Trenutno je na podlagi prvih znakov že mogoče domnevati, da se del kupcev in deležnikov v turizmu, med njimi so lokalni politiki, vedno bolj zaveda okoljskih problemov, denimo problematike ohranjanja krajine, vprašanja odstranjevanja odpadkov itd. Zaradi vseh teh novih dejstev iščejo smučarski kraji in gorske občine rešitve za sektorske probleme. Vendar je za to potrebna globalnejša zasnova. V zvezi s tem lahko ugotovimo, da imamo opraviti z velikim pomanjkanjem strokovnega znanja in preskromno izmenjavo izkušenj, kajti zdi se, da je zaradi številnih različnih stališč in predstav težko razvijati smučarski turizem, ki bo upošteval zahteve trajnostnega razvoja.

Trajnostni smučarski turizem - sektorski ukrepi
Prva sektorska prizadevanja so bila osredotočena v namero, da bi se upoštevala merila trajnostnega razvoja v smučarskem turizmu. Marsikateri od smučarskih krajev, npr. Montgenèvre, Meribel ali Avoriaz, se že zanimajo za oblike gospodarjenja na svojih smučarskih območij, ki se izvajajo s pomočjo okoljskih presoj in certificiranja kakovosti. Člani združenja "Alpski biseri", kot so Les Gets v Franciji, Werfenweng v Avstriji, Arosa v Švici in kraji v italijanski regiji Rosengarten-Latemar, poskušajo zajeziti posledice turističnih tokov na okolje. Poleg tega so se odgovorni za zimski turizem končno doumeli pomen socialnih problemov, tako da se vedno več pozornosti posveča življenjskim in bivalnim razmeram sezonskih delavcev. Določene občine, kot npr. občine na območju St. Moritza in Crans Montane v Švici, so že sprejele ukrepe za zmanjšanje velikega pritiska na nepremičninski trg in neravnovesja med stalnimi in začasnimi bivališči.
Ti prvi koraki, s pomočjo katerih naj bi se povečala kakovost smučišč, so seveda razveseljujoči, in prek njih bodo tu in tam reševala tudi okoljska vprašanja. Vendar pa je sektorski pristop še daleč od tega, da bi lahko rešil svetovne probleme, zato velika nasprotja obstajala še naprej.

Nujnost globalnega razmisleka
Razvojni model zimskega turizma, ki se uporablja danes, zahteva velike in vedno dražje investicije; vlečnice, sedežnice in gondolske žičnice so še vedno osrednjega pomena in zaradi neizprosne konkurence postaja konkurenca na področju infrastrukture in urbanizacije vedno hujša. Ta konkurenčni boj pa se še zaostruje zaradi novih ponudb iz držav, ki so se vanj vključile šele pred kratkim: na primer Andora in vzhodne države so šele pred kratkim odprle svoja smučišča. Na omejenem tržišču je pritisk vedno intenzivnejši, tako gibanje se še širi. Na ta način je porabo naravnih virov, kot so voda, zemlja in energija, le težko omejiti.

Je v tem smislu oblikovanje znaka trajnostnega razvoja sploh uresničljivo in zadostno? Ali ne bi bilo morda bolje izvajati pritisk, da bi na različnih ravneh političnih inštitucij le začeli razmišljati o globalnih posledicah našega razvojnega modela na področju infrastrukture, urbanizacije, razpolaganja s tlemi oz. zemljišči in nujnost zagotavljanja rezervnih zemljišč? Poleg smučarskih krajev se morajo tudi francoske regije in departmaji v političnem smislu zavzeti za to, da se izdela pregled razvojnih smeri, podeli turističnemu razvoju nov smisel ter poiščejo konkretne rešitve za izboljšanje trajnostnega razvoja. Departmaja Isère in Visoka Savoja sta že začela ustrezno ukrepati in smučarskim središčem predložila predlog o podpisu in sofinanciranju pogodb o razvijanju turističnih dejavnosti, ki bodo alternativa smučanju.

Tovrstna globalnejša zasnova je sicer šele v povojih, bi pa lahko pripeljala do tega, da se več pozornosti posveti iskanju in potrebnemu uresničevanju pravih alternativ smučanju, da se prispevalo k njihovi prepoznavnosti in da se poskusov, da bi to dosegli, na tem področju ne omalovažuje več. Poleg dobrih namenov pa taka zasnova zahteva tudi to, da država investira zadostna sredstva.

Françoise Gerbaux, raziskovalna sodelavka pri CNRS, Alain Boulogne, MITRA (Mission d'Ingénerie, Touristique, Rhône-Alpes)