Ur. - Letna poraba vode za umetno zasneževana smučišča v Alpah (okoli 95 mio. m3) je leta 2004 ustrezala porabi mesta, ki šteje 1,5 mio. prebivalcev, poraba energije pa letni porabi električne energije 130'000 štiričlanskih gospodinjstev. Po eni strani je obratovanje novih tipov snežnih topov energijsko učinkovitejše, po drugi strani pa se postavljajo novi in širijo že obstoječi sistemi, podaljšuje se tudi njihov čas obratovanja. Vse to občutno povečuje porabo energije. Sistemi umetnega zasneževanja so potratni porabniki električne energije. njena poraba je v zimskem času na splošno visoka, saj te naprave v času, ko ni na voljo dovolj velikih količin vode, uporabljajo tudi vodo, primerno za proizvodnjo električne energije.
Dodatki za izdelavo umetnega snega omogočajo zasneževanje tudi pri temperaturah, pri katerih voda brez učinkovine ne bi zamrznila. SNOMAX je ena takih snovi, ki jo sestavljajo uničene bakterije Pseudomonas syringae in ki omogoča proizvodnjo snega z minimalno porabo vode in energije, zato zanjo radi pravijo, da je "okolju prijazna"... SNOMAX lahko pronica v rastline, ki jih na smučiščih poškodujejo smučarji ali kristalizacijska jedra bakterij, ki imajo kot nož ostre robove, in tako prepreči, da bi se rastlina sama naravno zaščitila proti zmrzovanju. Škodljiva je tudi uporaba mineralnih soli za utrjevanje prog, ki lahko zaradi gnojilnega učinka vplivajo na obstoječe habitate. Dolgoročnih študij o posledicah dodatkov za izdelavo umetnega snega za človeka in okolje ni.
Investicijski in obratovalni stroški sistemov umetnega zasneževanja so visoki. Možnosti porazdelitve stroškov in pridobitve subvencijskih sredstev so zelo različne. Marsikje lahko zasneževalne naprave celo pridobijo z ukrepi spodbujanja gospodarstva. Na splošno se v alpskem prostoru povečujejo pritiski na državo, češ da bi morala intenzivneje sodelovati pri financiranju sistemov umetnega zasneževanja. Na Bavarskem je, denimo, deželni parlament leta 2004 že odpravil prepoved pridobivanja državnih sredstev za zasneževalne naprave in istočasno opozoril, da sredstev v doglednem času ne bo mogoče koristiti v ta namen. A kljub temu je bilo za zasneževalne sisteme že čez leto dni zagotovljenih 2,44 mio. evrov.

Kdor pod zimskim soncem veselo vijuga po umetno zasneženih progah, komajda pomisli na to, da je umetno zasneževanje grob poseg v naravno okolje. Posledice delovanja sistemov za umetno zasneževanje na okolje so vidne na naslednjih področjih:

Tla: Odvisno od višine lokacije lahko minejo desetletja, celo stoletja, preden si tla in rastje opomoreta od gradbenih posegov, ki se izvajajo s težko gradbeno mehanizacijo. Umetni sneg predstavlja za tla precejšnjo obremenitev, saj je štirikrat težji od naravnega snega, manj toplotno izolativen in potrebuje še enkrat toliko časa, da se stopi.
Rastlinstvo: Voda, ki nastaja pri taljenju umetnega snega in je bogatejša s hranilnimi snovmi, učinkuje kot gnojilo. Pri raziskovanju razmer na dvanajstih smučiščih je bilo ugotovljeno, da je na smučarskih progah 11 % manj rastlinskih vrst kot v njihovi okolici.
Živalstvo: Živali v zimskem času potrebujejo mir in varčujejo s svojo energijo, umetno zasneževanje pa jih le še dodatno vznemirja. Številne vrste ptic, zajci, gamsi in jelenjad se zato izogibajo območij, ki jih obremenjuje umetno zasneževanje. Zadrževalniki vode za zasneževanje lahko zaradi izredno velikega nihanja vodne gladine postanejo usodni za dvoživke.
Vodna bilanca: Za potrebe zasneževanja se velike količine vode odvzemajo prav v času nizkega naravnega pretoka, pri čemer se predpisi o preostalih količinah vode vedno ne upoštevajo. Zaradi zasneževanja obstaja nevarnost vnosa škodljivih snovi ali povzročiteljev bolezni v tla, saj te lahko obremenijo podtalnico. Na umetno zasneženih smučiščih se lahko zaradi večjega odtoka taleče se vode pojavi erozija, namočenost okolice smučišč in nevarnost površinskega drsenja. Spremenjena vodna bilanca lahko tako kaj hitro uniči občutljive ekosisteme.
Z ozirom na posledice, ki jih prinašajo podnebne spremembe, se opremljanje smučišč s snežnimi topovi zdi naravnost absurdno. Umetno zasneževanje se spodbuja z argumentom, da je snežna odeja vedno tanjša. Problem pomanjkanja snega, ki ga je povzročilo zlasti razsipno ravnanje z energijo, se sedaj spet poskuša rešiti z razsipno rabo energije - začarani krog torej. Investiranje v opremo za umetno zasneževanje v času, ko povpraševanje po zimskem športu stagnira oz. upada, lahko povzroči tudi finančne probleme.
Zimska turistična središča v Alpah bi se morala bolje prilagoditi zimam s skromnejšo snežno odejo, ne pa takoj zahtevati novih snežnih topov.