Ur. - Helikoptersko smučanje v Alpah je delikatna tema: zaradi lahke dostopnosti alpskih regij, ki jo danes omogočajo žičniške naprave, povzročajo vožnje s helikopterji, ki so velik porabnik energije in vir izrednega hrupa, obremenitve okolja, ki so že dosegle svojo zgornjo mejo. Helikoptersko smučanje je zato prepovedano v Nemčiji, Franciji in posameznih delih Avstrije, bolj ali manj intenzivno ga izvajajo v posameznih italijanskih gorskih regijah, v Švici pa obstaja prava mreža tovrstne ponudbe, ki smučarjem omogoča, da se brez kapljice znoja povzpnejo v višave in uživajo v spustih po nedotaknjenem pršiču.
Helikopterskih poletov danes v Alpah ne moremo več odmisliti: tu so gorske reševalne službe, ki uporabljajo helikopterje pri opravljanju storitev, s katerim rešujejo življenja. Helikopterji prevažajo različen material, s katerimi oskrbujejo številne planinske postojanke. Praviloma pri tem obstajajo prizadevajo, da ostane število dragih poletov na sprejemljivi ravni.
Uporaba helikopterja, ki ljubitelje celca pripeljejo do sicer nedostopnih predelov, predstavlja sicer le 2 % vseh poletov na območju Alp, vendar pa vsako motenje v nedostopnih in neokrnjenih gorskih predelih hkrati povzroča tudi prekomerno motenje tam živeče divjadi.
Čeprav je helikoptersko smučanje s športno-etičnega vidika nedopustna oblika luksuza maloštevilnih posameznikov, ki negativno vpliva na življenje drugih na gorskih območjih, v Švici vsako leto kljub vsemu opravijo okoli 15'000 poletov s helikopterjem.
V Švici je danes več kot 42 visokogorskih pristajališč, ki se uporabljajo v turistične namene, od tega se jih 32 uporablja za helikoptersko smučanje. Polovica pristajališč leži na varstvenih območjih nacionalnega pomena ali pa v njihovi neposredni bližini, zato je helikoptersko smučanje v Švici stalna tema živahnih razprav, kar pa velja tudi za visoko število primerov nezakonitega helikopterskega letenja s celotnega območja Alp.
Švicarski zvezni urad za civilni zračni promet je pozno poleti predložil osnutek predpisa, na podlagi katerega bo mogoče preveriti ustreznost visokogorskih pristajališč za turistične namene, ki pa je bil deležen ostrih kritik naravovarstvenikov, saj ne rešuje obstoječih konfliktov, ki obstajajo pri varstvu in rabi prostora. Zato bi si bilo treba prizadevati, da bi se dostopnost visokogorja zmanjšala na nujne primere, ko gre za reševalne akcije ali pa izvedbo operativnih del, saj bi le tako ohranili neokrnjeno visokogorsko krajino.