sektorskih politik na evropska gorska območja:
o Kljub sprejetim protiukrepom število prebivalstva v nekaterih oddaljenejših regijah še upada, vendar pa so gospodarska diverzifikacija in sprejeti ukrepi za višjo kakovost življenja na številnih območjih že pokazali pozitivne učinke. Uspel je poskus zajeziti upadanje števila prebivalstva in tako danes ravno v Alpah obstajajo številna privlačna območja za bivanje.
o Kmetijska politika EU in njeno izvajanje v alpskih državah daje različne rezultate. Zaradi subvencij EU sta se dohodek in obseg investicij prebivalcev zvišala, kar omogoča preživetje nekaterih tradicionalnih poklicev, kot so planšarstvo in sirarstvo. Praksa je pokazala, da v nekaterih državah sistemi podpor prednostno obravnavajo velika podjetja z intenzivnim kmetijstvom na ravninskih predelih, medtem ko je ogrožen obstoj manjših kmečkih gospodarstev, ki znatno pripomorejo k identiteti alpskega območja in raznovrstnosti alpske krajine.
o Na številnih gorskih območjih je regionalno gospodarstvo zaradi razvoja turizma postalo bolj raznoliko, vendar pa gospodarska in regionalna politika še nista "iznašli recepta", kako premagati krizne razmere v industriji, obrti in rudarstvu.
o Zaradi zakonodaje posameznih držav in EU sta narava in krajina v Alpah danes bolje zavarovani kot kdaj prej. Seveda se vsi deležniki še ne zavedajo, kakšne ekonomske možnosti nudijo zavarovana območja. Nesoglasja med interesi varstva narave in zahtevami gospodarskega regionalnega razvoja ostajajo v številnih primerih nerazrešena.
o Z novimi prometnicami se je v večini regij povečala mobilnost prebivalstva, po drugi strani pa je bil ravno v oddaljenejših območjih zanemarjen razvoj krajevnega javnega potniškega prometa. Občutno se je zmanjšala tudi ponudba avtobusnih in železniških prevozov.

Ovire pri izvajanju politike, usmerjene v trajnostni razvoj
Programi, ki so bistvenega pomena za razvoj alpskega območja, pogosto vsebujejo zahtevne cilje v smislu trajnostnega razvoja. Med zahtevami in dejanskim izvajanjem pa se na tem mestu ne tako redko pojavlja globok razkorak. Pri sprejemanju konkretnih odločitev je trajnostno načelo še vedno premalo upoštevano. Kot razloge za to avtorji navajajo naslednje:
o Pomanjkanje informacij: Lokalni nosilci odločitev premalo poznajo zakonodajo in politične instrumente, npr. instrumente pogodbenega varstva. Tudi nezadovoljivo osnovno znanje, kot je, denimo, poznavanje vplivov na podnebje in okolje, je razlog, da lokalni politični deležniki še niso prevzeli splošnih političnih ciljev trajnostnega razvoja.
o Nasprotja interesov: Ta obstajajo, denimo, med političnimi strokovnjaki in lokalnimi deležniki, lovci in upravljavci zavarovanih območij, kmeti in naravovarstveniki itd., ki jih ni mogoče že vnaprej odpraviti s skupno odločitvijo, in prav tako ustvarjajo napetosti. Težave postanejo še večje, ko se lokalni projekti izvajajo centralistično in ko z njimi upravljajo zunanji strokovnjaki.
o Preobremenjenost: številni deležniki se pri zelo kompleksnih zadevah in zaradi preobilja informacij "umaknejo" v popolnoma osebno stališče, ne da bi pri tem upoštevali nadrejena stališča.
o Upoštevanje strankarske pripadnosti: igre moči in kratkoročni interesi preprečujejo uveljavljanje trajnostnih rešitev in sklepanje dolgoročnih sporazumov.

Povečati vrednost lokalnih virov in se učiti drug od drugega
Strategije političnega delovanja, ki vključujejo načela trajnostnega razvoja, morajo biti premišljene in zahtevajo več časa kot strategije, ki so sprejete ad hoc. Zanje so potrebni čas za premislek, dojemljivost za nove procese učenja, pripravljenost na redno ocenjevanje projektov in odpravljanje vzrokov za napake. Za pospešitev tega procesa ekspertna skupina v študiji CIPRE priporoča naslednje:
o Krepitev integriranega regionalnega razvoja. V ta namen si morajo nosilci odločitev z različnih političnih področij in vpleteni deležniki izmenjati več informacij, upoštevati nasprotna mnenja in bolje usklajevati sodelovanje na različnih ravneh.
o Dobro upravljanje. Večja usklajenost med različnimi političnimi področji in upoštevanje ureditve z jasnimi predpisi lahko preprečita sprejemanje napačnih odločitev, ki bi imele dolgotrajne posledice.
o Spodbujanje prednosti posamezne regije. Nosilci političnih odločitev morajo skupaj z lokalnimi deležniki povečati vrednost lokalnih virov in še naprej povečevati obstoječe prednosti. Rezultat procesov udeležbe javnosti na lokalni ravni je lahko npr. ustanovitev novih zavarovanih območij ali vzpostavitev verig dodane vrednosti na regionalni ravni.
o Zagotavljanje uspešnosti projekta. Dolgoročne možnosti lokalnih projektov je treba zagotoviti tudi po izteku obdobja, v katerem je zagotovljeno javno subvencioniranje.
o Evalvacija kot učni proces. Evalvacije programov ali drugih političnih instrumentov ne smemo razumeti le kot enostranskega preverjanja kakovosti. Strokovnjaki bi morali ravnati konstruktivno in ne iskati le napak, marveč tudi izkoristiti priložnost za skupno učenje. če se pokažejo nove poti, bodo vsi deležniki bolj motivirani in bodo sami poiskali rešitve za odkrite probleme.

Izhajajoč iz ugotovitev ekspertne skupine je CIPRA oblikovala naslednje zahteve: znanje, pridobljeno iz izkušenj pri regionalnem razvoju, in spoznanja iz uporabnih raziskav je treba v večjem obsegu vključiti v programe in instrumente spodbujanja. Pri zahtevah mora v skladu s cilji Alpske konvencije stati v ospredju trajnostni razvoj. V večjem obsegu je treba vključiti občine, pokrajinske uprave, pa tudi prizadeto prebivalstvo - to je bistven predpogoj, če hočemo premostiti prepad med političnimi strategijami in priporočili znanosti na eni ter njihovem uresničevanju v praksi na drugi strani. Za preverjanje kakovosti projektov in programov je treba razviti in uporabiti kontrolne instrumente.

Vzorčni projekti v nadaljevanju kažejo, da se vedno morajo zbrati povsem različni deležniki, ki morajo razviti lastne modele sodelovanja. V vsakem primeru je seveda pomemben posameznik, ki se bo še posebej zavzel za izvedbo projekta, prevzel ključno vlogo in skrbel za dobro komunikacijo med vsemi sodelujočimi.

1. primer: Planinska koča Schiestlhaus, Štajerska (Avstrija) www.schiestlhaus.at
Obsijana od sonca ali koča, ki se sama ogreva
Neštetokrat so se zaposleni v podjetju Treberspurg & Partner Architekten povzpeli na goro Hochschwab in to iz poklicnih razlogov. Vse se je namreč začelo s seminarskim delom Marie Rezac s Tehnične univerze na Dunaju, na podlagi katerega je nastal ambiciozno zastavljeni projekt prve pasivne planinske koče na svetu, ki sedaj stoji na planoti na vrhu gore. Tehnologija v objektu s 70 ležišči je zahtevna in obenem preprosta. Ker leži objekt na južni strani, je mogoče 60 % električne energije proizvesti iz sončne energije. S pomočjo odlične izolacije ovoja stavbe ter prezračevanja in odzračevanja dosegajo letne potrebe po toploti za ogrevanje na kvadratni meter 15 kW/h, kar pa je le delček porabe pri klasično grajenih hišah. Osnutek projekta, ki so ga nadalje razvijali v arhitekturnih birojih Treberspurg & Partner Architekten in pos architekten, se je v celoti skladal s programom "Trajnostno gospodarjenje", ki ga je pripravilo avstrijsko Zvezno ministrstvo za promet, inovacije in tehnologijo in ki po poročanju dunajskega dnevnika Standard zbuja zanimanje tudi prek meja EU. Ena od usmeritev programa je "Hiša prihodnosti", s katero naj bi prepričali gospodarstvo, da bi postalo gonilna sila trajnostne in ekološke gradnje. Z načrtovanjem in gradnjo inovativnih stavb bodo storjeni koraki, ki bodo v Avstriji določali smer trajnostnega načina gospodarjenja.

Planinska koča Schiestlhaus, ki je bila zgrajena s sredstvi programa "Hiša prihodnosti", je stala dva milijona evrov. Postala je ne samo prva planinska postojanka, zgrajena po načelih pasivne gradnje, ampak istočasno tudi vzorčni primer uspešne izmenjave in skupnega delovanja številnih partnerjev iz uprave in gospodarstva: planerjev, arhitektov, proizvajalcev gradbenih materialov ter inovativnih gradbenih in tehnoloških podjetij. Po mnenju Službe skupnosti za informacije o raziskavah in razvoju (CORDIS) je mogoče dobljene rešitve in spoznanja z malenkostnimi spremembami uporabiti v zmernih legah na celotnem območju Alp.

2. primer: Oberallgäu, Nemčija
www.allgaeuer-hochalpen.de
Upravljanje zavarovanega območja Allgäuer Hochalpen: "zelena delovna mesta" v naravi
Naravni rezervat Allgäuer Hochalpen (Visoke Allgäuske Alpe) , ki obsega 21.000 ha površine, je eden najpriljubljenejših počitniških območij v Nemčiji. Visokogorski svet, za katerega je značilna bogata vrstna sestava, obenem nudi zatočišče številnim ogroženim živalskim in rastlinskim vrstam. Pred štirimi leti se je Bavarska deželna zveza za varstvo ptic prvič obrnila na Evropski socialni sklad in zaprosila za sredstva, namenjena financiranju novih "zelenih delovnih mest": danes je v sklopu rezervata 25 novih delovnih mest t.i. okoljskega pedagoga in skrbnika narave. Ena pomembnejših dejavnosti parka so organizirani izleti v "kraljestvo planinskega orla". Za najmlajše so na voljo tudi tečaji o prosto rastočem cvetju in žuželkah. Po začetni nezaupljivosti je danes večina prebivalcev na svoj park ponosna, številni tudi prostovoljno pomagajo pri rednem vzdrževanju opazovalnice orlov in informacijskih tabel. Najnovejši sponzor parka so Nemške železnice, ki so pripravile posebno pavšalno ponudbo. Ta obsega vožnjo z vlakom in avtobusom, prenočišče ter izlet, na katerem obiskovalci opazujejo orle.

3. primer: Avstrija, Italija, Slovenija
ERA - Eco Regio Alpe Adria: sodelovanje parkov na tromeji

Celovški urad za okolje se je domislil nečesa, kar bo seglo prek meja. Oktobra 2004 je v koroškem narodnem parku Nockberge v treh jezikih potekal prvi kongres ERA, katerega namen je bil razglasiti začetek novega obdobja v sodelovanju s partnerji iz italijanskega Parco naturale regionale delle Prealpi Giulie in slovenskega Triglavskega narodnega parka ne le na področju čezmejnega varstva narave, ampak tudi pri vzpostavljanju skupnega trga. Deležniki iz vseh treh dežel se od takrat dalje redno sestajajo, pripravili so tudi privlačno turistično ponudbo treh dežel "Giro dei Parchi". Obiskovalci naravnih parkov se tako lahko seznanijo ne le s favno in floro, temveč tudi s kulturo vseh treh dežel. Kmetje, lastniki gostišč, obrtniki, šole in muzeji ne glede na jezikovne meje med seboj že sodelujejo, načrtujejo pa tudi različne prireditve in izlete k sosedom. S čezmejnim sodelovanjem treh naravnih parkov, ki ga je omogočila pobuda EU INTERREG, in prizadevanjem vseh sodelujočih je bilo mogoče konkretno prispevati k uresničenju političnega cilja, tj. trajnostnega regionalnega razvoja.