Osebna orodja

  Iskalni filter  

Novice

Alpe postajajo nemirne

V Alpah so spremembe podnebja še posebej opazne. Temperatura se dviga hitreje kot drugot v Evropi in svetu, posledice pa so pogostejši ekstremni vremenski dogodki in nastanek plazovitih pobočij. Preusmeriti se bo moral tudi zimski turizem, saj je snega vedno manj.
Na severni strani Alp so se temperature v 20. stoletju v povprečju dvignile za 1,1 °C, kar je dvakrat toliko, kot znaša povprečje na zemlji, tj. 0,6 °C . Tudi vrednosti padavin so se spremenile, saj je na nekaterih območjih v Alpah pozimi padlo občutno več padavin, vedno pogosteje v obliki dežja.
Vzrokov za to izredno ogrevanje Alp ni preprosto razložiti. Gre lahko za spremembe vremenskega stanja in spremembe strukture površine tal, ko zaradi segrevanja svetlejše snežne in ledene površine v alpskem prostoru v vedno večji meri spodrivajo temnejše skalne površine in travinje, kar zmanjšuje refleksijo sončnega obsevanja na površini zemlje. Nesporno je torej, da so Alpe izjemno občutljiv prostor.

Gore so se začele premikati
Znanstveniki predvidevajo, da se bodo v naslednjih letih ekstremni vremenski dogodki, kot so orkani, viharji, ki jih povzroča fen, in intenzivne padavine, v Alpah pojavljali še pogosteje. Poleg tega se bodo ujme pojavljale pozno pozimi pa tudi pozno jeseni. Zlasti zimske padavine se bodo v celoti povečale za približno tretjino, večinoma v obliki dežja. Umikanje stalno zamrznjenih tal zaradi višjih temperatur v višje lege bo povzročilo drsenje pobočij. Danes leži meja stalno zamrznjenih tal na približno 2600 metrih, kar je 150-200 metrov višje kot pred sto leti. V zadnjem času je prišlo tudi do velikih podorov, kar si znanstveniki razlagajo s taljenjem tal. Vsi ti pojavi opozarjajo, kakšna prihodnost nas čaka.


Med leti 1850 in 1980 so ledeniki v Alpah izgubili tretjino svoje površine in polovico svoje mase, od leta 1980 dalje se je stalilo nadaljnjih 20-30 %. V ekstremnih pogojih poleti 2003 so se alpski ledeniki skrčili še za 10 %. V nižjih legah bodo ledeniki popolnoma izginili in zelo verjetno je, da bo do leta 2035 izginila polovica, do leta 2050 pa tri četrtine vseh ledenikov v švicarskih Alpah.

Deževna smučarska sezona
Segrevanje podnebja ime usodne posledice tudi za zimske športe. V Švici velja smučišče za "območje z zanesljivo snežno odejo", če je od 1. decembra do 15. aprila snežna odeja visoka vsaj 30 do 50 cm in traja najmanj sedem do 100 dni. Smučišč, ki sodijo v to skupino, je danes 85 %. Meja zanesljive snežne odeje leži trenutno na višini 1200-1300 m.Do leta 2050 bodo imela zanesljivo snežno odejo verjetno le smučišča na višini 1500-1600 m. Če se bo meja zanesljive snežne odeje dvignila na 1500 m, bo v Švici samo še 63 % smučišč z zanesljivo snežno odejo, če pa bi se dvignila na 1800 m, le še 44 %. Tudi umetno zasneževanje ni vedno rešitev, kot se je pokazalo decembra 2004, ko so bile temperature za umetno zasneževanje enostavno previsoke. Poleg tega zahteva umetno zasneževanje veliko porabo energije in vode. Smučarska središča morajo torej pravočasno poiskati druge oblike turističnih dejavnosti, če hočejo preživeti.
Raziskave podnebja so o tem v zadnjem času ponudile dovolj dokazov, sporočilo je jasno in o vprašanju snega in podnebnih sprememb se je danes v znanosti zvrstilo dovolj razprav.
Podrobnejše raziskave za določene kraje bi bile sicer izvedljive, vendar bi bil pogoj zanje sodelovanje gospodarske panoge in podjetij na mikroekonomski ravni. Gospodarstvo pa se obotavlja, kar se je pokazalo jeseni 2004 v Švici pri vzpostavljanju stikov zaradi rešitve tega problema. Tudi posojilodajalci niso pokazali zanimanja za financiranje takih investicij. "Tržišče bo te probleme samo uredilo," je izjavil predstavnik večje švicarske banke.
Zgodovina švicarske industrije nam ponuja dovolj primerov, ki nazorno kažejo, kako tržišče samo ureja strukturo posameznih gospodarskih panog.

Živeti s tveganjem
Dejstvo, da podnebne spremembe za Alpe prinašajo večje tveganje zaradi poplav, neviht, podorov in usadov, je prisililo občine v alpskem prostoru, da prostorsko načrtovanje v občini kar najbolj prilagodijo stanju na ogroženih območjih in sprejmejo ustrezne varstvene ukrepe. Zelo drage jezove, regulacije, varovalne gozdove, galerije in mreže, ki zadržujejo padajoče kamenje, je treba vzdrževati in jih načrtno širiti ter tako zaščititi že obstoječo infrastrukturo. Možnosti delovanja so zelo omejene, vendar druge izbire ni.
Zaenkrat zavarovalnice še zmorejo tudi v alpskem prostoru iz solidarnosti pokrivati tveganje z ugodnimi premijami. Ali bo to še mogoče tudi v prihodnje, bo odvisno od nadaljnjega razvoja stroškov in med drugim od brezkompromisnega izvajanja ukrepov prostorskega načrtovanja, doslednega upoštevanja kart ogroženih območij v primeru pozidave in gradnje drage infrastrukture ter od upoštevanja interesov skupnosti pred interesi posameznikov - le tako bo mogoče stroške nastale škode še obdržati v sprejemljivem okviru. Za to pa so odgovorne občine. Razvoj v napačno smer, do katerega prihaja zaradi napačnega razumevanja demokracije in nepremišljene vere v gospodarsko rast, bo tržišče samo popravilo, najbrž z zamudo, a z vso ostrino in ob zelo visokih stroških. O tem ni nobenega dvoma več.
In če izrečemo tisto, česar si trenutno ne moremo predstavljati: kaj se bo zgodilo, če bi zavarovalnice premije za zavarovanje škode zaradi poplav ali plazenja gmot in tal zvišale glede na dejansko tveganje, kar pomeni, da bi v sredogorju premije postale na splošno ugodne, v alpskem prostoru ter vzdolž rek in jezer pa zelo visoke? Kaj bo, če zasebni lastniki hiš, investitorji ali celo pokojninske blagajne na določenih ogroženih območjih nepremičnin ne bodo več sposobni zavarovati in se bodo naenkrat soočili z visokim nepokritim tveganjem? A to v tem trenutku pomeni le misliti na glas. Tako sklepanje v zadnjem času potrjuje dejstvo, da so prav pozavarovalne družbe in mednarodne finančne inštitucije tiste, ki najmočneje izražajo svoje vznemirjenje in dajejo znak za preplah (UNEP Financial Initiative 2002). Razlog za to je trda, daljnosežna in ekonomsko utemeljena presoja, ki je v korist gospodarski panogi in ne izhaja iz ekološke sentimentalnosti. Politika še vedno ni opazila, da je to tudi njen problem in da je njena odgovornost velika - izvajanje podnebne politike traja dlje kot eno samo legislaturno obdobje, zahteva politično daljnovidnost in sposobnost za prepoznavanje celote ter je nezdružljivo s partikularnimi interesi. To so besede, ki jih je treba povedati prebivalstvu.

Prof. dr. Martin Grosjean
NFS Klima
Univerza v Bernu
www.nccr-climate.unibe.ch/

Podnebje je kompleksen sistem
Zemeljsko podnebje je kompleksen sistem, v katerem so med seboj povezani številni posamezni deli. Kompleksni sistemi se z veliko občutljivostjo in pogosto tudi zelo hitro odzivajo že na najmanjše, komaj opazne spremembe, ki se pojavijo v posameznih podsistemih. Podnebne spremembe imajo različne oblike in posledice, ki se razlikujejo glede na posamezna območja. Pojavljajo se na različnih krajih sveta v različnih oblikah in tudi ob različnih letnih časih. Visoka naravna spremenljivost podnebja in dejstvo, da se podatki o podnebju zbirajo sorazmerno kratko obdobje, otežujeta dokazovanje podnebnih sprememb in ugotavljanje vzrokov zanje.



Na časovni lestvici od nekaj let do več stoletij povzročajo in vplivajo na spremembe v podnebnem sistemu zlasti gonilni dejavniki, kot so dejavnost sonca, močni izbruhi ognjenikov in vsebnost toplogrednih plinov v ozračju. Medtem ko dejavnost sonca in vulkanski izbruhi niso posledica človekove dejavnosti, je za spremembe vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju, zlasti v zadnjih 20. stoletju, kriv človek. Antropogeni izpusti od industrijske dobe dalje so povzročili najvišjo vsebnost CO2 v ozračju v najmanj 420.000 letih.
Sledite nam

Icon_facebook  Icon_twitter