Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Trajnostni razvoj kot sladkorni preliv - Portret Christiana Geigerja

Christian Geiger, ki je že 23 let direktor graubündenske organizacije Pro Natura, se je v pogovoru za CIPRO kritično ozrl v preteklo dogajanje in ocenil prihodnji razvoj področja, na katerem deluje, pogledal pa je tudi prek "domačega plota".
Okolje, trajnostni razvoj, podnebje. Vse to so pojmi, ki gorskim žičnicam niso ravno najbližji?
Turistična industrija, zlasti žičničarska podjetja, so usmerjena v razvoj in/ali v boj za preživetje, torej ostane za njihovo dovzetnost za probleme okolja le malo prostora. In ko zaslišim besede, kot so "trajnostni razvoj" ali celo "integrirani trajnostni razvoj", se v meni vzbudijo sumi.

Zakaj?
V devetdesetih letih tako zelo opevani pojem trajnostnega razvoja se mi dozdeva kot nekakšen sladkorni preliv, ki prekriva ekološko sporne posege in jih dela "užitne".

Pa to velja za vsa področja turizma in za vse turistične delavce?
Ne, vseh ne moremo vreči v isti koš. Ravno graubündenska turistična krovna organizacija Graubünden Ferien (GRF) je tu že naredila korake v pravo smer. S programom "Majhno je lepo", a tudi z drugimi dejavnostmi je skupina pod vodstvom Olivierja Federspiela, direktorja GRF, poleg večjih turističnih destinacij spodbujala tudi razvoj manjših krajev, za katere sta bila značilna pristnost in tradicionalno gospodarstvo majhnega prostora.

Govorite v pretekliku…
Da, saj so direktorja GRF ravnokar odpustili in uvedli koncept upravljanja, ki se usmerja v velike destinacije. Odslej bo tako vse veliko in še večje namesto majhnega in lepega.

Kje vidite poglavitne probleme na področju okolja v Alpah?
Vsekakor v ravnanju ljudi pri izvajanju prostočasnih dejavnosti in nadaljnjem širjenju in razvoju destinacij: vedno več predelov alpskega prostora postaja dostopnih zaradi vedno več in vedno zmogljivejših žičnic in infrastrukture. Navzgor, k vrhovom očitno ni več meja. Problematično je tudi povezovanje zimskošportnih območij, kar pomeni obremenitev doslej neokrnjenih dolin in pogorij. Zadnja primera za to sta načrtovana povezava dolin Arosa in Lenzerheide prek doline Urdental ali pa povezava med Diavolezzo in Lagalpom. In konca takega razvoja sploh ni mogoče predvideti.

Saj vendar obstajajo predpisi za področje varstva okolja in urejanje prostora…
… obstajajo pa tudi izjemna in posebna dovoljenja. Graditi zunaj območja zazidljivosti? Nič lažjega, bomo pač prilagodili gradbene predpise oz. predpise, ki urejajo ta območja. Stopnja razpršene poselitve je v najpomembnejših visokogorskih dolinah že sedaj podobna stopnji, ki je značilna za osrednji del Švice. In zaradi "ekonomskih potreb" naj bi sedaj turistična infrastruktura skazila še planinske pašnike. Seveda vse v skladu z zahtevami trajnostnega razvoja. In če pravica okoljevarstvenih organizacij do pritožbe ne bo uveljavljena, res ne vidim več rešitve.

Nasprotniki omenjene pravice pa…
… seveda ne želijo, da jih okoljske organizacije nadzorujejo. Gre jim le za to, da bi omilili okoljske norme oziroma jih odpravili v celoti. Če se bo to zgodilo, bomo morali na interese narave opozarjati le še z veliko hrupa.

Ali organizacije, kot je Pro Natura v Graubündnu, sploh lahko kaj dosežejo?
Lahko, vsemu navkljub. Namesto neposredne konfrontacije in urejanja zadev pred sodiščem se je v zadnjih desetih letih uveljavil način komunikacije, ki je nekakšna mešanica med konfrontacijo in dialogom. To sicer ni preprečilo širjenja obstoječih in gradnje novih smučišč in akumulacij, je pa pripomoglo k izboljšanju kakovosti infrastrukture z vidika narave in okolja. Presoja vplivov projektov gradnje gorskih žičnic na okolje je danes čisto običajen postopek in številne posege v naravno okolje je mogoče tako že med gradnjo zmanjšati na najmanjšo možno mero.

Poznate kakšen primer?
Da. Najboljši primer za to je svetovno prvenstvo v alpskem smučanju leta 2003 v St. Moritzu, ko se je iz začetnega nezaupanja razvilo konstruktivno sodelovanje. V tem projektu so - kot nadomestni ukrep - progo za tek na smučeh, ki naj bi potekala skozi močvirno območje Stazerwald, prestavili z območja dragocenih barij, ki se jim je tako povečala vrednost, krajino med Sanktmoriškim jezerom in Piz Rosatschem pa razglasili za naravni rezervat in krajinsko zaščiteno območje. Pridobili so tudi organizatorji SP: po zaslugi naših konstruktivnih ugovorov in predlogov za izboljšanje se je število posegov zmanjšalo, privarčevana pa so bila tudi sredstva.

Gledajo na to tako pozitivno tudi prebivalci St. Moritza?
Mislim, da. Naše izkušnje smo skupaj predstavili tudi FIS-u. Na nas so se že obrnili zaradi kandidature za SP v alpskem smučanju 2013.

Ali lahko sklepamo, da upravljavci žičnic okoljski vidik upoštevajo v vedno večji meri?
Da. Posamezna podjetja in upravni organi se na nas obračajo v fazi načrtovanja projektov in želijo z nami sodelovati neposredno in od vsega začetka. Med njimi so že nekaj časa tudi skupina Bela arena (Weisse Arena) in žičničarsko podjetje v Samnaunu.

Številna žičničarska podjetja so v hudih finančnih težavah, za sanacijo zahtevajo javna sredstva.
To se pogosto dogaja pod pretvezo, da so žičnice gospodarsko gonilo v neki dolini ali regiji, a tako ravnanje je kratkovidno. Nerentabilne žičnice je treba opustiti in jih država ali lokalne skupnosti nikakor ne bi smele subvencionirati. Tega mnenja so tudi turistični strokovnjaki z različnih univerz. V globalnem okolju in pri letalskih vozovnicah za Majorko, za katere je treba plačati le 50 evrov, so žičnice sod brez dna. In če finančno popolnoma propadejo, potegnejo za seboj tudi svoje financerje.

Kakšna je vloga politike v turizmu?
V nasprotju s sedemdesetimi, osemdesetimi leti okolje na žalost ni več pomembna tema. To človeka prizadene. V Graubündnu poleg tega sploh ne deluje stranka zelenih.

Direktor organizacije Pro Natura ste sedaj že triindvajseto leto. Kaj menite, kakšne bodo Alpe čez 23 let?
Če pogledam nazaj, nisem več tako optimističen glede njihove prihodnosti. In to iz naslednjega razloga: alpski lok so že nekdaj izkoriščali in to velikokrat kljub zavedanju, da to ni prav: pomislimo na izsekovanje gozdov, rudarstvo in prekomerno pašo. Posledice so znane: erozija, usadi, snežni plazovi. Vse to se dogaja tudi danes, le na drug način. S stroji in z veliko porabo energije si danes v najkrajšem možnem času prilagajamo krajino in naravo in ju podrejamo naši trenutnim "potrebam". Spodbujajo se velike destinacije, obrobnim regijam in tradicionalni kulturni krajini pa grozi izginotje.

In kaj lahko storimo?
Na vrsti sta opustitev in nega. Vem, to ne zveni popularno. A če želimo Alpe kot življenjski prostor ohraniti tudi za prihodnje generacije - za ljudi, rastline in živali, se geslo pač ne more glasili "Višje, večje, lepše, trendovsko." Spet se bomo morali naučiti prisluhniti naravi. K Alpam sodijo tudi umirjeni toni.
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter